Jedro

Sodišče ugotavlja, da iz presojane obrazložitve ne izhaja, kako je toženka prejeto zahtevo obravnavala po vsebini, saj v obrazložitvi ni najti ugotovitev oz. razlogov o obstoju zakonskih (vsebinskih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni v fazi izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice po 210. členu ZUreP-3. Poleg tega obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ne vsebuje kakršnihkoli konkretnih ugotovitev oz. razlogov v zvezi z II. točko izreka izpodbijanega sklepa, ampak v zvezi s tem obsega le prepis zakonske določbe četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3. Glede na to, da iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za pripadajoči zemljišči tudi k stavbi št. ..., k. o. ..., tožnik pa v tožbi trdi, da gre za splošni skupni del stavbe, v kateri je etažni lastnik, bi morala obrazložitev II. točke izpodbijanega sklepa vsebovati vsaj opredelitev v zvezi z določbo četrtega odstavka 105. člena SPZ, po katerem je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana, št. 352-122/2024-6224-3 z dne 17. 8. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 814,35 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani akt

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se uvede postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove ..., na nepremičninah parc. št. 111 in 222, obe k. o. ..., ki predstavljata pripadajoče zemljišče tudi k stavbi ..., pri kateri je na posameznem delu št. ...(ID znak: del stavbe ...) vknjižena lastninska pravica v korist zavezanca, tožnika (1. točke izreka). Iz iizreka zpodbijanega sklepa izhaja še, da dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan, brez soglasja upravičenke ni dopusten promet z nepremičninama iz prejšnje točke niti njuno bistveno spreminjanje, pravni posel, sklenjen v nasprotju z navedenim, pa je ničen (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka odločitev o uvedbi postopka sprejela na podlagi 220., 221. in 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) in po ugotovitvi, da je zahteva za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe, ki jo je kot upravičenka vložila stranka z interesom, popolna. Iz zahteve izhaja, da je omejitev lastninske pravice na nepremičninah v lasti tožnika s pravico začasne uporabe nujno potrebna za gradnjo in prevzem objektov družbene infrastrukture - konkretno za potrebe dostopa in ureditve gradbišča ter izkopa in zaščite gradbene jame za čas prenove stavbe ... Nadalje toženka v obrazložitvi navaja, da je postopek omejitve lastninske pravice začet, dokler ni pravnomočno končan, pa brez soglasja upravičenke ni dopusten promet z nepremičninami niti njihovo bistveno spreminjanje; pravni posel, sklenjen v nasprotju z navedenim, je ničen.

