Jedro

OZ v 181. členu za duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva in zaradi protipravnega posega v spolno nedotakljivost predvideva prisojo enotne odškodnine, ki pa ne izključuje odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod po 179. in 182. členu OZ, če se je takšna škoda pojavila v posebej izraziti obliki.

Uporaba in ocena dokazov (listin) iz drugega sodnega postopka, ob dokaznem predlogu za vpogled v spis iz tega postopka, ni nedopustna.

Sodišče ni dolžno izvesti dokaza, če dokazni predlog ni substanciran.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici prisodilo 30.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, tj. od 21. 12. 2011 (I. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki in uveljavljata vse pritožbene razloge.

3. Tožnica smiselno izpodbija zavrnilni del sodbe in predlaga spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ji je bila po vseh postavkah prisojena prenizka odškodnina in navaja dejstva, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, in ki po njeni oceni narekujejo višjo odškodnino za vsako posamezno obliko vtoževane nepremoženjske škode. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo intenzitete in trajanja bolečin med in po škodnem dogodku. Zakaj ji je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti prisodilo zgolj 1.000,00 EUR od skupno zahtevanih 4.500,00 EUR, ni pojasnjeno. Prav tako ni obrazloženo, zakaj je zavrnilo zahtevek za strah v višini nad 5.000,00 EUR, vsekakor pa intenzitete strahu ob samem dogodku in dolgoročnih posledic po njem ni ustrezno ovrednotilo. Dalje izpostavlja okoliščine, ki po njenem mnenju utemeljujejo tudi prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožničine življenjske aktivnosti so bile zaradi škodnega dogodka nedvomno zmanjšane, kar je razvidno tako iz njenih trditev, kot tudi iz izvedenskega mnenja, pridobljenega v tem postopku. Tudi glede zahtevka za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva in nedovoljenega posega v njeno spolno integriteto bi ji moralo sodišče prisoditi odškodnino v celotnem zahtevanem znesku, če bi (v zadostni meri) upoštevalo v sodbi ugotovljena dejstva, vezana na to odškodninsko postavko.

4. Toženka s pritožbo smiselno izpodbija ugodilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma prisojeno odškodnino zniža. Sodišču prve stopnje kot bistveno očita, da dejanskega stanja v zadevi ni ugotavljalo, saj je odločitev oprlo samo na zapisnike o zaslišanju tožnice in prič v kazenskem postopku ter na izvedenska mnenja, pridobljena v kazenskem postopku, ne da bi izpeljalo postopek v smeri zaslišanja pravdnih strank (oziroma tožnice) in prič. Zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti in navaja, da ji ni bilo omogočeno predlaganje dokazov, saj je bilo ugotovljeno, da njen izostanek s prvega naroka ni bil opravičljiv, čeprav je dokazala svoje kontinuirano slabo zdravstveno stanje. Sodišče bi moralo zaslišati izvedence, ki so v kazenskem postopku podali mnenja, saj so določene okoliščine v zvezi s poškodbami tožnice in posledicami, ki naj bi jih utrpela v škodnem dogodku, ostale nepojasnjene. Za popolno razjasnitev dejanskega stanja bi bilo treba opraviti rekonstrukcijo dogodka, ki bi jo sicer morali izvesti že v kazenskem postopku, kjer pa je sodišče nekritično verjelo izpovedbi tožnice. Toženka trdi, da dejanja ni (bilo) mogoče storiti na način, kot ga je zatrjevala tožnica. Izvedenca doc. dr. A. A., katerega mnenje je, kot trdi toženka, samo s seboj v nasprotju, bi sodišče moralo najmanj povabiti na zaslišanje ali pa dopustiti dopolnitev njegovega mnenja. Enako velja tudi za izvedenko psihiatrične (psihološke) stroke. Iz spisa ni razvidno soglasje strank, še posebej ne toženke, za uporabo izvedenskih mnenj, podanih v kazenskem postopku, kot tudi ne soglasje za vpogled v kazenski spis. Dalje navaja, da je sodišče iz kazenskega spisa upoštevalo zgolj za toženko oziroma njenega sina obremenilne dokaze, ni pa upoštevalo rezultatov poligrafa, ki v civilnem postopku predstavlja zakonit in dovoljen dokaz. Opozarja še, da bi moralo sodišče ugotoviti vrednost podedovanega premoženja, saj bi samo v tem obsegu lahko ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožuje se tudi zoper višino prisojene odškodnine.

5. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, toženka pa na pritožbo tožnice ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnica v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki ji jo je povzročil pokojni sin in pravni prednik toženke. Svoj tožbeni zahtevek opira na 179. in 181. člen OZ2. Zoper povzročitelja škode je tekel kazenski postopek, v katerem je bil s sodbo na prvi stopnji spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj posilstva (tožnice in B. B.), ki pa ni postala pravnomočna, ker je bil zaradi njegove smrti postopek ustavljen. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice pravdni postopek nadaljevalo zoper povzročiteljevo mamo kot njegovo dedinjo.

Glede odgovornosti toženke

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisna temelj in obseg toženkine odškodninske odgovornosti. Na podlagi tožbenih navedb tožnice in izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da je pokojni C. C. odgovoren za škodo, ki je tožnici nastala v zvezi z dogodkom z dne 8. 8. 2010. Svojo odločitev je oprlo predvsem na izpoved tožnice in drugih v kazenskem postopku zaslišanih prič, v kazenskem postopku pridobljena izvedenska mnenja (izvedenca doc. dr. A. A., dr. med., specialista ginekologije in porodništva, izvedenca medicinske stroke dr. D. D. in izvedenke psihiatrične stroke dr. E. E.) ter na mnenje izvedenke psihološke stroke dr. F. F., postavljene v tem postopku, na katero nobena od strank ni imela pripomb. O verodostojnosti tožničinih trditev se je prepričalo tudi na podlagi v kazenskem postopku zaslišane ginekologinje dr. G. G., ki je tožnico pregledala naslednji dan po dogodku in potrdila, da so pri tožnici ugotovljene poškodbe lahko nastale ob njenem upiranju, pri običajnem, sporazumnem spolnem odnosu pa so takšne poškodbe redke. Ta ugotovitev pritožbeno ni izpodbijana.

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje o samem škodnem dogodku in njegovih posledicah, kot izhaja iz zgoraj navedenih izpovedi in izvedenskih mnenj, toženka (konkretizirano) niti ne izpodbija, navaja pa, da v kazenskem postopku pridobljeni dokazi ne zadostujejo za ugotovitev, da se je dogodek pripetil tako, kot to zatrjuje tožnica. Pri tem spregleda, da je tedanji toženec C. C. v odgovoru na tožbo sam predlagal vpogled v celoten kazenski spis in s tem (implicitno) podal soglasje za uporabo tam izvedenih dokazov. Uporabo dokazov (zapisnikov ali pisnih izvedenskih mnenj) iz drugega sodnega postopka po uveljavitvi novele ZPP-E ob pogoju nenasprotovanja strank ZPP3 v 219.a členu tudi izrecno določa. Že dosedanja sodna praksa pa je uporabo izvedenskega mnenja iz drugega postopka v izjemnih primerih dopuščala tudi, če ni bilo soglasja strank, in sicer, če s tem ni bila kršena pravica stranke do kontradiktornega postopka in je imela stranka možnost sodelovati pri izvedbi tega dokaza.4 Ker je kazenski postopek v obravnavani zadevi potekal med istima strankama, v katerem sta imeli obe možnost sodelovati, sodišče prve stopnje pa je ocenilo tiste dokaze (listine), ki jih je tedanji toženec celo sam predlagal oziroma njihovi izvedbi ni nasprotoval, o kršitvi načela kontradiktornosti ni mogoče govoriti.

10. Toženka tudi ne more uspeti s pritožbenim navajanjem, da bi sodišče moralo zaslišati tožnico. Izjavljanje v postopku je pravica stranke, ne pa njena obveznost, zato je ni mogoče prisiliti, da se udeleži naroka za glavno obravnavo (primerjaj 282. člen ZPP) in tam izpove (primerjaj 262. člen ZPP). Tožnica se kljub pravilnemu vabljenju (na oba opravljena naroka) ni odzvala na vabilo na zaslišanje, kar predstavlja utemeljen razlog za neizvedbo dokaza z zaslišanjem stranke po drugem odstavku 258. člena ZPP. V primerih, kot je konkretni, kjer gre za žrtve posilstev, je neudeležba oškodovancev toliko pogostejša in razumljivejša, saj običajno ne želijo podoživljati zanje travmatičnih dogodkov. Za zaključek glavne obravnave brez izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnice v konkretnem primeru torej ni bilo procesnih ovir. S tem, ko je sodišče upoštevalo njeno izpoved v kazenski zadevi, kjer je bila, kot ugotavlja v izpodbijani sodbi, večkrat podrobno zaslišana, pa po zgoraj povedanem in upoštevajoč dokazni predlog obeh pravdnih strank za vpogled v kazenski spis, prav tako ni zagrešilo nobene kršitve določb postopka.

