Jedro

Če tožnik, ki zahteva nadomestilo oz. nagrado za inovacijo, pri toženi stranki ni bil nikoli v delovnem razmerju, ne gre za spor, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče, ampak za spor, za katerega je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v sporu, zaradi česar se po pravnomočnosti sklepa odstopi zadeva v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju.

Nadalje je sklenilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži do končne rešitve spora.

Tožnik se je zoper sklep sodišča pravočasno pritožil. Navaja, da dejansko ni bil s toženo stranko, tako v delovnem, kot v pogodbenem razmerju. Kljub temu pa je tožena stranka neupravičeno izkoriščala njegove pravice iz ustvarjenih inovacij, brez plačila odškodnine. Po prerekanju terjatve, ki jo je prijavil v stečajnem postopku zoper svojega nekdanjega delodajalca, je nadaljeval postopek pri pristojnem delovnem sodišču, ki se vodi pod drugo opravilno številko. V tej zvezi se sklicuje na zmotno navedbo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da te ni prijavil. Drži pa, da ni zahteval ugotovitve terjatve glede svoje druge inovacije - racionalni sistem zagotavljanja ..., temveč zgolj za predlog inovacije št. 444/91 za čas njenega izkoriščanja do uvedbe stečaja družbe A. d.o.o., to je do dne 23.4.1993. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP).

Tožnik pravilno opozarja na vsebino obrazložitve izpodbijanega sklepa glede navedbe, da ni sprožil postopka za ugotovitev obstoja terjatve do družbe A. - v stečaju. Takšno navajanje v obrazložitvi sklepa je sicer v nasprotju z ugotovitvami sodišča na naroku glavne obravnave dne 13.4.1999, saj je tožnik takrat navedel, da je inovacijo št. 444/91 prijavil v stečajnem postopku in sicer za čas do začetka stečaja svojega zadnjega delodajalca, pri čemer pa v konkretnem sporu uveljavlja plačilo za navedeno inovacijo, kot tudi za drugotno inovacijo za čas po datumu 23.4.1993, ko naj bi inovacije uporabljala tožena stranka. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšna zmotna obrazložitev v izpodbijanem sklepu nima nobenega vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. V zadevi je namreč ugotovljeno odločilno dejstvo, s katerim pritožbeno sodišče v celoti soglaša, da v tem postopku ne gre za spor med delavcem in delodajalcem. Gre dejansko za uveljavljanje zahtevka iz naslova nagrade za ustvarjene inovacije med tožnikom kot fizično osebo in toženo stranko, pri kateri ni bil v delovnem razmerju oz. drugače, za spor zoper družbo, pri kateri tožnik po datumu 23.4.1993, ko naj bi se inovacije izkoriščale, pri toženi stranki ni bil zaposlen. Zato v skladu z določbo 4. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) med strankama niso podane predpostavke za delovni spor, za katero reševanje je stvarno pristojno delovno sodišče, temveč zgolj za spor, ki spada v pristojnost rednega sodišča, v konkretnem primeru pristojnega Okrožnega sodišča v Celju.

Po določbi 1. odst. 17. čl. ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Navedena zakonska določba velja tudi v razmerju med rednimi in posebnimi sodišči, med katera zadnja spadajo delovna in socialna sodišča. Stvarna pristojnost je procesna predpostavka, takšne predpostavke pa so okoliščine, lastnosti in stanja, od katerih je odvisna dopustnost odločitve o sami stvari. Če procesne predpostavke niso podane, je vsebinsko odločanje v sporu nedopustno. O tem, ali je v zadevi sodišče stvarno pristojno, se lahko odloči že v fazi preizkusa tožbe.

Če sodišče v sporu ugotovi, da ni stvarno pristojno, tožbe ne zavrže, temveč izda sklep o nepristojnosti in odstopi zadevo v reševanje pristojnemu sodišču. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da v zadevi v skladu z že navedeno določbo ZDSS med strankama ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, saj tožnik pri toženi stranki ni bil nikoli v delovnem razmerju, zaradi česar je sodišče prve stopnje po preizkusu tožbe pravilno odločilo, ko se je izreklo za stvarno nepristojno, z nadaljnjo pravilno odločitvijo, da se po pravnomočnosti sklepa odstopi zadeva v reševanje drugemu stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zato iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP).