Jedro

Ob upoštevanju, da je direktor javne agencije tisti, ki je dolžan zagotoviti, da ta posluje v skladu z zakonom (3. odstavek 20. člena ZJA), je po presoji sodišča tožnik s tem, ko ni zagotovil objave predmetnega javnega poziva na spletnih straneh Agencije, kršil določbo 2. alineje 2. odstavka 13. člena Statuta v zvezi z določbo 2. točke 2. odstavka 121. člena ZEKom, zato je podan razlog iz 6. točke 4. odstavka 116. člena ZEKom za njegovo razrešitev s položaja direktorja Agencije.

Glede neobrazložitve datuma razrešitve ima tožnik prav, ko zatrjuje, da bi moralo bili obrazloženo, zakaj je tožena stranka kot datum razrešitve navedla 13. 5. 2010, saj je to del izreka odločbe. Vendar pa po presoji sodišča navedena kršitev postopka, ob upoštevanju, da je to datum izdaje izpodbijane odločbe in da je bila odločba tega dne tožniku tudi vročena, ni take narave, da bi onemogočala sodni preizkus odločbe in kot taka vplivala na njeno zakonitost (bistvena kršitev določb postopka).

Izrek

Tožba se zavrne Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dnem 13. 5. 2010 tožnika razrešila s položaja direktorja Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju Agencija). Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, saj je tožena stranka tožnika razrešila s položaja direktorja Agencije že z odločbo, št. 01410-31/2009/4 z dne 26. 11. 2009, ki jo je naslovno sodišče s sodbo, opr. št. III U 3/2010-10 z dne 5. 2. 2010, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je tožena stranka, v skladu s stališči sodišča v citirani sodbi, tožnika seznanila z ugotovljenimi razlogi za njegovo razrešitev ter mu omogočila pisni in ustni zagovor. V obrazložitvi izpodbijane odločbe natančno povzema vsebino njenega dopisa z dne 9. 4. 2010, s katerim je tožnika seznanila z razlogi in podlago za njegovo razrešitev, vsebino njegovega pisnega zagovora z dne 15. 4. 2010 ter vsebino zapisnika ustnega zagovora z dne 3. 5. 2010. V ponovljenem postopku tožena stranka ugotavlja, da je Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. U 1599/2008-23 z dne 20. 10. 2009, odpravilo sklep Agencije o zavrženju predloga družbe A. d.d. za obnovo postopka, končanega z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc št. ..., št. 38115-9/2008-7 z dne 8. 4. 2008, s katero so bile družbi B. d.o.o. dodeljene tam navedene frekvence za opravljanje mobilnih radijskih storitev UMTS/IMT-2000. Sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka je sodišče odpravilo z utemeljitvijo, da je Agencija kršila določbe Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 13/07-UPB1 s spremembo (ZDRad), v nadaljevanju ZEKom) in Statuta Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (Uradni list RS, št. 68/05, v nadaljevanju Statut) s tem, ko javnega poziva za pridobitev mnenj zainteresirane javnosti glede dodelitve radijske frekvence za opravljanje mobilnih radijskih storitev UMTS/IMT-2000 na območju RS v radiofrekvenčnih pasovih 1950-1965 MHZ, 2140 MHZ in 1905-1919 MHZ, v zvezi s katerim je bila izdana odločba o dodelitvi radijskih frekvenc družbi B. d.o.o., ni objavila (tudi) na spletnih straneh Agencije, četudi je navedeni javni poziv objavila v Uradnem listu RS (št. 118/07 z dne 21. 12. 2007). Iz obrazložitve citirane sodbe izhaja, da v 38. členu ZEKom, ki ureja pridobitev mnenj zainteresirane javnosti, način in mesto javnega razpisa nista izrecno predpisana, vendar pa obveznost objave javnega poziva na spletnih straneh Agencije izhaja iz določbe 2. alineje 2. odstavka 13. člena Statuta v povezavi z določbo 2. točke 2. odstavka 121. člena ZEKom. Iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča, ki ima močnejšo pravno moč kot razlaga relevantnih pravnih norm s strani pravnih strokovnjakov, na katere se sklicuje tožnik, izhaja, da je Agencija kršila določbe ZEKom in Statuta, s tem ko javnega poziva ni objavila na njenih spletnih straneh, v posledici česar je kršila določbe ZEKom tudi z izdajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc družbi B. d.o.o., saj je zakonito izpeljan postopek izvedbe javnega poziva pogoj za vodenje postopka izdaje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) na podlagi vloge stranke, ki je tak interes izkazala. Upravno sodišče je z navedeno sodbo nadalje ugotovilo, da je nezakonit tudi sklep Agencije, s katerim je zavrgla predlog za obnovo postopka družbe A. d.d. Ob upoštevanju, da je tožnik, ki je bil v času izvedbe javnega poziva direktor Agencije, na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena Sklepa o ustanovitvi Agencije za pošto in telekomunikacije RS (Uradni list RS, št. 60/01 s spremembami), odgovoren za zakonitost dela Agencije, tožena stranka zaključuje, da je podan razlog za njegovo razrešitev s položaja direktorja Agencije po določbi 6. točke 4. odstavka 116. člena ZEKom, po kateri Vlada RS razreši direktorja Agencije, če je pri opravljanju svoje funkcije kršil določbe ZEKom in predpisov, sprejetih na njegovi podlagi. Pa tudi Pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki, v 2. alineji 3. odstavka 16. člena določa, da je direktor lahko razrešen pred potekom mandata, če pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih Agencije.

