Jedro

Skozi celoten postopek je, tako kot tožnik opozarja v tožbi, zatrjeval, da je bil vsled izposoje denarja, subjekt groženj organizirane skupine posojevalcev denarja. Sodišče se strinja z navedbami v tožbi, da razlogi, ki jih je navajal tožnik, niso razlogi izključno ekonomske narave. Tožnik namreč glede na svoje navedbe izvorne države ni zapustil zato, da bi si izboljšal svoj ekonomski položaj, pač pa zato, ker ga je bilo strah za svoje življenje. Sodišče ugotavlja, da je tožnik tekom podaje prošnje in osebnega razgovora podal določene trditve, da Kosovo zanj ni varna država.

Toženka tožnika ni seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države. Kadar toženka uporabi tak koncept, mora prosilca s tem predhodno seznaniti in mu tako omogočiti, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago, da ta država zanj ni varna zaradi njegovih posebnih okoliščin.

Da na Kosovem ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada je sicer lahko splošno znano, vsekakor pa trditev, da je na Kosovem vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem posameznikov, ter da je Kosovo demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje tudi ustrezne mehanizme za zaščito v primeru kršitve človekovih pravic, ne izpolnjuje zgoraj navedenih kriterijev, kdaj neko dejstvo postane splošno znano dejstvo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2448/2018/5 (1312-09) z dne 23. 1. 2019, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, identiteta tožnika ni sporna, saj je bila ugotovljena na podlagi predložene osebne izkaznice. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je tožnik povedal, da je v izvorni državi odprl trgovino z oblačili, s katero se je preživljal. Na začetku je bila prodaja uspešna, potem pa je upadla, zato si je izposodil 10.000 EUR. Oseb, od katerih si je denar sposodil, ni želel imenovati, saj se boji za svojo varnost in za varnost svoje družine, ki je ostala na Kosovem. Ker so bile obresti zelo visoke (1.500 EUR mesečno), je dolg že do konca meseca septembra narasel na 27.000 EUR. Vrnil je le nekaj začetnih obrokov, ostalega pa ni zmogel. Po enem letu so se s strani posojilodajalcev, to je skupina petih do šestih ljudi, začele grožnje. To je bilo približno pred letom dni. Dolg je nameraval poplačati tako, da bi prodal hišo, ki jo ima na vasi, kar je posojilodajalcem tudi povedal, a prodaja ni bila uspešna. Posojilodajalci so mu grozili na različne načine, da ga bodo ubili, ravno tako pa tudi njegove družinske člane. Grozili so mu tudi z orožjem. Grožnje so bile pogoste, to je bilo lahko tudi tri do petkrat na dan. Pred približno šestimi meseci je bil primoran prodati blago v trgovini in zapreti trgovino. Povedal je še, da je na Kosovem veliko primerov, ko dejansko ubijejo ljudi, ki ne vrnejo denarja, ki so si ga izposodili. Žena, s katero je vsak dan v stiku, mu je povedala, da so bili ti ljudje, tudi potem, ko je izvorno državi že zapustil, pri njemu doma, in zahtevali vračilo denarja. Zato je ogrožena tudi njegova žena. Policiji groženj ni prijavil, saj si tega ni upal, ker bi si tako naredil še večjo škodo. Pozna tudi primere, ko je policija takšne osebe zaprla, sodišče pa jih je oprostilo in so bile grožnje potem še hujše. Druge organizacije, katerim bi grožnje prijavil, na Kosovem ne obstajajo. V primeru vrnitve v izvorno državo, bi ga te osebe gotovo ubile. Če pa bi uspel prodati hišo in vrniti dolg, bi se v izvorno državo lahko vrnil. Drugih razlogov za mednarodno zaščito tožnik ni navajal. 3. Toženka ugotavlja, da tožnikove izjave dajejo podlago za zaključek, da očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnik namreč svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je imel v izvorni državi finančno – ekonomske težave, saj si je zaradi slabega ekonomskega položaja izposodil denar, ki ga ni uspel vrniti. Toženka tako ugotavlja, da gre pri tožniku izključno za finančno – ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Poudarja, da je tožnik sam povedal, da razen ekonomskih težav, ostalih težav ni imel. 4. Nadalje toženka ugotavlja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. 1. RS, št. 13/16) določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zanj ni varna izvorna država. Toženka izpostavlja, da tožnik uveljavlja preganjanje s strani nedržavnega subjekta, vendar pa teh oseb ni mogoče šteti kot subjekt preganjanja, saj tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami ne bi bile sposobne, ali mu ne bi hotele nuditi zaščite. Tožnik namreč groženj sploh ni prijavil policiji. Tožnik se zato ne more uspešno sklicevati, da policija in drugi pristojni organi niso storili ničesar za njegovo zaščito, saj je v izvorni državi niti ni iskal. Tožnikovega pojasnila, da si tega ni upal, ker ga je bilo strah, da bi si tako napravil še večjo škodo, so za toženko nesprejemljiva. Toženka meni, da tožniku ne grozi preganjanje v prihodnosti, če se bo vrnil v izvorno državo, saj toženka tudi ne more šteti, da je bil tožnik v preteklosti že preganjan v smislu določil ZMZ-1. Po teh določilih se zahteva, da če nekdo uveljavlja preganjanje s strani nedržavnih subjektov, mora biti obenem izpolnjen pogoj, da ga pristojni organi v izvorni državi niso bili sposobni zaščititi.

