Jedro

Ker je namen v Splošnem dogovoru predvidene pogodbene kazni preventiven, tako določena pogodbena kazen nima niti narave odškodnine za katero od tipičnih vrst škod po OZ niti narave pogodbene kazni, kot je urejena v 257. in naslednjih členih OZ, temveč posebno sankcijo zaradi kršitve pogodbene obveznosti izvajalca zdravstvenih storitev. Gre za t. i. sui generis pogodbeno kazen, ki je znana tudi na drugih področjih kolektivnega dogovarjanja in jo je kršitelj pogodbenega razmerja dolžan plačati, če škoda nastane ali ne; če škoda nastane in jo kršitelj povrne, pa ga to še vedno ne odveže plačila pogodbeno dogovorjene civilne kazni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vrednost nepravilno evidentirane storitve znaša 248,40 EUR, vrednost dejansko opravljenih storitev 162,90 EUR, skupna vrednost preveč obračunanih storitev pa 28,5 točk oziroma 85,50 EUR (458. člen ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča pa je za izrek pogodbene kazni pravno relevantna le slednja. Ne more namreč slediti interpretaciji, po kateri se kot vrednost nepravilno obračunanega primera šteje vrednost celotne (nepravilno beležene) storitve, tj. 248,40 EUR. Doseganje praga iz 2. odstavka 46. člena Splošnega dogovora je po presoji pritožbenega sodišča odvisno od vrednosti „napake“ oziroma skupne vrednosti preveč obračunanih storitev (85,50 EUR). Ker v obravnavanem gospodarskem sporu vrednost presežka nad vrednostjo dejansko opravljenimi zdravstvenimi storitvami tega ni dosegla (za izrek pogodbene kazni v višini 500,00 EUR je predviden prag v višini 101,00 EUR), je tožena stranka pogodbeno kazen izrekla neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 133054/2011 z dne 20. 9. 2011, v veljavi v I. in III. odstavku izreka (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 259,44 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila brez predloga.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje denarno terjatev v višini 500,00 EUR, katero je tožena stranka (domnevno) neutemeljeno izvenpravdno pobotala pri poplačilu zdravstvenih storitev za obdobje I - III 2011, in sicer kot pogodbeno kazen, katero je tožeči stranki pri 3. rednem finančno - medicinskem nadzoru dne 11. 10. 2010 odmerila zaradi nepravilnega beleženja zdravstvenih storitev pod šifro 91410, namesto pod šifro 91412. 6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet pritožbene presoje (458. člen Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP), so naslednje:- tožena stranka je dne 11. 10. 2010 pri tožeči stranki opravila 3. redni finančno - medicinski nadzor, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka eno izmed storitev beležila pod napačno izbrano šifro, in sicer pod šifro 91410, ki je ovrednotena s 4,5 točkami, namesto pravilno pod šifro 91412, ki je ovrednotena s 3 točkami;- vrednost celotne storitve znaša 248,40 EUR, skupna vrednost preveč obračunanih storitev pa 28,5 točke oziroma 85,50 EUR;- tožena stranka je tožeči stranki plačilo opravljenih storitev odtegnila v celoti (248,40 EUR) in ji ni priznala niti vrednosti dejansko opravljenih storitev (162,90 EUR) ter ji izrekla pogodbeno kazen v višini 500,00 EUR;- tožena stranka je tožeči stranki za plačilo izrečene pogodbene kazni izdala račun, ki ga je slednja zavrnila, ter ji nato podala tudi predlog za medsebojni pobot z dne 18. 2. 2011, ki pa ga je tožeča stranka prav tako zavrnila;- tožena stranka je sama izvedla zatrjevani pobot terjatev in tožeči stranki plačala sredstva za opravljene storitve za obdobje I - III 2011, zmanjšana za 500,00 EUR (namesto 331.983,00 EUR ji je plačala 331.483,00 EUR).

7. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo upoštevaje določilo 2. odstavka 46. člena v zvezi s 5. točko 1. odstavka 45. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2010 (v nadaljevanju Splošni dogovor) ter mu vsled ugotovitve, da v konkretnem primeru finančna škoda Z. (tožena stranka) ni nastala, ugodilo. Temu nasprotno sodišče druge stopnje ocenjuje, da je za obravnavani gospodarski spor merodajno zgolj določilo 2. odstavka 46. člena Splošnega dogovora. Pravdni stranki sta po presoji pritožbenega sodišča namreč za odpravo v tem postopku ugotovljenih nepravilnosti (tožeča stranka je eno izmed zdravstvenih storitev napačno beležila pod šifro 91410, ki je ovrednotena s 4,5 točkami, namesto pod šifro 91412, ki je ovrednotena s 3 točkami) s Splošnim dogovorom predvideli sankciji, od katerih se ena kaže v zavrnitvi nepravilno obračunanega primera in izstavitvi storna obračuna zavodu, druga pa v izreku pogodbene kazni(2).