V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo na podlagi obvestila Policijske uprave Ljubljana z dne 1. 3. 2010 ugotovljeno tudi, da je tožnik kot direktor Agencije, v času od 3. 4. 2006 do 28. 7. 2008, naročil in za plačilo potrdil storitve in blago, katerih naročilo ni skladno z načelom dobrega gospodarja. V skladu s 5. členom Pogodbe o zaposlitvi je direktor dolžan opravljati svoje naloge kot dober gospodar in v dobro ime Agencije ter njenega ustanovitelja, svojega dela pa ne sme opravljati na način, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem in načelom dobrega gospodarja. Določba 14. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07-UPB3 s spremembami, v nadaljevanju ZJU), ki jo mora direktor Agencije kot javni uslužbenec spoštovati pri opravljanju svojih nalog, obvezuje javne uslužbence k gospodarni in učinkoviti uporabi javnih sredstev, s ciljem doseganja najboljših rezultatov ob enakih stroških oziroma enakih rezultatov ob nižjih stroških. Realizacijo načela dobrega gospodarja predstavlja tudi namensko razpolaganje z javnimi sredstvi. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da odobritev in plačilo izobraževanja na področjih organizacijske kulture, kulture oblačenja, videza, obnašanja in retorike, vsem zaposlenim na Agenciji, za učinkovitejše izvajanje novih pristojnosti Agencije, na katere se sklicuje tožnik, ni opravičljiva, saj je prvotnega pomena strokovnost dela. Izobraževanje na področju nastopanja v javnosti, poslovnega protokola in samozavestne poslovne podobe je primerno zgolj za direktorja in najvišje uslužbence Agencije in ne za vse zaposlene, pri čemer so stroški usposabljanja na navedenih področjih po programih Upravne akademije bistveno nižji. Z načelom dobrega gospodarja tudi ni skladno naročilo in plačilo svetovanja direktorju pri nakupih oblačil, pomoč pri nakupih oblačil, nakupi oblačil in izdelava kitajskega horoskopa za direktorja, kar vse predstavlja nenamensko porabo sredstev Agencije.

Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka zaključila, da so podani razlogi za razrešitev tožnika s položaja direktorja Agencije pred potekom mandata in je zato odločila kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi poudarja, da je treba v tej zadevi ločevati med razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki so določeni v ZJU oziroma v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami, v nadaljevanju ZDR) ter razlogi za razrešitev direktorja Agencije, ki so taksativno določeni v 116. členu ZEKom. Na razloge za razrešitev iz 116. člena ZEKom je tožena stranka vezana in jih s Pogodbo o zaposlitvi ne more širiti ter razrešitve opreti na določbe Pogodbe o zaposlitvi, zato je izpodbijana odločba nezakonita že iz tega razloga. V zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1599/2008-23 z dne 20. 10. 2009, na kateri temelji izpodbijana odločba, navaja, da iz nje ne izhaja, da je tožnik kršil določbe ZEKom in predpisov, sprejetih na njegovi podlagi, oziroma da je podan krivdni razlog za njegovo razrešitev. Sodišče je v citirani sodbi ugotovilo napačno razlago določb ZEKom in Statuta s tem ko Agencija zadevnega javnega poziva ni objavila tudi na njenih spletnih straneh, kar pa ni mogoče šteti za krivdno ravnanje, zlasti ob upoštevanju tedaj še neizoblikovane sodne prakse in različnih stališč o razlagi relevantnih pravnih norm. V konkretnem primeru namreč ni šlo za tako nerazumno odločitev (neobjava na spletni strani ob hkrati objavi v Uradnem listu RS), da bi jo bilo mogoče označiti kot očitno nerazumno oziroma v nasprotju z dolžnostjo dolžne skrbnosti direktorja javne agencije. Da je tožnik ravnal z dolžno skrbnostjo izhaja tudi iz poročila Ministrstva za gospodarstvo, Notranjerevizijske službe, z dne 30. 6. 2008, iz pravnega mnenja Inštituta za javno upravo z dne 7. 3. 2009 in iz pravnega stališča IECG Maribor iz marca 2009. V povezavi z navedenim tožnik še dodaja, da bila v zadevi U 1599/2008 tožba umaknjena, kar izhaja iz dopisa družbe A. d.d. z dne 18. 11. 2009. V zvezi z negospodarno rabo sredstev Agencije, s katero tožena stranka utemeljuje izdajo izpodbijane odločbe, tožnik nadalje navaja, da se njegova domnevna ravnanja nanašajo na obdobje od 3. 4. 2006 do 28. 7. 2008 in je zato ob izdaji izpodbijane odločbe že pretekel šestmesečni objektivni rok (110. oziroma 88. člen ZDR) za ukrepanje tožene stranke v smislu določbe 4. alineje 3. odstavka 16. člena Pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na navedeno pa dodaja, da je imel skladno s 13. členom Pogodbe o zaposlitvi pravico do strokovnega izobraževanja in izpopolnjevanja doma in v tujini, tovrstne pravice pa ima tudi na podlagi določb ZJU oziroma ZDR. Sporna izobraževanja so bila korektno izvedena in so pri zaposlenih naletela na pozitiven odziv. Glede na delovno področje Agencije so komuniciranje, videz in bonton izjemnega pomena, tožnik pa se je pri svojem delu redno srečeval s predstavniki najvišje domače in evropske politike. Znanja, pridobljena na spornih izobraževanjih oziroma svetovanjih, so pozitivno vplivala na učinkovitejše izvrševanje njegovih nalog in nalog ostalih zaposlenih v Agenciji. Na podlagi navedenega tožnik razloge za njegovo razrešitev s položaja direktorja ocenjuje kot neutemeljene. Izpodbijana odločba je tudi pomanjkljivo obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti, saj iz njenih razlogov ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je tožena stranka zaključila, da je tožnik očitno kršil določbe ZEKom in Statuta ter da ni deloval nepristransko in ni zagotovil vsem zainteresiranim operaterjem mobilnih komunikacij enakih možnosti. Še posebej izpostavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj ga je razrešila z dnem 13. 5. 2010. Navedeni datum je del izreka izpodbijane odločbe, zato predstavlja neobrazložitev tega dela odločbe bistveno kršitev določb upravnega postopka. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi, opr. št. I U 1744/2009 z dne 17. 2. 2010. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pritrjuje tožniku, da se v tej zadevi odloča o statusnopravnem položaju tožnika in ne o njegovem delovnopravnem razmerju, ki je nastalo na podlagi sklenjene Pogodbe o zaposlitvi, zato v tej zadevi niso relevantne določbe ZDR, pač pa ZEKom, ki v 116. členu ureja razrešitev direktorja Agencije. Slednje določbe toženi stranki ne dajejo diskrecijske pravice pri odločanju o razrešitvi, saj je v primeru ugotovitve zakonskih razlogov razrešitve, direktorja dolžna razrešiti. Nadalje navaja, da določbe 3. odstavka 16. člena Pogodbe o zaposlitvi, na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi, le konkretizirajo in pojasnjujejo vsebino razlogov za razrešitev določenih v ZEKom, zato je neutemeljena tožbena navedba, da so bili s Pogodbo o zaposlitvi razlogi za razrešitev širjeni v škodo tožnika. Kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da je družba A. d.d., ki je bila tožeča stranka v zadevi opr. št. U 1599/2008, tožbo umaknila. V zadevi je bila dne 20. 10. 2009 izdana sodba opr. št. U 1599/2008-23, ki je pravnomočna. Dopis družbe A. d.d., na katerega se sklicuje tožnik, pa je razumeti kvečjemu kot umik predloga za obnovo postopka v ponovljenem postopku, uvedenem na podlagi citirane sodbe, na kateri temelji tudi izpodbijana odločba. Bistvene dele sodbe tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno citira in zaključuje, da sta na njeni podlagi podana razloga za tožnikovo razrešitev po 6. in 3. točki 4. odstavka 116. člena ZEKom, ki ne zahtevata, da kršitev predstavlja nerazumno odločitev direktorja, ki bi jo bilo mogoče označiti kot očitno nerazumno oziroma v nasprotju z dolžnostjo dolžne skrbnosti direktorja javne agencije, kot to navaja tožnik. V primeru nastopa kateregakoli razloga razrešitve je treba pri presoji odgovornosti direktorja izhajati iz splošne obveze, da mora direktor zagotoviti, da javna agencija posluje v skladu z zakonom in ustanovitvenim aktom (20. člen Zakona o javnih agencijah – Uradni list RS, št. 52/02 in 51/04, v nadaljevanju ZJA), ne glede na to, ali je nastanek razloga krivdne ali nekrivdne narave. Tožena stranka kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor neustrezne oziroma nepopolne obrazložitve izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na obrazložitev datuma razrešitve, pa navaja, da je bil tožnik s položaja direktorja Agencije razrešen z dnem 13. 5. 2010, ko je bila izdana izpodbijana odločba, ki je bila tožniku tega dne tudi vročena. S sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1744/2009-14 z dne 17. 2. 2010, ne more uspeti, saj se je v tisti zadevi razrešitev nanašala za nazaj (pred izdajo odločbe), kar se pri izpodbijani odločbi ni zgodilo. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi je sporna razrešitev tožnika s položaja direktorja Agencije. Razrešitev direktorja Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS je (specialno glede na določbe ZJA) urejena v 4. odstavku 116. člena ZEKom, kjer so taksativno našteti razlogi za njegovo razrešitev. Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla na določbo 6. točke 4. odstavka 116. člena ZEKom, po kateri direktorja Agencije razreši, če je pri opravljanju svoje funkcije kršil določbe ZEKom in predpisov, sprejetih na njegovi podlagi.

