Jedro

Če tožniki skupnega predstavnika ali skupnega pooblaščenca niso postavili in je upravni organ z njimi komuniciral neposredno, zato ni kršil pravil postopka.

V primerih, ko je stranka pošiljko prejela, oblika vročitve ne more predstavljati kršitve, ki bi vplivala na odločitev.

Namigovanja tožnikov, da sodelovanje izvedenca s pooblaščencem vlagatelja pomeni njegov reden prihodek in zato ni verjetno, da bo deloval v nasprotju z zahtevami pooblaščenca, ne more biti sprejemljiv razlog za izločitev izvedenca.

Vlagatelj je navedel tudi zneske, do povrnitve katerih je menil, da je upravičen (to so absolutni zneski vloženih sredstev ne glede na povečano vrednost nepremičnin). Tako je navedel vse podatke, ki so potrebni za uveljavljanje vlaganj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (prvostopenjski upravni organ) je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe odločila, da so zavezanci za povrnitev vlaganj dolžni izplačati družbi A. d.d., odškodnino iz naslova vlaganj v denacionalizirane prostore v stavbi ..., to je v slaščičarno oziroma prodajalno in v dvoriščni oziroma proizvodni objekt, v skupni višini 36.373,91 EUR, in sicer A.A. v višini 2.858,08 EUR, B.B. v višini 2.858,08 EUR, C.C. v višini 2.858,08 EUR, D.D. v višini 577,89 EUR, E.E. v višini 577,89 EUR, F.F. v višini 8.893,42 EUR, G.G. v višini 203,09 EUR, H.H. v višini 203,09 EUR, I.I. v višini 8.265,97 EUR, J.J. v višini 8.265,97 EUR, K.K. v višini 406,17 EUR, L.L. v višini 203,09 EUR in M.M. v višini 203,09 EUR. Odškodnina se izplačuje v 10 enakih letnih obrokih tako, da prvi obrok zapade v plačilo 30 dni po nastopu pravnomočnosti te odločbe, vsak nadaljnji obrok pa na isti datum tekočega leta, in sicer skupaj s 6 % obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti te odločbe do zapadlosti posameznega obroka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila, vse pod izvršbo. V obrazložitvi navaja, da je bilo z delno odločbo z dne 16. 6. 2006 odločeno, da se upravičencem do denacionalizacije N.N., O.O., A.A. in P.P. vrne v last in posest tisti del podržavljenega dela stavbe ..., s parc. št. 16/1, vl. št. 17, k.o. ..., ki je vpisan kot poslovni prostori v skupni izmeri 386,50 m2 (vključno s pripadajočim delom na skupnih prostorih, delih in napravah v stavbi ter ustreznim deležem na zemljišču), na katerem ima pravico uporabe vpisano podjetje B. d.o.o. (pravni naslednik je A. d.d.). Upravni organ je pravočasno začet postopek za povrnitev vlaganj s sklepom z dne 2. 3. 2009 prekinil do pravnomočne odločitve v zapuščinskih zadevah po vseh štirih pokojnih denacionalizacijskih upravičencih, med postopkom pa je pridobil pravnomočne sklepe o dedovanju. Kot zavezance za povrnitev vlaganj je štel dediče denacionalizacijskih upravičencev. Zaradi ugotovitve višine vlaganj je upravni organ imenoval izvedence R.R., S.S. (za njuni poročili je ugotovil, da nista izdelani v skladu s 44. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), upravno in sodno prakso), T.T. ter U.U., na poročilo katerega je oprl odločitev. Zahtevo zavezancev (v tem upravnem sporu tožnikov) za njegovo izločitev je zavrnil, ker je ocenil, da razlog, ki so ga navedli – da pooblaščenec vlagatelja stalno sodeluje z izvedencem, ni izločitveni razlog. Iz poročila izvedenca U.U. je razvidno, da je vrednost slaščičarne znašala v času podržavljenja 33.287,17 DEM, v času vračanja 40.847,91 DEM, nominalna vrednost vlaganj v navedeni poslovni prostor pa je znašala 14.109,78 DEM. Vrednost poslovnega prostora na dvorišču je v času podržavljanja znašala 150.607,20 DEM, ob vračanju 214.187,63 DEM, nominalna vrednost vlaganj v ta prostor pa 126.350,88 DEM. Vrednost kletnih prostorov je ob podržavljenju znašala 32.545,92 DEM, v času vračanja 58.688,14 DEM, nominalna vrednost vlaganj pa je 28.585,05 DEM. Izvedenec je v poročilu navedel, da je podatke povzel po dokumentaciji, ki mu jo je posredoval upravni organ (upravni organ je pridobil potrdilo z dne 28. 