11. Poleg zaslišanja strank in vpogleda v kazenski spis (ki ju je po svojem pooblaščencu v odgovoru na tožbo predlagal še pravni prednik toženke) je toženka v nadaljevanju postopka predlagala le še upoštevanje rezultatov poligrafskega testiranja C. C. iz kazenskega spisa in opravo poligrafskega testa za tožnico. Ker pa je navedeni dokazni predlog, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, podala šele na zadnjem naroku, torej prepozno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga ni upoštevalo. Ostalih dokazov, ki jih toženka našteva v pritožbi (tj. zaslišanja prič iz kazenskega postopka, zaslišanja izvedencev, dopolnitev izvedenskih mnenj, rekonstrukcije dogodka) pa v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni predlagala (ni jih predlagal niti njen pravni prednik) in je bila s tega vidika popolnoma pasivna. To je storila šele v pritožbi z očitkom, da bi jih sodišče za razjasnitev dejanskega stanja moralo izvesti. Ob tem, da niti ni pojasnila, zakaj teh dokaznih predlogov ni podala že prej, niti ni navedla, da izvedbe dokazov prej ni bilo mogoče predlagati, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da jih ni izvedlo (prvi odstavek 337. člena ZPP) oziroma, da je zaradi njihove neizvedbe dejansko stanje ostalo zmotno (nepopolno) ugotovljeno.

12. Pritožbeno sodišče še dodaja, da očitka neizvedbe dokazov z zaslišanjem tožnice in prič ter izvedencev5 in dopolnjevanjem njihovih mnenj toženka tudi sicer ni (ustrezno) utemeljila. S pritožbenim navajanjem, da so okoliščine v zvezi s poškodbami tožnice in posledicami, ki naj bi jih utrpela, ostale nerazjasnjene, in nesubstanciranim zanikanjem poteka dogodka, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ne more biti uspešna.6 Gre za nekonkretizirane in povsem pavšalne navedbe, saj ne navede konkretnih okoliščin, ki bi jih bilo z izvedbo teh dokazov mogoče ugotoviti oziroma opredeljeno ne izpodbija pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Iz izpodbijane sodbe je razbrati, da je bila že sama trditvena podlaga tako prvotnega toženca kot sedanje toženke zelo skopa. V odgovoru na tožbo je pravni prednik toženke zgolj zanikal svojo odgovornost in se skliceval na vloženo pritožbo v kazenskem postopku, toženka pa v nadaljevanju postopka ni vložila nobene pripravljalne vloge, s katero bi odgovorila na navedbe tožnice oziroma podala svoje videnje zadeve. Tega ni storila niti ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče kot prepoznega in očitno neutemeljenega pravnomočno zavrnilo.7 S pritožbenim poudarjanjem, da je svojo neudeležbo na naroku opravičila, tako ne more več uspeti. Zaradi svoje pasivnosti in neupravičenega izostanka z naroka, na katerega je bila pravilno vabljena, kot izhaja iz podatkov spisa in navedenega sklepa, sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je toženko prikrajšalo v pravici do izjave oziroma jo onemogočilo pri predlaganju (dejstev in) dokazov.8

13. Delovna metoda, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo pri izboru dokazov in ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev, je glede na obrazloženo ustrezna in nima pomanjkljivosti.9 Argumentacija sodišča je prepričljiva, toženka pa s pritožbo ne vzbudi nobenega dvoma v oceno izvedenih dokazov, v katerih je imelo sodišče zadostno podlago za zaključek, da je podana odškodninska odgovornost (pravnega prednika) toženke za škodo, ki je v škodnem dogodku nastala tožnici.

