Jedro

Država ne odgovarja odškodninsko tožniku, ki je med služenjem vojaškega roka med spanjem padel iz zgornjega pograda in o nemirnem spancu ni obvestil nadrajenih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 1.200.000,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 252.477,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je napačna odločitev, da zgornja etaža pograda, ki nima zaščitne ograjice, ni nevarna stvar. Padec tožnika je posledica neustreznosti pograda, to je nezaščitenosti z ograjico in njegove nestabilnosti. Tožena stranka bi lahko predvidela, da lahko vojak pade s pograda in da določena oseba nemirno spi in bi morala pograde ustrezno zavarovati.

Tožniku ni mogoče očitati, da je odgovoren za nesrečo in da bi sam moral storiti vse, da do nesreče ne bi prišlo. Sam je dodelitev zgornjega pograda štel kot ukaz, zoper katerega ne sme ugovarjati. Tožnik ni bil dolžan opozarjati nadrejenega na nemirno spanje, nasprotno, tožena stranka bi morala pred razporeditvijo vojaka sama povprašati, ali želi spati na zgornji etaži. Sodišče je nekritično oprlo svojo odločitev na pričanje D.S.. Sodišče bi moralo analogno uporabiti kot da gre za nesrečo pri delu v zvezi z delovnim razmerjem in obravnavati odgovornost tožene stranke strožje. Tudi pravdni stroški so odmerjeni v previsokem znesku, saj se navedbe v pripravljalnih vlogah le ponavljajo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja odškodnino od tožene stranke, ker je med spanjem padel iz zgornjega pograda in si poškodoval roko.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, da zgornji pograd, na katerem je spal tožnik, ne predstavlja nevarno stvar.

Ležišča v obliki pogradov se množično uporabljajo ne samo v vojaških domovih, temveč tudi v planinskih kočah in ostalih množičnih objektih brez vsake povečane nevarnosti za njihovo pravilno uporabo in tako tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ne odgovarja na podlagi domneve vzročnosti, kot neutemeljeno trdi tožnik v pritožbi. Sicer pa tožnik s trditvami, da sporni pograd ni imel zaščitne ograje in da je bil majav, uveljavlja krivdno odgovornost tožene stranke (čl. 154 ZOR). Pogoj za deliktno odgovornost pa je med drugim, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja oziroma opustitve tožene stranke in da obstoja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in opustitvijo.

Dokazno breme o nedopustnem ravnanju tožene stranke in obstojem vzročne zveze je na tožniku. Noben predpis ne določa, da mora imeti zgornji pograd varovalno ograjo, kot trdi tožnik. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pa izhaja, da majavost pograda ni bila vzrok za poškodbo tožnika, temveč je tožnik iz pograda (zgornjega ležišča padel zaradi nemirnega spanca). O svojem nemirnem spancu bi moral tožnik obvestiti nadrejene in zahtevati, da mu ležišče določijo na spodnjem ležišču. Samo v takem primeru bi lahko tožena stranka tožniku odgovarjala za škodo. Določitev ležišča na zgornjem pogradu ni ukaz kot trdi tožnik v pritožbi in ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, saj bi kot že rečeno, tožnik o nemirnem spanju moral obvestiti nadrejene in zahtevati od njih ležišče na spodnjem pogradu. Opisovanje odnosov v vojski kot jih navaja tožnik v pritožbi, z ničemer ne vpliva na odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru. Tožnik ni bil v delovnem razmerju, temveč na služenju vojaškega roka, zaradi tega ne pride v poštev analogna uporaba pravil o odškodninski odgovornosti v zvezi z delovnim razmerjem.

Neutemeljena je pritožba tožnika tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, saj so ti odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).