5. 1953 SO Ljubljana Center za C., odločbo z dne 24. 2. 1972 Uprave za inšpekcijske službe, sanitarna inšpekcija za C. in projekt iz maja 1971 za adaptacijo slaščičarne ..., odločbo z dne 6. 11. 1979 SO Ljubljana Center za D. za adaptacijo slaščičarske delavnice, odločbo z dne 10. 6. 1991 za E. za obnovo ometa, inštalacij in tal v skladišču v kleti objekta zaradi preureditve v pisarno, vlogo D. z dne 7. 7. 1992 za priglasitev del, odločbo z dne 7. 10. 1930 Občine Ljubljana Center za družbo F. d.o.o., vprašalne pole Zveznega statističnega urada o popisu zgradb in stanovanj iz leta 1949, odločbo SO Ljubljana Center z dne 19. 6. 1964 glede odškodnine za nacionalizirana zemljišča in zgradbe, odločbo o izločitvi posameznih nepremičnin z dne 19. 7. 1960, odločbo Komisije za denacionalizacijo z dne 3. 11. 1959, odločbo Komisije za ugotovitev vojnega dobička z dne 22. 7. 1946 in Popis in cenitev nepremičnin na ... z dne 15. 3. 1948) in opravil ogled. Navedel je, da je upošteval, da so v času podržavljanja in vračanja dvoriščni prostori merili 190,92 m2, slaščičarna pa 48,67 m2, kletni prostori ob podržavljenju 55,20 m2, v času vračanja pa 83,25 m2 in so bili v času podržavljenja namenjeni pomožnim prostorom stanovanj in poslovnih prostorov. Poglavitni razlogi za povečano vrednost ob vračanju so minimalno povečanje koristne površine prostorov (kletni prostori), vlaganje v prenovo pri vseh delih objekta in popolna prenova inštalacij. Nominalni znesek vloženih sredstev je precej višji glede na dejstvo, da so bila opravljena adaptacijska dela, pri katerih je treba opraviti tudi rušitvena dela, transport ruševin itd., pri izračunu vlaganj pa ni upoštevano zastaranje. Na vse ugovore zavezancev zoper navedeno cenitev je upravni organ v odločbi obrazloženo odgovoril in ocenil, da jih ne more upoštevati. Pri tem je se oprl tudi na odgovor izvedenca z dne 16. 1. 2012. Izvedenčevo mnenje je sprejel, ker je ta vrednost vlaganj določil v skladu s 44. členom ZDen in Pravilnikom o merilih in načinu zagotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja. Menil je, da ni razloga, da ne bi zaupal oceni, ki je natančno obrazložena in jo je izdelal izvedenec, ki je strokovno usposobljen. V zvezi z ugovorom, da je v dvoriščni objekt vlagal najemnik G. leta 1992 in leta 1994, je opravil poizvedbe pri Občini Ljubljana Center in ugotovil, da je šlo za vzdrževalna dela, ki niso povečala vrednost poslovnih prostorov v času vračanja in jih izvedenec tudi ni upošteval. Iz celotne dokumentacije je po ugotovitvah upravnega organa razvidno, da je vlagatelj izvajal investicijska dela, ki so povečala vrednost poslovnih prostorov v času vračanja, torej je dokazal vzročno zvezo med svojimi vlaganji in povečano vrednostjo nepremičnin. Celotna dokumentacija pa izkazuje tudi izvedbo investicije do uveljavitve ZDen. Svojo zahtevo je vlagatelj postavil jasno, in jo je v dopisu z dne 28. 12. 2011 opredelil tudi po višini (7.205,12 EUR, 64,520,69 EUR in 14.596,87 EUR). Na ugovor o legalnosti vlaganj upravni organ odgovarja, da ZDen določa samo, da se upoštevajo samo vlaganja, opravljena do 7. 12. 1991, da gre za najemnika, fizično ali pravno osebo, ki je v nepremičnino vlagala in vrednostni cenzus, vezan na bruto domači proizvod v letu pred vložitvijo zahteve. Iz povrnitve vlaganj je mogoče izvzeti samo primere, pri katerih ima neustrezen status ali pomanjkanje soglasij in dovoljenj za posledico lahko tudi (prisilno) odstranitev narejenega in s tem vpliv na povečano vrednost. Ob tem pa ugotavlja, da si je vlagatelj pridobil ustrezna dovoljenja, kakšnih dodatnih upravnih dovoljenj pa ni bilo potrebno pridobiti, ker ni bila narava investicije takšna.

