Jedro

Za odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec zadostuje, da je škoda nastopila v posledici naklepa ali velike malomarnosti pri njej zaposlenega delavca, za odgovornost delavca pa je potrebno, da je škoda nastala zaradi storjenega kaznivega dejanja.

Določba 272. člena ZPIZ-1 ureja situacijo, kadar delodajalec napram zavodu odgovarja zaradi poškodbe delavca pri delu, določba 271. člena pa ureja objektivno odgovornost delodajalca za delavca, ki je pri delu ali v zvezi z njim poškodoval zavarovanca tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Prvotoženec nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta dolžna toženca solidarno plačati tožeči stranki: - znesek 1.155,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvotoženec od 16. 11. 2007 dalje do plačila in drugotoženec od 01. 12. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka); - znesek 587,79 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2008 dalje do plačila (II. točka izreka); - znesek 619,99 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 09. 2009 dalje do plačila (III. točka izreka); - znesek 639,53 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 03. 2011 dalje do plačila (IV. točka izreka).

V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka) in odločilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 298,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo prvotoženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da „tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.“

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožencev s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo škode, ki ji je nastala, ker je njenega zavarovanca poškodoval drugotoženec v delovni nezgodi pri prvotožencu. Do nezgode je prišlo, ko je drugotoženec kot viličarist z viličarjem nalagal tovor (stiskalnica) na kamion kupca tovora (Q. d.o.o.), pri tem pa je tovor zdrsnil in poškodoval zavarovanca tožeče stranke M.. Drugotoženec je bil zaradi nezgode tudi pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe po III. in I. odstavku 134. člena Kazenskega zakonika.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja pravni temelj zahtevku zoper prvotoženca določba drugega odstavka 271. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), zoper drugotoženca pa določba tretjega odstavka istega člena. Pri tem je potrebno upoštevati, da je odgovornost delodajalca za škodo, ki jo posameznik povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom objektivna, odgovornost delavca pa je subjektivna. Za odgovornost delodajalca (za škodo, ki jo povzroči njegov delavec) zadostuje, da je škoda nastopila v posledici naklepa ali velike malomarnosti pri njej zaposlenega delavca, za odgovornost delavca pa je potrebno, da je škoda nastala zaradi storjenega kaznivega dejanja. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o odgovornosti prvotoženca, pri čemer je potrebno najprej presoditi, ali je slednji (sploh) nastopal v svojstvu delodajalca.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim razlogovanjem, da je potrebno pojem delodajalec razumeti širše (bolj „dobrohotno“, kot ga pojmuje Zakon o delovnih razmerjih), vendar pa pravilno ugotovljeno dejansko stanje ne dopušča sklepanja, da je drugotoženec ob povzročitvi škode nastopal kot delavec Q. d.o.o. in ne prvotoženca. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je drugotoženec nalaganje tovora opravil po napotilu prvotoženca. Ta je bil tisti, ki se je odločil, da bo kupcu tovora priskočil na pomoč in mu za nalaganje stiskalnice ponudil svojega viličarja in viličarista. Drugotoženec je tako nalaganje tovora opravljal v svojem delovnem času, v prostorih svojega delodajalca (prvotoženca) in zlasti po njegovem napotilu. Razlogi, zaradi katerih je prvotoženec podal nalog drugotožencu za prevoz oziroma nalaganje tovora (pogodbeno razmerje med Q. d.o.o. in prvotožencem) za odločitev v predmetni zadevi niso relevantni in je zato v posledici neutemeljeno pritožbeno opozarjanje na izostanek opredelitve sodišča prve stopnje do njih. Pritožba tudi neutemeljeno opozarja na razmerje podrejenosti in nadrejenosti, saj je bila ravno nadrejenost prvotoženca tista, ki je „povzročila“, da je drugotoženec z viličarjem opravil naloženo mu delo. Bil je na delu pri prvotožencu, in četudi je bilo samo natovarjanje tovora izvedeno za kupca le-tega, gre za naloge, ki so bile drugotožencu naložene v okviru dejavnosti in prostojnosti njegovega delodajalca (prvotoženca). Tako tudi ni mogoče zaključiti, da je bil delavec h kupcu napoten z namenom, da bo delal (izključno) v njegovo korist. Ni namreč mogoče izključiti koristi, ki jih je prvotoženec pridobil na temelju opravljenega nalaganja tovora za Q. d.o.o. (četudi bi šlo „le“ za gesto v imenu dobrega poslovanja) in zato ni mogoče sklepati, da je bil končni rezultat dela drugotoženca v celoti v kupčevem interesu.

8. Ob ugotovitvi, da prvotoženec skladno z določbo 271. člena ZPIZ-1 za ravnanja drugotoženca odgovarja objektivno, je potrebno tudi opozoriti, da ob obravnavi odgovornosti prvotoženca ni uporabljiv ekskulpacijski razlog po 153. členu OZ (nepredvidljivost oziroma nepreprečljivost dogodka/ravnanja). Slednji namreč oprošča odgovornosti imetnika nevarne stvari, odgovornost slednjega pa se razlikuje od odgovornosti delodajalca za svojega delavca napram tretjim osebam po navedeni določbi ZPIZ-1, ki utemeljuje odgovornost tožene stranke v zadevnem primeru.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prvotoženec odgovarja zaradi ravnanja njegovega delavca (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 271. člen ZPIZ-1), ugotavljanje pogojev po 147. členu Obligacijskega zakonika (nevarna dejavnost oziroma stvar) ni bilo potrebno. Posledično je zato neutemeljeno tudi pritožbeno opozarjanje na zmoten zaključek o objektivni odgovornosti delodajalca in imetništvom nevarne stvari (prenos rizika obratovanja z viličarjem na kupca). Ob tem je potrebno tudi poudariti, da je neutemeljeno pritožbeno opozarjanje na določbo 272. člena ZPIZ-1. Slednja namreč ureja situacijo, kadar delodajalec napram zavodu (subjektivno) odgovarja zaradi poškodbe delavca pri delu, določba 271. člena pa ureja (objektivno) odgovornost delodajalca za delavca, ki je pri delu ali v zvezi z njim poškodoval zavarovanca tožeče stranke.

10. Navedb o soprispevku oškodovanca prvotoženec pred sodiščem prve stopnje ni podal, zato je pritožbeno opozarjanje na nepravilno ravnanje oškodovanca (brez navedb o utemeljenih razlogih za takšno predhodno nenavajanje) prepozno in zato neupoštevno (337. člen ZPP).

11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo prvotoženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker prvotoženec s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).