Jedro

Pravica do obrambe je v postopku predčasne razrešitve kršena, če je celotni postopek - od pobude za predčasno razrešitev (ki je bila očitno podana le ustno na zboru delavcev), imenovanja komisije za proučitev pobude za predčasno razrešitev, obravnavanja poročila komisije, do sprejema sklepa o predčasni razrešitvi - izveden na enem samem izrednem zboru delavcev.

Tožnik ni prejel niti pisne pobude niti pisnega poročila komisije, poleg tega mu ni bil dan niti en dan za pripravo obrambe. Zato se tožnik nedvomno ni mogel vsebinsko pripraviti na zagovor niti si ni mogel zagotoviti pomoči odvetnika, pa tudi ne zbrati potrebne dokumentacije v zvezi z očitanimi kršitvami.

Glede na določbo 103. člena ZDR o smiselni uporabi določb ZPP v postopkih pri delodajalcu je dopustno, da delodajalec v svojem splošnem aktu uredi vročanje pisanj drugače kot to ureja ZPP.

Če tožnik uveljavlja obnovitveni razlog kršitve pravice do obravnavanja pred disciplinskim organom, je rok za vložitev predloga za obnovo disciplinskega postopka 30 dni od vročitve odločbe disciplinskega organa (ob smiselni uporabi določbe 2. tč. 423. člena ZPP (1977).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1.,3. in 4. alinei 3. točke izreka sodbe delno spremeni tako, da se 3. točka izreka sodbe v celoti glasi: " 3.1. Razveljavi se odločba tožene stranke A. P. z dne 18.10.1993 o odstranitvi I. H. iz podjetja;

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 267.046,00 SIT (neto) iz naslova razlike v nadomestilu plače za čas od 18.10.1993 do 31.3.1994 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: -19.787,00 SIT od 31.10.1993 dalje - 56.964,00 SIT od 30.11.1993 dalje - 55.964,00 SIT od 28.12.1993 dalje - 51.239,00 SIT od 24. 1.1994 dalje - 42.543,00 SIT od 24. 2.1994 dalje - 42.149,00 SIT od 23. 3.1994 dalje do plačila, ter odvesti od navedenih neto zneskov za tožnika vse davke in prispevke iz plače, v 8 dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku regres za letni dopust za leto 1994, v osmih dneh pod izvršbo.

4. Z a v r n e se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na: - zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika takoj pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto direktorja ob izteku tožnikovega mandata pa izvesti nov razpis za delovno mesto direktorja in opraviti izbiro direktorja, da ne bo izvršbe; - zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 1.365.000,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 65.000,00 SIT od 30. 4.1994 - 130.000,00 SIT od 31. 5.1994 - 130.000,00 SIT od 30. 6.1994 - 130.000,00 SIT od 31. 7.1994 - 130.000,00 SIT od 31. 8.1994 - 130.000,00 SIT od 30. 9.1994 - 130.000,00 SIT od 31.10.1994 - 130.000,00 SIT od 30.11.1994 - 130.000,00 SIT od 31.12.1994 - 130.000,00 SIT od 31. 1.1995 - 130.000,00 SIT od 28. 2.1995 do plačila, od 1.3.1995 dalje pa zneske v višini plače, ki bi jo tožnik prejemal kot direktor tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti plače pri toženi stranki, od vseh teh zneskov pa odvesti davke in prispevke iz plače; - zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja, plačilo nadomestila plače, prispevkov in davkov iz delovnega razmerja ter vpis delovne dobe za čas od 15.4.1994 dalje; - zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti negmotno škodo za duševne bolečine zaradi kršitve pravic osebnosti, kot posledica nezakonite razrešitve s funkcije direktorja v višini 850.000,00 SIT." V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki je zahteval razveljavitev sklepov o predčasni razrešitvi s funkcije direktorja, razveljavitev sklepov o začasni odstranitvi z dela, vrnitev v prejšnje stanje oz. obnovo disciplinskega postopka zaradi zamude roka za ugovor zoper odločbo o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja z dne 14.2.1994, s tem v zvezi pa je uveljavljal tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sprejelo naslednjo odločitev:

1. Razveljavilo je sklep tožene stranke z dne 18.3.1993 (pravilno 18.10.1993) o predčasni razrešitvi tožnika s funkcije direktorja ter sklep zbora delavcev z dne 5.1.1994 (o zavrnitvi ugovora zoper sklep o razrešitvi) - 1. točka izreka;

2. Ugotovilo je, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 15.4.1994, in naložilo toženi stranki, da je dolžna vpisati tožniku v delovno knjižico delovno dobo za čas od 1.4.1994 do 15.4.1994, mu plačati nadomestilo plače v neto višini 65.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.4.1994 dalje do plačila ter od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke iz delovnega razmerja, vse v osmih dneh pod izvršbo - 2. točka izreka;

3. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na: - razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 18.3.1993 (pravilno 18.10.1993) o odstranitvi tožnika iz podjetja (1. alinea 3. točke izreka); - vrnitev na delo in razporeditev na delovno mesto direktorja, ter zavezo tožene stranke, da ob izteku tožnikovega mandata izvede nov razpis za delovno mesto direktorja in opravi izbiro direktorja (2. alinea); - plačilo zneska 267.046,00 SIT iz naslova razlike med nadomestilom plače, ki ga je tožnik prejemal v času suspenza, ter plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal kot direktor, v času od 18.10.1993 do 31.3.1994, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti mesečnih neto zneskov razlike, ki so razvidni iz izreka, ter plačilo davkov in prispevkov za navedeno obdobje (3. alinea); - plačilo zneska 1.365.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti mesečnih neto zneskov, ki so razvidni iz izreka, do plačila, plačilo nadomestila plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal kot direktor od 1.3.1995 dalje, plačilo davkov in prispevkov ter priznanje obstoja delovnega razmerja za čas od 18.10.1993 (pravilno 16.4.1994) dalje (do vrnitve na delo), ter plačilo regresa za letni dopust za leto 1994 (4. alinea); - plačilo odškodnine v višini 850.000,00 SIT za negmotno škodo za duševne bolečine zaradi kršitve pravic osebnosti, kot posledice nezakonite razrešitve s funkcije direktorja (5. alinea 3. točke izreka sodbe).

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbene zahtevke (pravilno tožbo) za: a/razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 14.2.1994, s katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja; b/ dovolitev vrnitve v prejšnje stanje zaradi vložitve ugovora zoper odločbo o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja; c/ dovolitev obnove disciplinskega postopka (1. točka izreka sklepa, alinee od a/do c/). Obenem je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge, to je bistveno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata razveljavitev oz. spremembo sodbe in sklepa, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, tožena stranka pa za njegovo zavrnitev.