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče toženke, da bi moralo sodišče pred ugoditvijo tožbenemu zahtevku ugotavljati vrednost po njenem pravnem predniku podedovanega premoženja. ZD10 v prvem odstavku 142. člena določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, pri čemer dolžnost trditvenega in dokaznega bremena o obsegu premoženja, ki ga je podedoval in o njegovi vrednosti, nalaga dediču oziroma v konkretni zadevi toženki. Takih trditev toženka v postopku na prvi stopnji ni podala.

Glede višine odškodnine

15. Tožnica v pritožbi izpostavlja tiste okoliščine, ugotovljene v izpodbijani sodbi, zaradi katerih bi morala biti po njeni oceni odškodnina višja, toženka pa odmerjeno višino prereka kot previsoko, s tem da v nadaljevanju navaja, da se z višino odškodnine za pretrpljene telesne bolečine načeloma strinja.

16. Sodišče prve stopnje je upoštevalo kriterije, ki jih za odmero nepremoženjske škode določata 179. in 181. člen OZ. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, ki pritožbeno niso prerekane, tudi po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 30.000 EUR11 predstavlja pravično zadoščenje za tožnici nastalo škodo in je ustrezno umeščena v okvir, ki ga je sodna praksa začrtala v podobnih primerih. S tem je višina odškodnine v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložena.

17. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin med (bolečine, ki jih je tožnica trpela po celem telesu zaradi njenega upiranja, kar ji je pustilo modrico na roki in bolečine v ramenu) in po škodnem dogodku (pekoče bolečine nožnice in kože ter bolečine zaradi samega odnosa, ki jih je čutila še nekaj dni po dogodku) odškodnina v višini 1.000 EUR, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, glede na vsaj delno primerljive (po intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin) zadeve v sodni praksi,12 v katerih so sodišča poleg odškodnine, odmerjene po 181. členu OZ iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti priznavala posebno odškodnino, ni prenizka. Pritožbeno zavzemanje za višjo odškodnino je neutemeljeno, saj poškodbe niso potrebovale posebnega zdravljenja, bolečine pa so v nekaj dneh izzvenele.

18. Obe pritožbi neutemeljeno izpodbijata višino prisojene odškodnine za strah, ki ga je tožnica utrpela zaradi škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče verjame tožnici, da se je ob dogodku upravičeno zbala za svoje življenje. Prestani (primarni) strah je po ugotovitvah izvedenke, ki jih sodišče prve stopnje povzema, v prvih dneh po dogodku sprožil stanje akutnega stresa, v nadaljevanju pa resno vplival na tožničino psihološko stanje in naposled privedel do razvoja posttravmatske stresne motnje. Zaradi spopadanja z neugodnimi čustvenimi stanji, kot so nemoč, strah, žalost, depresivnost, nevrednost, tesnoba, izogibanje socialnim situacijam itd., je tožnica potrebovala tudi psihiatrično pomoč. Zaradi vsega navedenega tekom odraščanja ni razvila osnovnega občutka varnosti ter se pred nasiljem ni zmogla primerno zaščititi. Strah pred samoto in pred večernim časom ter strah pred moškimi, kar tožnica posebej izpostavlja v pritožbi, je prvostopenjsko sodišče v povzetih okvirih tako ustrezno upoštevalo. Po navedenem za predlagano zvišanje odškodnine ni podlage, prisojena odškodnina v znesku 5.000 EUR pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ni pretirana. V okviru te postavke (in postavke duševnih bolečin zaradi kršitve dostojanstva in nedovoljenega posega v spolno integriteto tožnice, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) je namreč sodišče, kot izhaja iz 10. točke izpodbijane sodbe, upoštevalo tudi posledice škodnega dogodka, ki jih ni mogoče opredeliti kot trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Upoštevaje toženkino pavšalno sklicevanje na drugačno sodno prakso pritožbeno sodišče nima razloga za znižanje odškodnine iz tega naslova.