Na pripombe zavezancev o uporabi procesnih določb je upravni organ odgovoril, da je po prekinitvi postopka s sklepom z dne 2. 3. 2009 postopek nadaljeval pred zaključkom zapuščinskih postopkov po pok. N.N. in pok. O.O., ker je to terjalo načelo ekonomičnosti, v postopek pa so bili vključeni znani dediči, znani potencialni dediči in skrbnik za posebne primere. ZUP/86 ne določa, da bi bilo treba izdati poseben sklep o nadaljevanju postopka. Glede vročanja pisanj strankam v tujino se je skliceval na sodbo tega sodišča I U 934/2009 z dne 16. 2. 2010, da določb o vročanju ZUP/86 ni mogoče več uporabiti in se lahko v skladu z drugim odstavkom 92. člena ZUP/99 fizičnim in pravnim osebam v tujini vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen če mednarodna pogodba ne določa drugače. Na pripombo, da ni bilo pogojev za nadaljevanje postopka, dokler vse stranke ne bodo imele skupnega predstavnika oziroma pooblaščenca, pa je pojasnil, da je preostale zavezance večkrat pozval, da sporočijo, kdo bo njihov skupni predstavnik oziroma skupni pooblaščenec, vendar do 6. 10. 2010 odgovora ni prejel. Iz 56. člena ZUP/86 pa ni razvidno, da bi moral sam določiti skupnega pooblaščenca ali skupnega predstavnika.

Zahtevo zavezancev za povrnitev zmanjšane vrednosti nepremičnin je prvostopenjski organ s sklepom kot prepozno zavrgel, kar je obrazložil z argumentom, da je tak zahtevek vezan na odločitev v naravi in ni samostojni zahtevek. Le če je bilo ob uveljavitvi ZDen-B odločeno o vrnitvi v naravi, je določen enoletni rok za uveljavljanje tega zahtevka. V obravnavanem primeru pa je bilo o zahtevi za denacionalizacijo pravnomočno odločeno 6. 7. 2006. Za neutemeljeno je ocenil tudi njihovo pripombo, da se več ali manj vrednost ocenjuje samo skupno, tj. za vse prostore skupaj, ker bi to veljalo le v primeru, da bi bila podržavljena hiša, torej da ne bilo izločenih nepremičnin ter pod pogojem, da je tudi celotna vrnjena hiša predmet postopka povrnitve vlaganj. V konkretnem primeru pa je bil vrnjen le del objekta in je zato treba primerjati vrednost posamezne enote v času podržavljenja z vrednostjo te enote v času vračanja in ni vseh treh enot mogoče šteti za en objekt, ker gre za tri ločene objekte. Zavrnil je tudi trditve, da je treba zahtevek vlagatelja obravnavati za vsakega pokojnega denacionalizacijskega upravičenca posebej in se odločba glasi na vsakega upravičenca posebej, odškodnina pa bo šele predmet dedovanja v zapuščinskem postopku, kar je utemeljeval z določili dednega prava. Višino povrnitve vlaganj je izračunal upoštevajoč vrednost bruto domačega proizvoda v letu pred vložitvijo zahteve (5.131,00 EUR oz. 10.035,36 DEM) in deleže posameznih zavezancev določil glede na deleže podedovanega premoženja. Rok plačila je določil po tretjem odstavku 25. člena ZDen, obrestno mero pa po 45. členu ZDen.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov (in A. d.d., v tem postopku stranka z interesom) zoper odločbo organa prve stopnje in jo potrdil, odpravil pa je sklep o zavrženju zahteve za povrnitev zmanjšane vrednosti v denacionalizirane poslovne prostore ter o tej zahtevi ponovno odločil, tako da jo je zavrnil (3. točka izreka drugostopenjske odločbe). To odločitev je utemeljil s pojasnilom, da o vračilu premoženja še ni bilo pravnomočno odločeno do uveljavitve ZDen-B, zato zahteva ni bila prepozna, vendar jo je ob ugotovitvi, da je bilo vrnjeno premoženje večvredno od premoženja v času podržavljanja, treba zavrniti.