Tožnik v pritožbi navaja, da je v pripravljalni vlogi predložil nove pismene dokaze, ki ga argumentirano razbremenjujejo kakršnekoli odgovornosti za zaplet v Operni kleti in obremenjujejo nekatere sodelavce za povzročeno gospodarsko škodo in posledice, ki so se jim želeli izogniti z organiziranjem upora pri toženi stranki. Kot direktor tožene stranke se počuti ponižanega in prevaranega. V sodbi so določene neresnice in nelogičnosti, ki kažejo na to, da sodišče ni dovolj pozorno prebralo tožnikove vloge z dne 11.9.2001. Tožnik v pritožbi navaja, da pred zborom delavcev ni bil seznanjem z razrešitvijo, bil pa je zadolžen za nabavno politiko ter za zakonitost dela in uspešnost podjetja. Nadalje navaja, da je dne 20.10.1993 ali dva dni po izrednem zboru vdrl v pisarniške prostore in odnesel diskete s finančnimi podatki, da bi jih zaščitil, original le-teh pa je ostal na trdem disku v Operni kleti. V tem kontekstu ga čudi prepričanje sodišča, da je spotoma odnesel tudi podpisani original zapisnika zbora delavcev, na katerem je bil direktor razrešen. L. je trdila, da je zapisnik pisala v kopiji, zato je nerazumljiva trditev, da je zapisnik v tipkopisu nastal kasneje, po spominu udeležencev zbora. Pritožnik se sprašuje, ali ne bi policija od njega zahtevala poleg disket tudi tega ključnega dokumenta in meni, da ni verjetno, da ne bi takoj opazili, da je bil odtujen. Zaključek, da je tožena stranka dne 18.10.1993 sprejela sklep o odstranitvi tožnika iz podjetja, ne ustreza resnici. Iz telegrama kršiteljem je razvidno, da se je tožnik dne 15.10.1993 sam odločil, da jih suspendira. Glede izmikanja prevzemu pisanj tožnik ponovno poudarja, da se je za prvo vabilo, ki je bilo poslano na Linhartovo 64, opravičil, prav tako pa je dokazano, da je bil v Operni kleti 6.1.1993, ko bi lahko tudi osebno prevzel vabilo. Glede na naslove v časopisih in glede na vse obtožbe je moral zaščititi svojo družino, ki je bila ogrožena in prestrašena. Operna klet je spremenila taktiko in smer dopisovanja, ker ni imela interesa opraviti disciplinski postopek, saj so kasnejši rezultati revizije in pregledi kriminalističnih služb dokazali njegovo nedolžnost in posredno vzroke za reakcijo inkriminiranih delavcev. Tožnik smiselno predlaga spremembo zavrnilnega dela sodbe in sklepa o zavrženju, ker sta nepravilna.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del izpodbijane sodbe zaradi zmotno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča, ki je razveljavilo sklepa zbora delavcev z dne 18.3.1993 in z dne 5.1.1994 o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja, zmotna. Tožeča stranka je bila razrešena s funkcije direktorja na zboru delavcev dne 18.10.1993. Zbor delavcev je bil sklican pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi. Udeležili so se ga vsi delavci tožene stranke, torej enajst delavcev ter tožnik. Z veliko večino - z desetimi glasovi - so razrešili tožnika s funkcije direktorja. Tožnik je bil z vsemi očitki in pisnim poročilom komisije na zboru delavcev v celoti seznanjen. O očitanih mu nepravilnostih ter kršitvah se je na zboru izrekel in zapisnik tudi podpisal, dne 8.11.1993 pa vložil ugovor, ki je bil na seji zbora delavcev obravnavan in zavrnjen kot neutemeljen. Sklep o tej odločitvi je bil tožeči stranki vročen z vročilnico dne 6.1.1994. Tožniku je bila v celoti zagotovljena pravica do obrambe, saj je lahko svoj zagovor podal pred celotnim zborom, ki je bil z njim neposredno seznanjen. Povabljen je bil tudi na zbor, na katerem se je obravnaval njegov ugovor. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožniku obramba ni bila zagotovljena in da tožena stranka tožniku pisnega odpravka sklepa niti ni poskušala vročiti. Pri razrešitvi poslovodnega organa gre za korporacijsko razmerje, ki nima nikakršne zveze z obstojem ali neobstojem delovnega razmerja. V kolikor organ - zbor delavcev - direktorja razreši, direktor nima zahtevka po reintegraciji na to delovno mesto. To dokazuje tudi dejstvo, da je bil v sodni register Okrožnega sodišča v Ljubljani po razrešitvi tožnika pravilno ter zakonito pravnomočno vpisan nov zakoniti zastopnik tožene stranke. Tožeča stranka za tožbeni zahtevek pod točko 1 tudi nima pravnega interesa, ki je nujen predpogoj za vodenje pravde, zato bi prvostopenjsko sodišče moralo tožnikov zahtevek pod točko 1 zavreči. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti sklepa o začasni odstranitvi z dela ter s tem povezanega denarnega zahtevka ter zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 1994. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa poudarja naslednje: K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr.št. Pdp 1261/97 z dne 4.2.2000 zavzelo stališče, da mora biti pravica do obrambe zagotovljena v vsakem postopku ugotavljanja odgovornosti, torej tudi v postopku predčasne razrešitve direktorja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 18.10.1993 ter z dne 5.1.1994 o predčasni razrešitvi tožnika I. H. s funkcije direktorja tožene stranke, z utemeljitvijo, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do obrambe in da sklep z dne 18.10.1993 (torej prvostopenjski sklep zbora delavcev o predčasni razrešitvi) tožniku sploh ni bil vročen.