19. Tožnica neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za posebno odmero odškodnine za njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot izhaja iz mnenja izvedenke psihološke stroke, na katerega pravdni stranki nista imeli pripomb, kar v pritožbi navaja tudi sama, obravnavani dogodek tožnice ni oviral v posameznih življenjskih aktivnostih, je pa v celoti ogrozil njen nadaljnji osebnostni in čustveni razvoj. Tožnica je sicer zaradi dogodka izgubila zaupanje v moške in nasploh v ljudi, postala je socialno anksiozna ter v obdobju po škodnem dogodku imela težave s spolnostjo, kar je vplivalo na njene partnerske odnose. Kar zadeva selitev iz X., kjer sta s povzročiteljem škode pred tem oba živela, in opustitev šolanja, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da navedenega, upoštevajoč anamnestične podatke o tožničinih življenjskih razmerah pred in predvsem po škodnem dogodku,13 temu ni mogoče pripisati. Nasprotnega tožnica (tudi s tem, ko se na vabilo na zaslišanje ni odzvala) ni dokazala. Ker zgoraj opisane težave po mnenju izvedenke tožnici niso pustile posledic, ki bi jo trajno in bistveno onemogočale pri pričakovanih nadaljnjih življenjskih aktivnostih, tudi na področju partnerstva in družine (iz njene trditvene podlage izhaja, da se je – sicer šele čez nekaj časa, vendar vseeno – ustalila in si poiskala trajnejšo službo, sodišče pa je tudi ugotovilo, da je bila po škodnem dogodku še v dveh relativno daljših partnerskih zvezah, z drugim partnerjem ima dvojčici), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da o trajnem, kot tudi o bistvenem zmanjšanju življenjske aktivnosti ni mogoče govoriti. Tožnica za to obliko škode ni upravičena do samostojne odškodnine, škoda zaradi posledic dogodka, ki so začasno zaznamovale njen psihološki razvoj in vplivale na navezovanje medosebnih odnosov ter zaradi duševnih bolečin zaradi posega v njeno spolno integriteto, pa je, kot že rečeno, zajeta s prisojeno odškodnino za strah in za duševne bolečine po 181. členu OZ. Zahtevek za posebno odškodnino iz tega naslova je zato sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno zavrnilo.

20. Za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva in protipravnega posega v spolno nedotakljivost je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 24.000 EUR. Gre za posebno obliko praviloma enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo 181. člen OZ določa (med drugim) za duševno trpljenje, ki je posledica takega posega, kar pa ne izključuje odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod po 179. in 182. členu OZ, če se je takšna škoda pojavila v posebej izraziti obliki oziroma ni šlo za neznatno škodo, ki bi bila vključena že v odškodnino po 181. členu OZ,14 kot je to v konkretnem primeru ugotovljeno za telesne bolečine in strah. Toženka obstoju duševnih bolečin pri tožnici zaradi kršitve njenega dostojanstva v pritožbi ne oporeka, odškodnino kot celoto pa (zgolj pavšalno) prereka kot previsoko. Tožnica v pritožbi utemeljeno poudarja ugotovitve sodišča, da se je zaradi protipravnega dejanja in posega v njeno intimno sfero počutila osramočeno, ponižano in manjvredno. Kot je ugotovila izvedenka, se je pri tožnici razvila celo posttravmatska stresna motnja, ki jo je sodišče v izpodbijani sodbi omenilo v okviru presojanja odškodnine za strah, kar pa ne pomeni, da posledic, ki jih je tožnica zaradi tega trpela (ki pa po ugotovitvah izvedenke ne izstopajo več), ni upoštevalo. Nobenega dvoma ni, da je škodni dogodek pomembno vplival na tožničino spolno življenje in bistveno omajal njeno samopodobo, kar je povezano tudi s težavami pri vzpostavljanju medosebnih odnosov. Prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 24.000 EUR tudi po prepričanju pritožbenega sodišča primerno odraža stopnjo in trajanje duševnih bolečin, ki jih bo tožnica – vsaj v določeni meri – trpela tudi v bodoče. Čeprav podoživljanja škodnega dogodka pred policijo in sodišči izpodbijana sodba izrecno ne omenja, je tovrstno tožničino spopadanje s spominjanjem na travmatski dogodek, kot to izhaja iz njenih trditev in ugotovitev izvedenke, sodišče pri (skupni) odmeri odškodnine nedvomno upoštevalo.

21. Ob vseh navedenih dejstvih pritožbeno sodišče ugotavlja, da odmerjena odškodnina kot celota15 (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu in duševnih bolečin zaradi posega v spolno integriteto) bistveno ne odstopa od primerljivih primerov iz sodne prakse oziroma je po oceni pritožbenega sodišča primerna tudi glede na hujše primere16 ter ob upoštevanju vseh okoliščin konkretne zadeve predstavlja tožnici ustrezno odmeno za utrpelo škodo.17

22. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni storilo procesnih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), kot tudi ne pritožbeno uveljavljanih kršitev. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške. Tožnica prav tako sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v njem ni prispevala k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena, 154. in 155. člen ZPP).