Tožniki vlagajo tožbo zoper 1. točko izreka prvostopenjske odločbe in zoper 3. točko izreka drugostopenjske odločbe. Prvostopenjski organ je kršil pravila postopka s tem, da ni izdal sklepa o nadaljevanju postopka, ki ga je pred tem prekinil, kar bi moral storiti v skladu z 220. členom ZUP/86. Tak sklep bi moral izdati, ker ima prekinitev postopka posebno procesno posledico glede (ne)teka rokov. Postopek je kršil tudi pri določitvi skupnega predstavnika. ZUP/86 sicer ne nalaga upravnemu organu obveznosti postavitve skupnega predstavnika, pri tem pa je upoštevati, da je bil ta zakon izrazito podnormiran v primerjavi s sedanjim zakonom, ki ima o tem inštitutu veliko bolj podrobne določbe. Glede na to, da je skoraj polovica strank v tujini, kamor vročanje traja dalj časa ali je neučinkovito, bi upravni organ v skladu z načelom varstva strank moral izrabiti to možnost. Nesprejemljiv je argument, da bi postavitev skupnega predstavnika zaradi pritožbe zavlekla postopek, saj taka pritožba ni suspenzivna. Drugostopenjski upravni organ pa se tudi nepravilno sklicuje, da so stranke iz tujine pooblastile odvetniško družbo v januarju, februarju in aprilu 2011 in od tedaj ni bilo treba vročati pisanj strankam osebno, saj je bilo pooblastilno razmerje priglašeno šele s pritožbo 21. 2. 2012. Tako na prvi stopnji šest strank iz tujine ni imelo pooblaščenca in ne skupnega predstavnika, zato bi jim bilo treba v skladu z določbo 92. člena ZUP vse vročitve opraviti po zveznem upravnem organu, pristojnem za zunanje zadeve. V postopku denacionalizacije se namreč glede na drugi odstavek 6. člena ZDen uporablja ZUP iz leta 1986 ter prehodna določba 324. člena ZUP/99 ne pride v poštev. Nadalje tožniki navajajo, da jim je prvostopenjski organ vročil pripravljalno vlogo vlagatelja z dne 28. 12. 2011 in dopolnitev izvedeniškega mnenja z dne 16. 1. 2012 šele 5. 1. 2012 in 20. 1. 2012, nato pa 6. 2. 2012 že sprejel odločbo. Že v pritožbi so navedli, da se v tako kratkem času niso mogli opredeliti do pisanj, drugostopenjski organ pa je v zvezi s temi ugovori nesprejemljivo odgovoril, da bi se lahko sami pozanimali za rok. H.H. pa sploh ni bil vročen dopis št. 490-39/2009 z dne 4. 1. 2012, F.F. pa ne dopis z dne 18. 1. 2012. Tožniki so pritožbo vložili tudi zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena njihova zahteva za izločitev izvedenca, vendar se pritožbeni organ do vseh njihovih navedb ni opredelil, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Tožniki nadalje navajajo, da glede na sodbo Upravnega sodišča RS, Zunanjega oddelka v Mariboru I Up 1006/2004 z dne 24. 1. 2008, opozarjajo, da bi morali vlagatelji svojo zahtevo specificirati po višini porabljenih sredstev, po vrsti investicij in po času le-teh. S tem v zvezi je drugostopenjski organ navedel, da je bila večvrednost stavbe ugotovljena tekom postopka leta 2001 in 2002 po izvedencu R.R., vendar ta cenitev ni bila podlaga za izdajo izpodbijanih odločb, nanjo so tožniki dali številčne pripombe, na katere ni odgovorjeno, ta cenitev ni bila vročena preostalim tožnikom. Drugostopenjski organ v zvezi z vlaganji navaja, da je vlagatelj predložil pogodbe in popise del, kar pa je samo dokaz za dejstva, ki bi jih moral vlagatelj prej navesti, šele na to pa dokazovati. Poleg tega te listine niso bile predložene ostalim tožnikom. Tožniki tudi menijo, da bi upravna organa morala, preden sta se spustila v vsebinsko