Pravica do obrambe je bila tožniku v postopku predčasne razrešitve kršena zato, ker je bil celotni postopek - od pobude za predčasno razrešitev (ki je bila očitno podana le ustno na zboru delavcev), imenovanja komisije za proučitev pobude za predčasno razrešitev, obravnavanja poročila komisije do sprejema sklepa o predčasni razrešitvi - izveden na enem samem izrednem zboru delavcev. Tožniku je bil na zboru sicer seznanjen s poročilom komisije, ki pa očitno ni opravila postopka preverjanja pobude oz. njene utemeljenosti v skladu s 43. členom Statuta, ki določa, da zbor delavcev imenuje komisijo, ki naj pobudo prouči, zbere potrebno dokumentacijo ter zasliši prizadetega, da poda stališče o vseh ugotovitvah. Iz zapisnika zbora (rokopis - B 45) izhaja zabeležka zapisnikarja, da je tožnik v zagovoru izjavil, da so obtožbe hude in da bo odgovarjal pisno, kljub temu pa je podal svojo izjavo tudi ustno na samem zboru. Možnost, da na očitke odgovori pisno, tožniku ni bila dana. Sklep o predčasni razrešitvi je bil sprejet takoj po obravnavi pobude in poročila komisije, na samem izrednem zboru delavcev dne 18.10.1993. Tožnik ni prejel niti pisne pobude za razrešitev niti pisnega poročila komisije, zaradi konfliktne situacije pri toženi stranki pa mu ni bil dan niti en dan za pripravo obrambe. Zato se tožnik nedvomno ni mogel vsebinsko pripraviti na zagovor niti si ni mogel zagotoviti pomoči odvetnika, pa tudi ne zbrati potrebne dokumentacije v zvezi z očitanimi kršitvami (ki so navedene v poročilu komisije, ki je bilo tožniku predloženo šele v sodnem postopku). Poleg tega pa tožniku pisni sklep o predčasni razrešitvi s funkcije direktorja, sprejet dne 18.10.1993 na zboru delavcev v prisotnosti odvetnika tožene stranke in predstavnice panožnega sindikata (B 43), ni bil vročen, saj dokazov o nasprotnem ni. Iz navedenih razlogov pritožba tožene stranke, ki oporeka zaključku prvostopenjskega sodišča glede nezakonitosti sklepa o predčasni razrešitvi s funkcije direktorja, ni utemeljena. Nesprejemljivo pa je tudi stališče tožene stranke, da naj tožeča stranka ne bi imela pravnega interesa za tožbo z zahtevkom za razveljavitev sklepa o predčasni razrešitvi s funkcije direktorja. Res je sicer, da tovrstni spor nima nobene neposredne zveze z obstojem delovnega razmerja in da tudi nezakonito razrešeni direktor v nobenem primeru nima pravice do reintegracije na funkcijo. Ima pa nezakonita predčasna razrešitev druge posledice materialne narave (obveznost povračila gmotne in negmotne škode, ki je nastala razrešenemu direktorju, če je v vzročni zvezi s predčasno razrešitvijo). Zato ni nobenega dvoma, da je podan pravni interes predčasno razrešenega direktorja za vložitev tožbe za razveljavitev sklepa o razrešitvi. Stališče, da bi moralo sodišče tožbo v tem delu zavreči, je pravno zgrešeno, saj za zavrženje tožbe niso izpolnjeni pogoji (181., 274. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke: Tožnik v pritožbi v pretežnem delu polemizira z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na odločanje in potek dogodkov v zvezi s predčasno razrešitvijo tožnika s funkcije direktorja. Ker je v tem delu prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in razveljavilo sklepa tožene stranke o predčasni razrešitvi, pritožbene navedbe s tem v zvezi niso odločilne in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

Pri uradnem preizkusu zavrnilnega dela sodbe in sklepa o zavrženju tožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 18.3.1993 o odstranitvi tožnika iz podjetja ter denarni zahtevek s tem v zvezi. O tem vprašanju je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1261/97 z dne 4.2.2000 zavzelo stališče, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 95. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91) oz. iz 69. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), vendar je o suspenzu očitno odločal organ, ki glede na interne akte tožene stranke za to ni pristojen. V obrazložitvi svojega sklepa (str. 5) je VDSS med drugim navedlo, da Pravilnik o obveznostih in odgovornostih delavcev v 109. členu določa, da o odstranitvi z dela ali iz podjetja odloča komisija za delovna razmerja, ter da glede na takšno določbo zbor delavcev za odločanje o suspenzu tožnika ni bil pristojen, kar je bistvena kršitev določb postopka absolutne narave, kakor tudi, da navedena določba pravilnika (sprejetega že v letu 1983) ni niti v nasprotju z določbami kasneje sprejetih zakonskih predpisov niti v nasprotju s statutom tožene stranke. Pritožbeno sodišče je v tem sklepu tudi zapisalo, da bi v primeru, ko je splošni akt določal pristojnost komisije, zbor delavcev moral komisijo imenovati, ali pa bi morala tožena stranka poskrbeti za ustrezne spremembe splošnih aktov.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe zapisalo, da "stališče pritožbenega sodišča nesporno izhaja iz ustaljene sodne prakse delovnih sodišč, vendar obravnavana zadeva terja drugačno stališče." Argumenti, s katerimi prvostopenjsko sodišče utemeljuje svoje stališče, da je ob dejstvu, da komisija pri toženi stranki ni bila imenovana, za odločanje o suspenzu pristojen zbor delavcev, niso prepričljivi.

Prvi argument naj bi bil v tem, da postopek odstranitve delavca z dela ali iz podjetja ni samostojen postopek, ker se veže na zakonito izveden disciplinski postopek. Suspenz naj bi bil zakonit in utemeljen le pod pogojem, da je delavec v zakonito izvedenem disciplinskem postopku spoznan za odgovornega očitanih kršitev, če to ni tako, pa naj bi bil podan razlog za razveljavitev suspenza. To stališče v predpisih, ki so v času, ko je bil izpodbijani sklep o suspenzu sprejet, veljali, nima opore. Postopek v zvezi z odstranitvijo delavca z dela ter iz organizacije je samostojni postopek, ki ga urejajo določbe 95. do 99. člena ZDR ter 69. člena ZTPDR. Če je postopek izveden zakonito in če so podani pogoji za začasno odstranitev z dela, je sklep o odstranitvi z dela zakonit ne glede na izid disciplinskega postopka. Delavec pa ima ob pogojih, ki so določeni v 98. členu ZDR, pravico do plačila razlike do polnega zneska plače, ki bi jo dobil, če bi bil na delu, vendar le, če je disciplinski postopek zoper njega z dokončno odločbo ustavljen, če je delavec s pravnomočno odločbo oproščen ali če se s pravnomočno odločbo ugotovi, da delavec ni neupravičeno izostal z dela. Te pravice pa nima delavec, ki mu je z dokončno odločbo izrečen disciplinski ukrep za hujšo kršitev delovne obveznosti, zaradi katere je bil odstranjen z dela iz organizacije.

Drugi argument prvostopenjskega sodišča, ki prav tako ni sprejemljiv, pa je, da je bilo pri toženi stranki v letu 1993 in 1994 zaposlenih le deset delavcev in da je veljala določba 27. člena Statuta, po kateri se glede na število zaposlenih ne oblikuje delavski svet, in zbor delavcev prevzema naloge delavskega sveta. Po stališču prvostopenjskega sodišča je logično, da tožena stranka ni oblikovala oz. izvolila komisij, če ni izvolila delavcev v organ upravljanja. Če funkcijo delavskega sveta opravlja zbor delavcev, to ne pomeni, da se v podjetju, če je to predvideno v splošnih aktih, ne oblikujejo izvršilni organi oz. komisije. Čeprav delavskega sveta res ni bilo treba izvoliti, je tožena stranka morala imenovati npr. disciplinsko komisijo, pa tudi komisijo za delovna razmerja, ki je bila po pravilniku pristojna za odločanje o začasni odstranitvi delavcev z dela. Po 69. členu ZTPDR je bil za odločanje o odstranitvi delavca z delovnega mesta ali iz organizacije pristojen poslovodni organ oz. delodajalec ali drug pooblaščeni delavec. Ureditev v pravilniku tožene stranke sicer ni smotrna, ni pa v nasprotju s citirano določbo 69. člena ZTPDR. V nobenem primeru, glede na ureditev v zakonu in pravilniku tožene stranke, za odločanje o suspenzu ni pristojen zbor delavcev. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe o začasni odstranitvi tožnika z dela z dne 18.10.1993 ter s tem v zvezi denarni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 18.10.1993 do 31.3.1994 v višini razlike med nadomestilom plače, ki jo je tožnik prejemal v času odstranitve iz podjetja in plačo, ki bi mu pripadala, če bi delal, z zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožnika in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, ko izhaja iz izreka.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 1994. Tožnik je bil v letu 1994 do 15.4.1994 v delovnem razmerju pri toženi stranki (čeprav je bil celotno obdobje v suspenzu) in je pridobil pravico do izrabe celotnega dopusta. V skladu s 1. odstavkom 57. člena ZDR ima namreč delavec pravico izrabiti letni dopust, ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po določbi 1. točke 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93 - SKPG) je pravica delavca do izplačila regresa za letni dopust vezana na pravico do izrabe letnega dopusta, ne pa na dejansko izrabo dopusta. Zato je tožnik upravičen do celotnega regresa za letni dopust za leto 1994. Ker zahtevka po višini ni opredelil, je bilo mogoče odločiti le o podlagi, višina regresa za letni dopust pa je določena v tarifni prilogi k SKPG (1. odstavek 1. točke 44. člena SKPG). V tem delu je torej pritožba tožnika utemeljena.

