Jedro

Delovno in socialno sodišče je razsodilo, da ima tožnik za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 ter od 10. 6. 2011 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1. Tudi odmerne odločbe, izdane za obdobje od 1. 3. 2007 do 31. 12. 2007, izhajajo iz predpostavke, da je bil tožnik v tem obdobju zavezanec za plačilo prispevkov kot zavarovanec iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti. Predhodnega vprašanja, na katerem temeljijo odločbe davčnega organa, pristojni organ torej v bistvenih točkah ni drugače rešil. Sodišče tako podanega obnovitvenega razloga ni ugotovilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ najprej združil postopke v zvezi s predlogi za obnove postopkov odmere prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. marca 2007 do 31. decembra 2007, ki so končani z odločbami Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, vse z dne 1. 3. 2012 v en postopek, ki se vodi pod št. DT-4250-961/2014-2-08-142-09. Nato je organ z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožnika za obnovo postopka odmere prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 3. 2007 do 31. 12. 2007 na podlagi 3. točke 267. člena ZUP. Višje Delovno in socialno sodišče je namreč s sodbo opr. št. Psp 228/2013 z dne 22. 8. 2013, s katero tožnik utemeljuje svoj predlog za obnovo, razsodilo, da se odpravita odločbi ZPIZ št. 9539530 z dne 21. 7. 2011 in št. 049539530 z dne 10. 6. 2011 ter da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova samostojne pridobitne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in od 10. 6. 2011 dalje. Citirana sodba sodišča namreč ne posega v zavarovalno podlago za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007, saj predhodnega vprašanja v skladu z 4. točko 260. člena ZUP ni drugače rešila.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik vlaga tožbo, v kateri zahteva odpravo sklepa in odločbe z dne 24. 4. 2014 ter vrnitev zadeve upravnemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naj sodišče naloži povrnitev stroškov postopka. Podredno tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da v roku 30 dni ponovno odloči o predlogu tožeče stranke za obnovo postopka in ji povrne stroške spora. Bistvo sodnega postopka se nanaša na določitev lastnosti zavarovanca tožeči stranki ter na nezakonito odmero prispevkov za socialno varnost s strani tožene stranke za leto 2007. Davčni urad Ljubljana je na podlagi drugostopenjske odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) za tožečo stranko dne 21. 7. 2011 izdal odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 10. 2005 do 31. 7. 2011. Pri tem je tožena stranka ugotovila zastaranje pravice do odmere za obdobje od 1. 10. 2005 do 28. 2. 2007. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil tožbo. Sodni postopek se je končal s pravnomočno odločitvijo Višjega Delovnega in socialnega sodišča v zadevi Psp 228/2013 z dne 22. 8. 2013. S to sodbo je bilo potrjeno stališče, da ima tožeča stranka lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in od 10. 6. 2011 dalje. DURS je dne 14. 5. 2014 na podlagi pravnomočne sodne odločbe začel postopek obnove odmere prispevkov za socialno varnost. V obnovljenem postopku je z odločbo z dne 10. 9. 2013 odpravil odločbe za obdobje od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2011. Z novo odločbo je davčni organ za obdobje od 1. 1. 2008 do 9. 6. 2011 odmeril prispevke za socialno varnost v višini 0,00 EUR, za obdobje od 10. 6. 2011 do 30. 6. 2011 pa v višini 203,89 EUR.