obravnavo zahteve za povrnitev vlaganj, razčistiti vprašanje legalnosti vlaganj. Dokazno breme o tem je na strani vlagatelja. Legalnost je vprašljiva zato, ker je bila prva vloga za priglasitev del zavrnjena, nato pa je bilo investitorju dovoljenih samo nekaj priglašenih del. Problematična so vlaganja v kletne prostore, saj zanje ne obstaja nobenih dovoljenj. Nelegalna so tudi vsa vlaganja, ki so bila opravljena po uveljavitvi ZDen. Tožniki postavljajo tudi vprašanje vzročne zveze med opravljenimi vlaganji in povečano vrednostjo nepremičnin, ki ga je drugostopenjski organ nepravilno odpravil s pojasnilom, da je to stvar dogovora med najemodajalcem in najemojemalcem, kar pa ne drži, ker ta določba ureja samo pravico upravičenca, da zahteva izdajo delne odločbe, če ne pride do dogovora o vračilu vlaganj. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe tega sodišča U 2009/2005. Ne prvostopenjski in ne drugostopenjski organ nista upoštevala omejitve iz 25. člena ZDen. Pri tem se tožniki sklicujejo na sodbi Vrhovnega sodišča RS U235/94 z dne 19. 9. 1996 in U 1858/95 z dne 8. 3. 2009. Razlaga prvostopenjskega organa je povsem nesmiselna, saj bi tako prvi odstavek 25. člena ZDen povsem izgubil svoj smisel. Na svoje trditve tožniki tudi od drugostopenjskega organa niso dobili argumentiranega odgovora. To velja tudi za pripombe, ki so jih dali na cenitev sodnega izvedenca. Tožniki pa tudi še vedno vztrajajo, da je nepremičnina v času vračanja manjvredna za 36.564,85 EUR. Če bi izvedenec cenitev izdelal skladno z ZDen in podzakonskimi akti ter upošteval njihove pripombe, bi prišel do enakega rezultata. Tožniki predlagajo, da se odpravita 1. točka izreka prvostopenjske odločbe ter 3. točka izreka drugostopenjske odločbe. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka skupaj s zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom, A. d.d., v odgovoru na tožbo zavrača vse tožbene navedbe in se sklicuje tudi na svojo tožbo zoper isto odločbo. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po proučitvi izpodbijane odločbe in pregledu upravnega spisa je sodišče presodilo, da tožniki s svojimi tožbenimi ugovori ne morejo biti uspešni. Procesne kršitve, ki naj bi jih storil prvostopenjski organ, niso bistvene kršitve pravil postopka, ki bi vplivale na odločitev in terjale odpravo prvostopenjske odločbe. Na očitano kršitev neizdaje sklepa o nadaljevanju postopka (po tem, ko je upravni organ postopek s sklepom z dne 2. 3. 2009 prekinil) sodišče odgovarja, da gre za procesno odločitev, ki ima, kot pravilno navajajo tožniki, za pravno posledico prenehanje teka procesnih rokov. Kot pojasnjuje prvostopenjski organ, ZUP/86 izrecno ne določa, da je treba izdati sklep o nadaljevanju postopka (takšne določbe tudi ZUP/99 nima), 220. člen, na katerega se sklicujejo tožniki, pa je splošno pooblastilo za izdajo sklepov. V obravnavani zadevi je upravni organ z dopisom z dne 12. 3. 2010 obvestil A.A. (in pooblaščenca tožnikov), z dopisom z dne 15. 4. 2010 pa še ostale tožnike (katere pooblaščenec še ni zastopal), da bo postopek nadaljeval. Dne 31. 8. 2010 je opravil ustno obravnavo (po predhodnem vabilu vseh tožnikov), v nadaljevanju pa za dejanja, vezana na roke, le-te tudi določil. Vprašanje tožnikov, da je zaradi neizdaje sklepa o nadaljevanju postopka nastala situacija, „da roki za katerakoli dejanja sploh še niso začeli teči ali kako“, je neumestno.

