Jedro

Gre za navadne sospornike (2. tč. 1. odst. 191. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), vsak od njih je v pravdi samostojna stranka (195. čl. ZPP). Glede na to ima prav sodišče prve stopnje, da bi moral sodno takso plačati (in o tem predložiti dokazilo) vsak tožnik od (svoje) vrednosti zahtevka, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v sklepu z dne 11.9.2006.

Izrek

Pritožba tožečih strank se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožb vseh treh tožnikov postopek v zvezi tremi tožbenimi zahtevki ustavilo (pravilno: šteje se, da so tožniki umaknili tožbo). V obrazložitvi je navedlo, da ni bilo predloženo dokazilo, iz katerega bi bilo razvidno, da so vsi trije tožniki v celoti izpolnili svojo taksno obveznost za vloženo tožbo.

Proti navedenemu sklepu so tožeče stranke po svoji pooblaščenki vložile pritožbo in predlagale njegovo razveljavitev. Navajajo, da je sodišče vsakega od tožnikov posebej pozvalo k plačilu sodne takse, zaradi česar je seštevek zahtevane sodne takse večji, kot pa je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta. Tožeče stranke so ob vložitvi tožbe navedle, da znaša vrednost spornega predmeta 5,1 mio SIT, zaradi česar so plačale 51.000,00 SIT sodne takse za tožbo. 18. čl. Zakona o sodnih taksah določa, da se takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv oziroma od vrednosti, določene po ZST. Isti člen tudi določa, da je za plačilo sodne takse odločilna v točkah določena vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja. Tarifna št. 1 ZST, ki določa plačilo sodnih taks v pravdnem postopku določa, da se za tožbo plača taksa po vrednosti zahtevka. V predmetni zadevi so tožniki v celoti plačali takso. Zato je izpodbijani sklep nezakonit. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer pravilno opozarja na 18. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST), ki med drugim določa, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka (1. odst.) in da se za ugotavljanje vrednosti zahtevka smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku (2. odst.). Slednji pa v 1. odst. 39. čl. določa, da se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka.

V obravnavanem primeru nastopajo kot tožeče stranke trije tožniki, ki so samostojne stranke v postopku, saj vsak zase uveljavlja izstop iz družbe - tožene stranke - in plačilo (tržne) vrednosti poslovnega deleža, in sicer prva tožnica 2.500.000,00 SIT, drugi tožnik 600.000,00 SIT in tretji tožnik 2.000.000,00 SIT. Gre za navadne sospornike (2. tč. 1. odst. 191. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), vsak od njih je v pravdi samostojna stranka (195. čl. ZPP). Glede na to ima prav sodišče prve stopnje, da bi moral sodno takso plačati (in o tem predložiti dokazilo) vsak tožnik od (svoje) vrednosti zahtevka, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v sklepu z dne 11.9.2006, ne pa od seštevka vseh vrednosti zahtevka skupaj. Ker pa tega kljub pozivu sodišča prve stopnje niso storili, je utemeljena odločitev o tem, da se tožba šteje za umaknjeno (2. odst. 105. a čl. ZPP).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.