Tožeča stranka se ne strinja s stališčem tožene stranke, da pri obnovi postopka po sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v svojo odločbo o že odmerjenih prispevkih za leto 2007 ne bo posegala in sicer zaradi nespremenjene zavarovalne podlage tožeče stranke. Odločitev davčnega organa je bila samovoljna in pomeni poseg v upravno zavarovane pravice, koristi in interese tožeče stranke. Takšna odločitev davčnega organa stoji izključno zaradi premoženjskih interesov države, saj bi v primeru odprave odločb davčnega organa o odmeri prispevkov za socialno varnost za leto 2007 ter ponovnega odločanja o odmeri v letu 2013 davčni organ moral ugotoviti zastaranje pravic za odmero, kot je to storil že za obdobje od 1. 10. 2005 do 28. 2. 2007. Poudariti je potrebno, da so se v letu 2013 že začeli postopki prisilne izterjave neplačanih prispevkov za socialno varnost za leto 2007 na podlagi izdanih odločb pred izdajo sodbe. Tožeča stranka je imela na podlagi tega hude težave zaradi blokad tekočega računa. Tožeča stranka je leta 2011 utrpela hudo delovno nezgodo. Zaradi davčnih izvršb zaradi neplačanih prispevkov za socialno varnost za leto 2007 se tudi ni zdravstveno zavarovala. Tožeča stranka uveljavlja vse izpodbojne razloge po 27. členu ZUS. Tožeča stranka trdi na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča z dne 15. 3. 2013, da je materialna podlaga, na podlagi katerih so bile izdane odločbe DURS z dne 1. 3. 2012, odpravljena. ZUP tudi določa pravne posledice odpravljenih upravnih odločb. Navedene odločbe davčnega organa je potrebno skladno s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča z dne 15. 3. 2013 odpraviti, navedeno sodbo pa sprejeti kot edini pravno veljavni temelj pri odločitvi DURS za odmero prispevkov za socialno varnost tožeče stranke za leto 2007. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlagala zavrnitev tožbe iz razlogov, ki so navedeni v odločbah obeh stopenj.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in prvostopni odločbi, potrjeni z drugostopno odločbo in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V konkretnem sporu je bistveno pravno vprašanje to, ali obstaja obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena, ki ga tožnik s predlogom uveljavlja. Glede vprašanja, ali pomeni navedeni predlog v resnici predlog za obnovo postopka, je bilo razčiščeno že s strani prvostopenjskega organa, ki je tožniku poslal dopis, s pomočjo katerega je bilo potem razjasnjeno, da je tožnik v resnici vložil predlog za obnovo postopka odmere prispevkov za leto 2007. Obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba je dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. V tem okviru je sodišče tudi odločalo.

Predhodno vprašanje, ki je v konkretnem primeru pravno relevantno, je vprašanje statusa zavezanca kot zavarovanca iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje leta 2007. Tudi naslovno sodišče po pregledu sodb Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 2126/2011 z dne 15. 3. 2013 in sodbe Višjega Delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 228/2013 ugotavlja, da je sodišče sicer res odpravilo odločbi ZPIZ št. 9539530 z dne 21. 7. 2011 in št. 049539530 z dne 10. 6. 2011, vendar pa je hkrati razsodilo, da ima tožnik za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 ter od 10. 6. 2011 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 (točka 2 izreka sodbe). Tudi odmerne odločbe, izdane za obdobje od 1. 3. 2007 do 31. 12. 2007, ki so postale dokončne in pravnomočne z odločbo DT-499-22-69/2012 z dne 12. 11. 2012 izhajajo iz predpostavke, da je bil tožnik v tem obdobju zavezanec za plačilo prispevkov kot zavarovanec iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1. Predhodnega vprašanja, na katerem temeljijo odločbe davčnega organa, pristojni organ torej v bistvenih točkah ni drugače rešil. Sodišče tako podanega obnovitvenega razloga ni ugotovilo.

Sodišče zavrača tudi tožnikov ugovor po zastaranju odmere prispevkov za obdobje leta 2007, saj to ni bil element spora, ki je bil kot že rečeno obnovitveni razlog za obnovo postopka odmere prispevkov za leto 2007. Glede tožnikovega nestrinjanja z združitvijo postopkov obnove pa se sodišče v izogib ponavljanju razlogov v celoti pridružuje stališču drugostopenjskega organa.

Glede na izrecno trditev tožnika, da vlaga predlog na obnovo postopka in uveljavitev določenega obnovitvenega razloga, ki kot že rečeno po ugotovitvi sodišča ni podan, je bil izpodbijani upravni akt torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe.

Sodišče je odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 13. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1.