Prvostopenjska odločba tudi ni obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, če tožniki niso imeli skupnega predstavnika ali skupnega pooblaščenca. Z listinami v spisih je potrjena navedba upravnega organa v izpodbijani odločbi, da je tožnike, ki niso imeli sedanjega pooblaščenca, pozval k njegovi postavitvi. Postavitev skupnega predstavnika ali skupnega pooblaščenca je namreč v interesu samih strank, da se postopek vodi hitro in s čim manj stroški (institut skupnega predstavnika ali skupnega pooblaščenca je v ZUP/99 urejen povsem enako kot v ZUP/86). Če tožniki skupnega predstavnika ali skupnega pooblaščenca niso postavili in je upravni organ z njimi komuniciral neposredno (o pravilnosti takega poslovanja se bo sodišče opredelilo še v nadaljevanju sodbe), zato ni kršil pravil postopka.

Sodišče se ne strinja s tožniki, da so bile tistim tožnikom, ki živijo v tujini, kršene pravice, ker jim upravni organ pisanj ni vročal po 92. členu ZUP/86, to je preko zveznega upravnega organa, pristojnega za zunanje zadeve (smiselno Ministrstva za zunanje zadeve RS). Da je treba glede vročanja uporabiti določbe ZUP/99, se je na načelni ravni opredelilo to sodišče v sodbi I U 934/2009 (v zadevi je bilo sporno vprašanje fikcije vročitve). Po mnenju sodišča to velja tudi za določbo o vročanju v tujino. Tudi kolikor tožniki opozarjajo, da drugi odstavek 6. člena ZDen izrecno odkazuje na uporabo ZUP/86, sodišče odgovarja, da so se po Ustavnem zakonu za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije prejšnji zvezni prepisi uporabljali le, kolikor niso nasprotovali pravnemu redu RS. Sicer pa je bistveni namen vročitve seznanitev stranke z vsebino pošiljke. Zato v primerih, ko je stranka pošiljko prejela, oblika vročitve ne more predstavljati kršitve, ki bi vplivala na odločitev. V upravnih spisih pa so povratnice s podpisi tožnikov, kar dokazuje, da so pisanja prejeli (kolikor tožniki navajajo, da H.H. ni bil vročen dopis prvostopenjskega upravnega organa z dne 4. 1. 2012, je iz povratnice razvidno, da je bil o pošiljki obveščen, pa je ni dvignil, za F.F. pa je v spisih povratnica o vročitvi dopisa z dne 18. 1. 2012).