5. Toženka še ugotavlja, da je splošno znano, da je na Kosovem vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem posameznikov, ter da je Kosovo demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje tudi ustrezne mehanizme za zaščito v primeru kršitve človekovih pravic. Splošno znano je tudi dejstvo, da na Kosovem ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada. Glede na vse navedeno je toženka njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi z 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. 6. V tožbi tožnik uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev pravil upravnega postopka ter sodišču predlaga, da odločbo odpravi in ugodi tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito oz. podredno, da vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

7. Toženka je napačno uporabila materialno pravo s tem, ko je navedbe tožnika opredelila kot zgolj ekonomske težave. V konkretnem primeru so bile finančne težave zgolj začetne okoliščine, ki so privedle do tega, da se je tožnik zapletel s kriminalno združbo, zaradi česar je sedaj ogroženo njegovo življenje in življenje njegove družine. Glede na navedbe tožnika je ugotoviti, da Kosovo zanj ni varna izvorna država, saj je preganjan s strani kriminalne združbe, ob povratku pa mu grozi tudi smrt. Tožnik ni navajal ekonomskih razlogov za mednarodno zaščito. Razlogi, ki jih je navedel, pa bi morali voditi v izvedbo rednega postopka. Tožnik nadalje ugotavlja, da je obrazložitev odločbe sama s seboj v nasprotju. Medtem ko v prvem delu govori o izključno ekonomskih razlogih tožnika, pa v nadaljevanju toženka sama navaja, da se navedbe tožnika nanašajo zgolj na probleme s strani nedržavnih subjektov preganjanja, vendar ker tožnik v izvorni državi pomoči ni iskal pri policiji ali pri drugih organih, do mednarodne zaščite ni upravičen. Poudarja, da je obrazložitev v tem delu zavajajoča, saj tožnik ni izjavil zgolj, da prijave ni podal zaradi strahu, pač pa, ker so mu posojilodajalci izrecno zagrozili, naj zadeve ne prijavi. Prav tako je tožnik povedal, zakaj policiji in sodiščem ne zaupa ter da drugih organizacij na Kosovem ni. Tožnik je tako navedel utemeljene razloge, zakaj zaščite pri državnih organih ni iskal, toženka pa se do slednjega ni opredelila. Izpodbijana odločba je izrazito pomanjkljiva v zvezi z možnostjo notranje zaščite in zato nezakonita. Toženka ni preučila prav nobenih poročil o izvorni državi in navaja zgolj, da je splošno znano, da je na Kosovem vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem posameznikov, pri tem pa ne navaja nobenih virov. V kolikor bi to storila, bi takšne vire tekom postopka tožnik lahko izpodbil z verodostojnimi informacijami o izvorni državi. Pri tem opozarja na dokument „Ključne ugotovitve Evropske komisije iz poročila o Kosovem ta leto 2018“ z dne 17. 4. 2018. Tožnik še opozarja, da iz javno dostopnih dokumentov ne izhaja, na podlagi katerih informacij je Vlada RS sprejela svojo odločitev o uvrstitvi Kosova na seznam varnih izvornih držav. Tako ni jasno, ali je pri tem upoštevala tudi informacije, ki se nanašajo na žrtve organiziranega kriminala v povezavi s korupcijo in neučinkovitostjo organov zaščite. Ugotavlja, da sicer toženka v svoji odločbi tožniku neverodostojnosti ne očita. Tožnik obenem še izpostavlja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker toženka ne spoštuje sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-662/17 (E.G. proti Sloveniji), in ni odločila v dveh ločenih točkah izreka.

8. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje in vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. Zakon izjemoma organu omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ).

11. V konkretnem primeru je toženka izpodbijano odločbo, s katero je prošnjo tožnika zavrnila kot očitno neutemeljeno, oprla pa na določilo 2. alineje 52. člena ZMZ-1. 12. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kosova, tudi ne, da je Vlada Republike Slovenije Kosovo razglasila za varno izvorno državo. Sporno pa je, ali je Kosovo varna država za tožnika, upoštevaje njegove osebne okoliščine. Tožnik je namreč v postopku zatrjeval specifično situacijo, ki jo v primerjavi z drugimi zadevami podobne problematike ni povsem pavšalno opisal. Skozi celoten postopek je, tako kot opozarja v tožbi, zatrjeval, da je bil vsled izposoje denarja, subjekt groženj organizirane skupine posojevalcev denarja. Sodišče se strinja z navedbami v tožbi, da razlogi, ki jih je navajal tožnik, niso razlogi izključno ekonomske narave. Tožnik namreč glede na svoje navedbe izvorne države ni zapustil zato, da bi si izboljšal svoj ekonomski položaj, pač pa zato, ker ga je bilo strah za svoje življenje (6. stran prošnje ter 3. in 4. stran osebnega razgovora). Sodišče ugotavlja, da je tožnik tekom podaje prošnje in osebnega razgovora podal določene trditve, da Kosovo zanj ni varna država. Tožnik je navajal, da so mu posojevalci grozili, da ga bodo ubili, da mu bodo vzeli hišo, v kateri živi, grozili so mu tudi z orožjem in sicer pištolo, povedal je, da so mu grozili na različne načine in različno pogosto, kar je trikrat na dan ali petkrat na mesec, da ni edini, ki je bil v takšni situaciji, da je na Kosovem več takšnih primerov, da o tem obstojijo tudi posnetki na spletu. Povedal je tudi, da je poskušal prodati drugo hišo, v kateri ne živi, kar bi ga rešilo nadlegovanj, vendar mu to ni uspelo. Prav tako pa tudi, da groženj policiji ni prijavil, ker so mu zagrozili, da bo v tem primeru še v večji nevarnosti ter da so na Kosovem vsi povezani med seboj, ter da so kriminalne združbe pripeljale Kosovo do položaja, kot je danes, ko so politiki in kriminalne združbe med seboj povezani. Glede na navedeno toženka nima prav, ko materialnopravno utemeljuje, da je tožnik tekom postopka navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito, vsaj, kolikor je s tem mislila tudi na subsidiarno zaščito. V ponovljenem postopku bo zato morala upoštevati procesne garancije, kot sledi iz nadaljevanja te sodbe, zlasti v zvezi s subsidiarno zaščito, če se ne bo izkazalo, da gre morebiti za pripadnost določeni družbeni skupini.