V preostalem delu pa je pritožba tožnika neutemeljena, kar velja tako za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe kot tudi za pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku odločba o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja z dne 14.2.1994 nadomestno vročena tožniku v skladu z določbo 30. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev, ki določa: "Če delavec noče sprejeti pošiljke, namenjene za osebno vročitev, ali če delavčev naslov ni znan, vročitev opravi tako, da se dopis nabije na (oglasno) desko. Šteje se, da je bil dopis vročen delavcu po osmih dneh od dneva, ko je bil dopis nabit na oglasno desko." Glede na določbo 103. člena ZDR o smiselni uporabi določb ZPP v postopkih pri delodajalcu je dopustno, da delodajalec v svojem splošnem aktu uredi vročanje pisanj drugače kot to ureja ZPP. Dokazano je, da se je tožnik sprejemu pošiljke, to je odločbe zbora delavcev z dne 14.2.1994 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, izmikal, oz. je ni hotel sprejeti, saj so bili neuspešni tako poskusi vročanja po pošti kakor tudi poskusi vročitve odločbe na sodišču, in sicer v času, ko se je vršil eden od narokov za glavno obravnavo (24.3.1994). Nadomestna vročitev odločbe o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja je bila opravljena dne 7.4.1994, to je osem dni po izobešenju odločbe na oglasni deski v podjetju, ki je bilo izvedeno dne 30.3.1994. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja do 15.4.1994, to je do dneva dokončnosti in pravnomočnosti odločbe, zoper katero tožnik ni pravočasno ugovarjal ter pravilno zavrnilo zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja po tem datumu (vključno z denarnim zahtevkom).

Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbenih zahtevkov (pravilno tožbe), ki se nanašajo na razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja, dovolitev vrnitve v prejšnje stanje zaradi vložitve ugovora zoper odločbo o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja oz. dovolitev obnove disciplinskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je tožeča stranka posredovala toženi stranki dne 7.7.1994 skupaj z ugovorom proti odločbi o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 21.2.1994, vložen prepozno, po izteku 15-dnevnega roka iz 117. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v postopku varstva pravic pri delodajalcu glede na že citirano določbo 103. člena ZDR. Prepozno je vložen tudi predlog za obnovo disciplinskega postopka. Tožnik je po svoji pooblaščenki pri toženi stranki vložil predlog za obnovo disciplinskega postopka dne 6.7.1994 z namenom, da bi si zagotovil ponovno odločanje pred disciplinskimi organi tožene stranke (ker naj bi bil z opustitvijo vročitve vabil prikrajšan za pravico do obravnavanja pred disciplinskim organom prve stopnje - obnovitveni razlog iz 5. točke 103. člena pravilnika o obveznosti in odgovornosti delavcev). Glede na obnovitveni razlog, ki ga je uveljavljal tožnik, je rok za vložitev predloga za obnovo disciplinskega postopka 30 dni od vročitve odločbe disciplinskega organa (ob smiselni uporabi določbe 2. točke 423. čl. ZPP/77). Predlog za obnovo je bil vložen po preteku tega roka.

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo za razveljavitev odločbe zbora delavcev o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za odločanje. Delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej (pravočasno) obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve (2. odstavek 83. člena ZTPDR). V obravnavanem primeru, kot je že navedeno, tožnik ni pravočasno vložil ugovora zoper navedeno odločbo o disciplinskem ukrepu (v roku osmih dni od vročitve odločbe), zato se šteje, da t.i. "notranje poti" spoh ni izrabil, kar ima za posledico nedopustnost sodnega varstva v smislu citirane določbe ZTPDR.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot je razvidno iz izreka. Sprememba sodbe se nanaša na razveljavitev sklepa o začasni odstranitvi tožnika iz podjetja z dne 18.10.1993 ter na denarni zahtevek s tem v zvezi (plačilo polovice nadomestila plače za čas nezakonitega suspenza), ugodeno pa je tudi tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 1994. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353., 358/4, 365. člen ZPP).