Glede ugovorov tožnikov, da po prejemu pripravljalne vloge vlagatelja za povrnitev vlaganj in dopolnitvi izvedeniškega mnenja niso imeli dovolj časa za izjasnitev, ker je prvostopenjski upravni organ že 6. 2. 2012 izdal izpodbijano odločbo, sodišče odgovarja, da so tožniki ugovore lahko podali še v pritožbi (ugovore na cenitev pritožba vsebuje) in njihove obravnave drugostopenjski organ ni odklonil. Tožnikom tako niso bile odvzete možnosti, da v upravnem postopku varujejo svoje pravice in pravne interese.

Po presoji sodišča je upravni organ tudi s prepričljivimi razlogi zavrnil zahtevo tožnikov za izločitev izvedenca U.U. Sodišče se strinja z mnenjem, da sodelovanje izvedenca z odvetniško pisarno, ki je v tem upravnem postopku zastopala vlagatelja zahtevka za povrnitev vlaganj, sama po sebi ne more zbuditi dvoma v nepristranost izvedenca (v zahtevi za izločitev so tožniki zapisali, da njegovo strokovno znanje ni sporno). Izvedenca določi uradna oseba (185. člen ZUP/86), ki odloči tudi o stroških njegovega dela in katera stranka te stroški nosi. Namigovanja tožnikov, da sodelovanje izvedenca s pooblaščencem vlagatelja pomeni njegov reden prihodek in zato ni verjetno, da bo deloval v nasprotju z zahtevami pooblaščenca, tudi po mnenju sodišča ne more biti sprejemljiv razlog za izločitev izvedenca.

Sodišče se s tožniki ne strinja, da vlagatelj zahtevka za povrnitev vlaganj le-teh ni uveljavljal skladno s procesnimi pravili. Prvostopenjski organ v svoji odločbi navaja, da je vlagatelj že v postopku, ko se je odločalo o vrnitvi podržavljenih nepremičnin, uveljavljal povrnitev vlaganj, vendar je organ odločanje o tem zadržal. V odločbi z dne 16. 6. 2006, s katero je bilo odločeno o vrnitvi nepremičnin, je navedel, da bo o vlaganjih odločeno s posebno odločbo. Tudi iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da so tožniki priznavali vložitev zahtevka in so se dogovarjali o sporazumnem načinu povrnitve vlaganj (zapisnik obravnave z dne 14. 6. 2001, vloga tožnikov z dne 6. 3. 2002). Zato ne drži trditev, da je vlagatelj predložil le listine, ki naj bi dokazovale vlaganja, teh pa naj ne bi zatrjeval in jih uveljavljal. Vlagatelj je navedel tudi zneske, do povrnitve katerih je menil, da je upravičen (to so absolutni zneski vloženih sredstev ne glede na povečano vrednost nepremičnin). Tako je po mnenju sodišča navedel vse podatke, ki so potrebni za uveljavljanje vlaganj, kot je navedeno v sodbi Vrhovnega sodišča RS (ne Zunanjega oddelka v Mariboru Upravnega sodišča) I Up 1006/2004 z dne 24. 1. 2008: višino porabljenih sredstev, vrsto investicij in čas le-teh (časovno je investicije treba opredeliti glede na to, ali so bile opravljene pred ali po uveljavitvi ZDen). Katere listine so bile upoštevane kot dokazila o vlaganjih, je razvidno iz cenitvenega poročila cenilca U.U. z dne 11. 11. 2011 in iz prvostopenjske odločbe, zato sodišče meni, da so bili tožniki seznanjeni z dokazno podlago odločitve in so ji lahko oporekali.