8. Ker je namen slednje preventiven (preprečevanje nadaljnjih kršitev pogodbenih obveznosti), na kar pravilno opozarja tudi pritožnica, tako določena pogodbena kazen nima niti naravo odškodnine za katero od tipičnih vrst škod po Obligacijskem zakoniku(3) (v nadaljevanju OZ(4)) niti narave pogodbene kazni, kot je urejena v 257. in naslednjih členih OZ (na katere se zmotno sklicuje sodišče prve stopnje), temveč posebno sankcijo zaradi kršitve pogodbene obveznosti izvajalca zdravstvenih storitev. Gre za t. i. sui generis pogodbeno kazen, ki je znana tudi na drugih področjih kolektivnega dogovarjanja(5) in jo je kršiteljica pogodbenega razmerja dolžna plačati, če škoda nastane ali ne; če škoda nastane in jo kršiteljica povrne, pa je to še vedno ne odveže plačila pogodbeno dogovorjene civilne kazni. Pritožbena navedba, da je pogodbena kazen določena zgolj zaradi kršitve pogodbene obveznosti (tj. preveč obračunanih zdravstvenih storitev), je zato pravilna, vendar pa iz razlogov, podanih v nadaljevanju, spremembe izpodbijane sodbe ne utemeljuje.

9. Višino pogodbene kazni, ki jo je tožnici zaradi nepravilnega beleženja zdravstvenih storitev izrekla tožena stranka, je tožena stranka v postopku na prvi stopnji utemeljevala z navedbami, da je skladno z določbo 4. odstavka 46. člena Splošnega dogovora nepravilen obračun zdravstvenih storitev zavrnila v celoti - torej za 85,50 točk oziroma za znesek 248,40 EUR - in na ta način kot vrednost nepravilno obračunanega primera štela vrednost celotne (nepravilno beležene) storitve, tj. 248,40 EUR. Takšni interpretaciji pogodbenega določila je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem je v delu, v katerem je tožena stranka sorazmernost višine pogodbene kazni utemeljevala z vnaprej dogovorjenimi fiksnimi zneski, sicer ustrezno pojasnilo, da je takšna argumentacija tožene stranke povsem nelogična, okoliščina, da je tožeča stranka zdravstvene storitve preveč obračunala le za znesek 85,50 EUR, pa pravno relevantna, vendar po presoji pritožbenega sodišča ureditev, kakršna izhaja iz citiranih zakonskih določil, zmotno ocenilo kot nemoralno.

10. 2. odstavek 46. člena Splošnega dogovora višino pogodbene kazni veže na v razponu določene vrednosti nepravilno obračunanih primerov (če je vrednost nepravilno obračunanega primera med 101 in 1000 EUR, znaša pogodbena kazen 500 EUR).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vrednost nepravilno evidentirane storitve znaša 248,40 EUR, vrednost dejansko opravljenih storitev 162,90 EUR, skupna vrednost preveč obračunanih storitev pa 28,5 točk oziroma 85,50 EUR (458. člen ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča pa je za izrek pogodbene kazni pravno relevantna le slednja. Ne more namreč slediti interpretaciji, po kateri se kot vrednost nepravilno obračunanega primera šteje vrednost celotne (nepravilno beležene) storitve, tj. 248,40 EUR. Doseganje praga iz 2. odstavka 46. člena Splošnega dogovora je po presoji pritožbenega sodišča odvisno od vrednosti „napake“ oziroma skupne vrednosti preveč obračunanih storitev (85,50 EUR). Ker v obravnavanem gospodarskem sporu vrednost presežka nad vrednostjo dejansko opravljenimi zdravstvenimi storitvami tega ni dosegla (za izrek pogodbene kazni v višini 500,00 EUR je predviden prag v višini 101,00 EUR), je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pogodbeno kazen izrekla neutemeljeno. To pomeni, da iz tega naslova do nje nima nobene terjatve, zaradi česar do materialno pravnega pobota njunih istovrstnih zapadlih terjatev pojmovno ni moglo priti (311. in 312. člen OZ).

12. Vsled navedenemu je zaključiti, da je odločitev, kakršna izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, kljub drugačni materialnopravni presoji, pravilna. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zato zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zaradi česar ga stroškovno ni mogoče utemeljiti, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14. (2) Pri tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da trditev tožene stranke, da je na višino pogodbene kazni tožeča stranka pristala s podpisom Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2010, ki napotuje na uporabo določb Splošnega dogovora (trditve v 7. in 8. točki pripravljalne vloge tožene stranke na list. št. 206), tožeča stranka ni prerekala. Na dejstvo, da je o spornih vprašanjih Splošnega dogovora (glede katerih soglasje med pravdnima strankama ni bilo doseženo) odločala Vlada RS (2. odstavek 63. člena ZZVZZ), se zato ne more sklicevati.

(3) Sodišče prve stopnje utemeljenost izreka pogodbene kazni namreč veže na nastanek finančne škode.

(4) Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo.

(5) Sklep VS RS VIII Ips 92/2001 z dne 11. 2. 2002.