Jedro

Podane so vse procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je sodišče tožbi ugodilo. Četudi se tožena stranka sklicuje na kompleksnost zadeve in na reševanje drugih zadev, ki so še bolj prednostne, pa to ne more spremeniti dejstva, da je zakonsko določen rok za izdajo odločbe že potekel,

Izrek

Tožbi tožnikov zaradi molka organa se ugodi tako, da se Ministrstvu za notranje zadeve naloži, da mora v roku 60 dni od prejema te sodbe izdati upravni akt, s katerim bo odločilo o prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite.

Obrazložitev

1. Tožniki so dne 23. 11. 2020 vložili tožbo zaradi molka organa, v kateri navajajo, da je tožena stranka njihove prošnje za mednarodno zaščito z odločbo z dne 11. 3. 2020 zavrnila. Zoper odločbo so sprožili upravni spor, Upravno sodišče RS pa je s sodbo I U 494/2020 z dne 17. 7. 2020 tožbi ugodilo, odločbo odpravilo in vrnilo zadevo v ponoven postopek. Tožena stranka bi morala v ponovnem postopku novo odločbo izdati v 30 dneh od prejema sodbe. Ker tožniki niso prejeli odločbe, s katero bi bilo odločeno o njihovi prošnji, so dne 30. 10. 2020 naslovili zahtevo za izdajo odločbe na podlagi 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v kateri so toženo stranko pozvali, naj v roku 7 dni odloči o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito. Tožena stranka je zahtevo prejela 2. 11. 2020, tožniki pa vse do vložitve tožbe še niso prejeli nobene odločitve. Predlagajo, naj sodišče tožbi ugodi tako, da tožnikovim prošnjam za mednarodno zaščito ugodi in jim podeli status mednarodne zaščite, podrejeno pa, naj toženi stranki naloži, naj v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo o tožnikovih prošnjah za mednarodno zaščito.

2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikove prošnje za mednarodno zaščito zavrnila, tožniki so zoper odločbo sprožili upravni spor, Upravno sodišče RS je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. O prošnjah še ni bilo ponovno odločeno zaradi kompleksnosti njihovega primera in zaradi obravnavanja prošenj, ki so v reševanje prispele pred njihovimi prošnjami. Uradna oseba pa je začela z zbiranjem informacij o izvorni državi tožnikov. Odločitev o prošnji bo sprejeta predvidoma do konca meseca marca 2021, o čemer so bili tožniki tudi obveščeni.

3. Tožniki v pripravljalni vlogi navajajo, da je rok do konca marca 2021 nedopustno dolg. Takrat bo minilo že skoraj tri leta, odkar so v Republiki Sloveniji podali prošnje za mednarodno zaščito, in osem mesecev od prejema sodbe Upravnega sodišča RS. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na kompleksnost njihovega primera, pri čemer ne pojasni, s katerega vidika je njihov primer tako kompleksen. Preverjanje informacij o izvorni državi ne more biti razlog za zamudo pri odločanju. Negotovost in dolgotrajnost postopka negativno vpliva na njihovo počutje in mentalno zdravje.

4. Tožba zaradi molka organa je utemeljena.

5. ZUS-1 v drugem odstavku 28. člena določa, da če organ v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. V tretjem odstavku 28. člena ZUS-1 pa je določeno, da sme tožnik po prejšnjem odstavku ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen. ZUS-1 v 65. členu, ki se sicer nanaša na primere, ko sodišče odloča v sporu polne jurisdikcije, določa, da sme sodišče v sporu polne jurisdikcije odločiti tudi takrat, kadar pristojni organ ne izda v 30 dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, novega upravnega akta in tega ne stori niti na posebno zahtevo strank v nadaljnjih 7 dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno. V četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 je namreč določeno, da mora v primeru, ko sodišče odločbo odpravi, organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo.

6. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka dne 21. 7. 2020 prejela sodbo Upravnega sodišča RS, s katero je bila odpravljena njena odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 se je tako iztekel 20. 8. 2020. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka dne 2. 11. 2020 prejela urgenco za izdajo sodbe v nadaljnjih sedmih dneh, kar je po poteku 30 dnevnega roka za izdajo nove odločbe. Rok sedmih dni se je tako iztekel 9. 11. 2020. Tožba zaradi molka organa je bila nato vložena 23. 11. 2020, torej ni bila vložena preuranjeno. Glede na navedeno so torej podane vse procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je sodišče tožbi ugodilo.

7. Četudi se tožena stranka sklicuje na kompleksnost zadeve in na reševanje drugih zadev, ki so še bolj prednostne, pa to ne more spremeniti dejstva, da je zakonsko določen rok za izdajo odločbe že potekel, kot tudi dodatni 7 dnevni rok za izdajo odločbe in ker so bile procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa s tem v celoti izpolnjene, je tožba utemeljena.

8. Glede na vse navedeno je sodišče v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 60 dni odloči o prošnji tožnikov za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča je tolikšen čas potreben in primeren glede na zahtevnost konkretnega primera, da bo tožena stranka lahko izdala akt, s katerim bo odločila, ali je prošnja tožnikov za priznanje mednarodne zaščite utemeljena. Sodišče v navedeni zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot so predlagali tožniki v svojem primarnem zahtevku, ker je ocenilo, da je v skladu z načelom delitve oblasti primerneje, če v zadevah iz pristojnosti izvršilne veje oblasti odloči sam upravni organ. ZUS-1 sicer res daje sodišču možnost, da v določenih primerih samo odloči o pravici ali pravni koristi ali obveznosti stranke, vendar je po mnenju sodišča treba inštitut spora polne jurisdikcije uporabiti le v izjemnih primerih, na primer ko se upravni postopek nerazumno dolgo vleče ali ko upravni organ ne ravna v skladu z navodili sodišča. V konkretnem primeru pa po presoji sodišča še niso podani tako utemeljeni razlogi, da bi moralo sodišče prevzeti pristojnosti tožene stranke. Razen tega 65. člen ZUS-1 daje sodišču zgolj fakultatitvno možnost, da samo odloči o zadevi (saj je navedeno, da sodišče "sme" samo odločiti o stvari), kar pomeni, da sodišče ni zavezano, da bi moralo odločiti v sporu polne jurisdikcije, četudi so za to že izpolnjeni pogoji. Ker je sodišče ocenilo, da bo tožena stranka lahko sama lažje in hitreje odločila o zadevi, saj je že začela z zbiranjem informacij o izvorni državi, kot sama navaja v odgovoru na tožbo, se je odločilo, da bo sledilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in je zaradi tega zgolj določilo rok, v katerem mora tožena stranka odločiti o zadevi in ne bo prevzemalo njenih pristojnosti.

9. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je ocenilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Ni sporno, kdaj je tožena stranka prejela sodbo Upravnega sodišča RS, kdaj je vložila dodatno zahtevo za izdajo odločbe, od katere se je iztekel tudi dodaten 7-dnevni rok za odločitev, kot tudi ne, da odločba še ni bila izdana.