Stališče prvostopenjskega organa, kako se pri investicijskih delih upoštevajo predpisana upravna dovoljenja za njihovo izvedbo, je skladno z upravnosodno prakso o tem vprašanju. Z vidika denacionalizacijskih upravičencev je relevantno stanje in vrednost premoženja v času podržavljenja in v času vračila, zato vlagatelju zahtevka za povračilo vlaganj niso dolžni povrniti tistih vlaganj, ki bi jih bilo treba odstraniti in bi bila zato vrednost vrnjenih nepremičnin manjša. Upravni organ v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je vlagatelj pridobil ustrezna dovoljenja, torej ne gre niti za situacijo, ko izvedenih del tudi naknadno ne bi bilo mogoče legalizirati. Kolikor pa tožniki izpostavljajo vlaganja v kletne prostore (obnovo kleti je po podatkih v spisu opravil E.), sodišče odgovarja, da ta vlaganja niso predmet odločitve v izpodbijani odločbi, saj jih prvostopni organ ni priznal in njihovo plačilo z izpodbijano odločbo sploh ni bilo naloženo tožnikom. Enako velja za vlaganja, opravljena po 7. 12. 1992. Po tem datumu je vlaganja opravljala družba F., d.o.o. (po podatkih v spisu gre za dela, ki jih je najprej priglasil D. in je bila njegova zahteva zavrnjena, družbi G., d.o.o. pa so bila dela dovoljena). Njena vlaganja pa je upravni organ ocenil za vzdrževalna dela, ki niso povečala vrednost poslovnih prostorov, torej tudi teh del ni upošteval. Vprašanje vzročne zveze med opravljenimi vlaganji in povečano vrednostjo nepremičnin, ki ga tožniki v tožbi postavljajo kot vprašanje, kdo je upravičen zahtevati povrnitev vlaganj, denacionalizacijski zavezanec ali najemojemalec (vzročno zvezo med izvršenimi vlaganji in povečano vrednostjo nepremičnin je v izpodbijani odločbi upravni organ ugotovil), prav tako ni vplivalo na izpodbijano odločitev, saj upravni organ vlaganj F. in družbe G., d.o.o. (najemojemalca v razmerju do denacionalizacijskega zavezanca kot najemodajalca) ni priznal. Zato se sodišče v tej sodbi o tem, kdo je upravičen zahtevati povrnitev vlaganja v denacionalizirane prostore, ne opredeljuje.

Neutemeljen je tožbeni očitek, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi podal nesprejemljivo razlago 25. člena ZDen, in sicer, da se za vložitev zahteve za povrnitev vlaganj ne upošteva merilo 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine. Tožniki tej razlagi ne morejo oporekati na podlagi sodb Vrhovnega sodišča RS U 235/94 z dne 19. 9. 1996 in U 1858/1995 z dne 8. 3. 2000. Navedeni sodbi sta bili sprejeti pred ZDen-B, s katerim so bili uzakonjeni novi četrti, peti, šesti in sedmi odstavek 25. člena. Peti odstavek izrecno izključuje prvi, drugi in četrti odstavek tega člena. Če je zakonsko besedilo tako jasno, pa ni odprto za drugačno razlago, kot jo hočejo uveljaviti tožniki.

Kolikor tožniki v svoji tožbi očitajo napake drugostopenjski odločbi, sodišče na te očitke posebej ne odgovarja, ker se po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu presoja zakonitost upravnega akta, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V obravnavanem primeru je to prvostopenjska odločba, s katero je bilo odločeno o pravici do povrnitvi vlaganj, drugostopenjski organ pa je to odločitev v zvezi s pravnim sredstvom potrdil, ni pa sam meritorno odločil o zadevi. Tako sodišče ugotavlja, da je na vse pripombe tožnikov na cenitev sodnega izvedenca U.U., na katero je oprta odločitev, argumentirano in obsežno odgovoril prvostopenjski organ, trditve tožnikov, da s strani drugostopenjskega organa na svoje ugovore niso prejeli obrazložitve, pa ne zahtevajo sodne presoje.

Drugostopenjski organ je vsebinsko odločitev sprejel le glede zahteve tožnikov za plačilo manjvrednosti nepremičnine, in sicer je prvostopenjski sklep o zavrženje te zahteve odpravil in sam odločil, da se zahteva zavrne. Utemeljitev te odločitve, da so bile nepremičnine ob vračilu večvredne, kar tožniki niso izpodbili, tak zaključek logično narekuje.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroškovnih zahtevkih tožnikov in stranke z interesom temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.