1 Odvetniška družba je bila skladno z odločbo o brezplačni pravni pomoči in predloženim pooblastilom tožene stranke (priloga B4 in B5) pooblaščena tudi za vložitev pritožbe. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 4 Sklep VSL I Cp 3304/2013, sodba VDSS Psp 263/2013, sklep VSL I Cpg 1465/2012, sklep VS RS II Ips 182/2012. 5 Absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, ki je svoje mnenje podal pisno, ni. Potreba po zaslišanju izvedenca se presoja od primera do primera, do (relativne) kršitve pravil pravdnega postopka zaradi neizvedbe zaslišanja izvedenca ob podanem strankinem predlogu pa pride le v primeru, če je stranka podala pripombe, glede katerih bi bilo izvedenca treba zaslišati, ali če so te povzročile dvom v pravilnost in popolnost pisnega mnenja oziroma niso bile pavšalne (neobrazložene). Za takšen primer pa v konkretni zadevi ni šlo. 6 Primerjaj npr. sodbi VS RS II Ips 267/2018, III Ips 66/2014. 7 Sklep na list. št. 110 spisa. 8 Neizvedbe katerih v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni grajala. 9 Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 93. 10 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami. 11 Približno 27 povprečnih mesečnih neto plač v RS v času sojenja. 12 Primerjaj zadevo VSL I Cp 2887/2017, v kateri je oškodovanka za obtolčenino predela desne nadlahti, trebušne stene, na zatilju glave in predela desnega stegna, ki niso potrebovale posebnega zdravljenja in so v nekaj dneh spontano izginile, prejela 1.000 EUR odškodnine, za obtolčenine, lažje bolečine v trajanju nekaj dni do enega tedna pri aktivnostih z desno ramo in bolečine nožnice iz mišic medeničnega dna, kot tudi za nevšečnosti (ginekološki pregled) pa 500 EUR. V zadevi VSL II Cp 3068/2015 je sodišče tožnici za številne in obsežne udarnine, tudi po vitalnih delih telesa, več odrgnin in nateg vratnih mišic, pri čemer je zdravljenje trajalo šest mesecev, prisodilo 4.000 EUR odškodnine iz tega naslova, v zadevi VSM I Cp 1566/2011 pa za bolečine, ki so trajale dva do tri tedne in bolniški stalež tekom zdravljenja, 3.000 EUR. 13 Glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 Primerjaj sodbe VSL II Cp 3068/2015, VSL I Cp 2887/2017, VSM I Cp 1566/2011, VSK I Cp 1006/2006. 15 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 977/2006. 16 Zaradi pomanjkanja sodne prakse v primerih posilstev je pritožbeno sodišče višino prisojene odškodnine presojalo tudi ob primerjavi sodne prakse na področju spolnih napadov na osebe, mlajše od 14 let, spolnih zlorab slabotnih oseb oziroma spolnega nasilja (tudi dolgotrajnejših zlorab) 17 Pritožbeno sodišče je obravnavano zadevo z vidika odškodnine kot celote primerjalo s primeri VSK I Cp 1006/2006, VSL I Cp 373/2011, II Ips 295/2012 (prisojena odškodnina v višini 80 povprečnih neto plač), II Ips 8/96 (prisojena odškodnina v višini 80 povprečnih neto plač), II Ips 106/2004 (prisojena odškodnina v višini 51 povprečnih neto plač), II Ips 238/2006 (prisojena odškodnina v višini 25 povprečnih neto plač), II Ips 166/2009 (prisojena odškodnina v višini 50 povprečnih neto plač), II Ips 278/95 (prisojena odškodnina v skupni višini 19 povprečnih neto plač), II Ips 366/2011 (prisojena odškodnina v skupni višini 77 povprečnih neto plač), pri čemer pripominja, da povsem enakih primerov v sodni praksi ni, različnih škodnih primerov, še posebej pri nastali škodi zaradi posegov v spolno integriteto, pa tudi ni mogoče matematično enačiti.