13. Poleg tega toženka, kot pravilno opozarja tožnik, tožnika ni seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države. Kadar toženka uporabi tak koncept, mora prosilca s tem predhodno seznaniti in mu tako omogočiti, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago, da ta država zanj ni varna zaradi njegovih posebnih okoliščin. Prav ta napaka je tolikšna, da gre za absolutno bistveno kršitev (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZMZ-1). Toženka bo v ponovljenem postopku, če se bo pri obravnavi subsidiarne zaščite oprla na koncept varne izvorne države, morala tožnika o tem obvestiti, zato da bo tožnik vedel, da mora po določbi 2. alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 izkazati tehtne razloge in po možnosti oziroma potrebi predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Kosovo ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna država. Toženka tožniku tega pojasnila, da bo uporabila koncept varne izvorne države in s tem, da je na njem glavni del dokaznega bremena, da takšno domnevo izpodbije, ni dala, pa bi morala, da bi tožnik vedel, katera dejstva, okoliščine, dokazi so potrebni za odločitev v zadevi (prvi odstavek 9. člena ZUP v zvezi z 62. členom ZMZ-1).

14. Toženka je obenem dolžna tožnika tudi seznaniti, na podlagi katerih informacij je bilo Kosovo določeno za varno izvorno državo in po potrebi pridobiti, glede na podane navedbe in informacije tožnika, aktualne informacije o stanju v izvorni državi, ki zadevajo stopnjo organiziranega kriminala ter njegove povezanosti oz. vpliva na državne organe oz. organe pregona. Ker tega ni storila in tožniku ni dala možnosti, da se o tem izjasni, je v tem delu tudi onemogočena celovita sodna presoja izpodbijane odločbe. Sodišče zgolj na podlagi tega, kar je toženka v svoji odločbi navedla, in sicer, da tožnik prihaja iz Kosova, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, ne more presoditi, ali je Kosovo varen za tožnika, ki zatrjuje, da ga je strah pred organiziranim kriminalom.

15. Sodišče ob tem še dodaja, da je splošno znano dejstvo pravni standard, ki ga zapolnjuje sodna praksa. Pravna teorija zagovarja širšo notornost, za katero mora biti dejstvo znano širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje1. Po stališčih sodne prakse so splošno znana dejstva tista, ki so znana poljubno veliki množici ljudi, zlasti veliki politični in historični dogodki, elementarne nesreče – potresi, povodnji, plazovi ipd. Da na Kosovem ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada je sicer lahko splošno znano, vsekakor pa trditev, da je na Kosovem vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem posameznikov, ter da je Kosovo demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje tudi ustrezne mehanizme za zaščito v primeru kršitve človekovih pravic, ne izpolnjuje zgoraj navedenih kriterijev, kdaj neko dejstvo postane splošno znano dejstvo.

16. Ker je toženka v izreku izpodbijane odločbe odločila samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne, in ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, in sicer tako, da bi najprej (v prvi točki izreka) odločila o statusu begunca in v drugi točki izreka še o subsidiarni zaščiti, sodišče ob tem še opozarja na stališče, ki ga je že zavzelo v svoji sodbi I U 2130/2018 z dne 7. 11. 2018, in sicer, da bo tožena stranka morala odločati v ponovnem postopku v dveh točkah izreka. Z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji je nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Brez takšnega načina oblikovanja izreka upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite sodbe Sodišča EU v zadevi E. G. proti Sloveniji ni mogoče uresničevati.2

17. Sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je ne da celovito preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala toženka tožnika seznaniti z informacijami, na podlagi katerih je Kosovo razglašen za varno izvorno državo in mu dati možnost, da se o tem izjasni.

18. Sodišče je glede na obrazloženo odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, posledično pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To po stališču Sodišča EU v sodbi Velikega senata v zadevi Alheto (C-585/16, 25. 7. 2018, odst. 144-149) pomeni, da mora biti odločba v ponovnem postopku sprejeta v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila odločba upravnega organa odpravljena.

19. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1).

1 Zobec J., v.: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2006, strani 374 do 376. 2 C-662/17, E.G. proti Sloveniji, 18. 10. 2018, glej zlasti odstavka 45 in 67.