Med strankama ni sporno, da je bil javni poziv za pridobitev mnenj zainteresirane javnosti glede dodelitve radijske frekvence za opravljanje mobilnih radijskih storitev UMTS/IMT-2000 na območju RS v radiofrekvenčnih pasovih 1950-1965 MHZ, 2140 MHZ in 1905-1919 MHZ, objavljen v Uradnem listu RS (št. 118/07 z dne 21. 12. 2007), ni pa bil objavljen na spletnih straneh Agencije. Med strankama tudi ni sporno, da navedeni javni poziv iz 38. člena ZEKom šteje med javne podatke in informacije. Tovrstne podatke in informacije pa je Agencija, na podlagi 2. alineje 2. odstavka 13. člena Statuta v zvezi z določbo 2. točke 2. odstavka 121. člena ZEKom, dolžna objaviti na njenih spletnih straneh. To izhaja tudi iz sodb Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1599/2008-23 in opr. št. U 1605/2008-16, obeh z dne 20. 10. 2009. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da je direktor javne agencije tisti, ki je dolžan zagotoviti, da ta posluje v skladu z zakonom (3. odstavek 20. člena ZJA), je po presoji sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da je tožnik s tem, ko ni zagotovil objave predmetnega javnega poziva na spletnih straneh Agencije, kršil določbo 2. alineje 2. odstavka 13. člena Statuta v zvezi z določbo 2. točke 2. odstavka 121. člena ZEKom. Ker je torej tožnik pri opravljanju svoje funkcije kršil določbe ZEKom in Statuta, to je predpisa, sprejetega na podlagi ZEKom, je tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru podan razlog iz 6. točke 4. odstavka 116. člena ZEKom za razrešitev tožnika s položaja direktorja Agencije in se zato sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na določbo 6. točke 4. odstavka 116. člena ZEKom, ki razrešitev direktorja navezuje na kršitev določb ZEKom in predpisov, sprejetih na njegovi podlagi, morebitna kršitev določb Pogodbe o zaposlitvi, ne vpliva na podanost razloga razrešitve po 6. točki, pač pa bi tožena stranka s kršitvijo Pogodbe o zaposlitvi lahko argumentirala le izkazanost razloga za razrešitev direktorja po 3. točki 4. odstavka 116. člena ZEKom (nevestno ali nestrokovno opravljanje dela), na katerega pa izpodbijane odločbe ne opira. Zaradi navedenega je v tem postopku nepomembno utemeljevanje odločitve z navedbami, da je tožnik kot direktor Agencije, v času od 3. 4. 2006 do 28. 7. 2008, naročil in za plačilo potrdil storitve in blago, katerih naročilo ni skladno z načelom dobrega gospodarja in kot tako v nasprotju z določbo 5. člena Pogodbe o zaposlitvi in 14. člena ZJU, kar pa ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, katere izrek je utemeljen že z zgoraj navedenim.

Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka bistveno kršila določbe upravnega postopka, ker izpodbijane odločbe ni ustrezno obrazložila. Izpodbijana odločba obsega vse sestavine po 3. odstavku 210. člena ZUP, njena obrazložitev pa vse sestavine po 1. odstavku 214. člena ZUP. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi ustrezno obrazložila razlog razrešitve (kršitev določb ZEKom in Statuta), dejstvi, da tožnik ni deloval nepristransko in da zainteresiranim operaterjem komunikacij ni zagotovil enakih možnosti, ki ju v zvezi z obrazložitvijo odločbe navaja tožnik v tožbi, pa za konkretno zadevo nista pravno pomembni. Glede neobrazložitve datuma razrešitve ima tožnik prav, ko zatrjuje, da bi moralo biti obrazloženo, zakaj je tožena stranka kot datum razrešitve navedla 13. 5. 2010, saj je to del izreka odločbe, vendar pa po presoji sodišča navedena kršitev postopka, ob upoštevanju, da je to datum izdaje izpodbijane odločbe in da je bila odločba tega dne tožniku tudi vročena (kot izhaja iz vročilnice, ki je v upravnih spisih), ni take narave, da bi onemogočala sodni preizkus odločbe in kot taka vplivala na njeno zakonitost (bistvena kršitev določb postopka). Tožnik se v tožbi sklicuje na stališče, ki ga je Upravno sodišče RS zavzelo v sodbi, opr. št. I U 1744/2009-14 z dne 17. 2. 2010, da naj bi taka pomanjkljivost predstavljala bistveno kršitev določb postopka. V zvezi s tem sodišče navaja, da je sodišče takšno stališče zavzelo v bistveno drugačni zadevi, ko je tožena stranka direktorja javnega podjetja razrešila za nazaj, pri čemer je v sodbi poudarilo tudi, da se razrešitev lahko nanaša od dneva izdaje odločbe dalje, saj konstitutivna odločba učinkuje od tedaj, ko obstaja, to je od dneva, ko je bila izdana oziroma vročena stranki (primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1400/93-4 z dne 7. 7. 1994), čemur je bilo v tem primeru zadoščeno.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori neutemeljeni in da je tožena stranka v ponovljenem postopku v celoti sledila stališčem naslovnega sodišča iz sodbe, opr. št. III U 3/2010-10 z dne 5. 2. 2010. Tožnik je v tožbi predlagal, da ga sodišče zasliši. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, in je v konkretni zadevi sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava ter upoštevanje določb upravnega postopka. Zaradi navedenega je sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na nejavni seji.

K točki 2 izreka: Tožnik in tožena stranka sta v tožbi oziroma odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče nasprotni stranki naloži v plačilo stroške tega upravnega spora. Sodišče je odločilo kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe, na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.