Tožba

3.Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Navaja, da je seznanjen s stališčem sodne prakse (npr. sodbo naslovnega sodišča, I U 465/2020, ter Vrhovnega sodišča, I Up 199/2017), da je sklep o uvedbi razlastitvenega postopka zgolj odločitev procesne narave, ki ne pomeni zaključka odločanja o zadevi in ne uživa samostojnega sodnega varstva, a je to stališče delno nesprejemljivo, saj v določenem delu zanika in zanemarja dejanske in povsem vsebinske posege v lastninsko pravico z omejitvijo pravnega prometa, kar pomeni, da ne gre zgolj za procesno, temveč tudi za meritorno odločitev. Pri izpodbijanem sklepu gre za dokončen upravni akt po 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki posega v položaj tožnika. Z II. točko izpodbijanega sklepa se namreč tožniku za daljše obdobje omejuje ne samo razpolaganje s spornima nepremičninama, temveč tudi razpolaganje (prodaja ali obremenitev) z njegovim stanovanjem. Gre za specifične in konkretne posege, ki so posledica izpodbijanega sklepa, tako pa za meritorne in vsebinske učinke na pravice in pravne koristi tožnika. Podlaga tožbe je tudi 4. člen ZUS-1, saj gre za poseg v pravici do varstva zasebne lastnine in nedotakljivosti stanovanja, drugega sodnega varstva tožnik nima. Za uvedbo postopka niso podane procesne predpostavke oziroma formalni pogoji, nepremičnini, katerih začasna razlastitev se zahteva, sta izven pravnega prometa (pripadajoča zemljišča namreč niso v samostojnem pravnem prometu, pač pa so neločljivo povezana z lastnino na posameznih delih). Postopek bi moral biti voden zoper vse etažne lastnike skupaj, saj gre za nujne sospornike. Način vodenja postopka (zoper vsakega etažnega lastnika posebej) ustvarja neupravičeno razlikovanje med posameznimi etažnimi lastniki. Vodenje enega postopka bi bilo tudi bolj ekonomično. V postopku je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj tožniku ni bila omogočena izjasnitev glede zahteve upravičenke. Če toženka meni, da pravno podlago za to daje 220. člen ZUreP-3, je takšna določba neustavna. ZUreP-3 ne določa, da se odločitev o uvedbi postopka izda brez izvedbe kontradiktornega postopka. Razlastitveni elaborat je pomanjkljiv, ravno tako sta bili pomanjkljivo utemeljeni abstraktna pravna korist in pravna podlaga. Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za območja urejanja C02/43 Drama, C02/44 Mali nebotičnik in del območja urejanja CT29 Križišče Drama (v nadaljevanju Odlok) že na prvi pogled ne predstavlja veljavne pravne podlage za vodenje postopa začasne razlastitve. Grafični deli so zastareli in neažurirani ter ne upoštevajo aktualnega lastniškega stanja površin na ulici Gradišče, tekstovni in grafični del odloka sta v medsebojnem nasprotju, gradbeni projekt, za katerega se zahteva pravica začasne rabe, ni skladen z grafikami iz Odloka, dodatno negotovost vnašajo grafike stranke z interesom, iz katerih izhajajo posegi tudi na zemljišča, ki niso predmet postopka. Sklep Vlade ožje definira javni interes (prenova zgradbe), kot ga v svoji zahtevi opisuje stranka z interesom (prenova in novogradnja), kar pomeni, da za del posega javni interes na abstraktni ravni sploh ni izkazan. ZUreP-3 ne omogoča omejitev lastninske pravice za primere gradnje ali nemotenega delovanja omrežij in objektov druge javne infrastrukture (ki ni gospodarska), temveč je to možno le, če to tako določa drug zakon. Ukrep toženke o omejitvi pravnega prometa z nepremičninami (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) je neučinkovit, nezakonit in neprimeren. V posledici navedene omejitve je (zaradi neločljive povezanosti med skupnimi in posameznimi deli) tožniku omejeno tudi razpolaganje z njegovim stanovanjem, in sicer ves čas postopka omejitve lastninske pravice in ves čas gradnje projekta. To znižuje vrednost tožnikove nepremičnine, nalaga mu obveznost seznanjanja morebitnih kupcev z omejitvijo, nalaga mu obveznosti v primeru najema kredita ali hipoteke, brez soglasja stranke z interesom je omejen promet s posameznim delom., kar vse predstavlja hude in nesorazmerne posege. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

4.Skupaj s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je sodišču predlagal, naj izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Dosedanji tek sodnega postopka

5.Sodišče je tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe vročilo toženki in stranki z interesom.

6.Toženka je v odgovoru navedla, da sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice predstavlja procesni sklep, ki ne uživa samostojnega pravnega varstva, ter da se glede na to, da je postopek omejitve lastninske pravice še v teku, o tožbenih navedbah in predlaganih dokazih ne more izreči. Stranka z interesom je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe opozorila, da procesne predpostavke za tožbo niso izpolnjene, saj izpodbijani akt predstavlja procesni sklep, ki ni dokončni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in zato ne uživa samostojnega pravnega varstva.

7.Naslovno sodišče je s sklepom, I U1643/2024-7 z dne 2. 10. 2024, na podlagi ugotovitve, da izpodbijani sklep ni niti upravni akt niti kakršenkoli drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in ob upoštevanju 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožnikovo tožbo zavrglo. Zaradi posledičnega pomanjkanja procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče z istim sklepom zavrglo tudi ta predlog. Tožnik je zoper omenjeni sklep vložil pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče s sklepom, I Up 279/2024 z dne 17. 2. 2025 ugodilo, sklep tega sodišča z dne 2. 10. 2024 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek.

Sklep Vrhovnega sodišča, I Up 279/2024 z dne 17. 2. 2025

8.Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča, I Up 279/2024 z dne 17. 2. 2025, izhaja, da gre pri izdaji sklepa o uvedbi postopka na podlagi 210. člena ZUreP-3 za upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z zakonom predpisane posledice izdaje tega sklepa posegajo v pravni položaj lastnika nepremičnine, za katero je uveden postopek začasne omejitve lastninske pravice, in sicer prav v njegov lastninskopravni položaj. Izdaja sklepa o uvedbi postopka neposredno vpliva na pritožnikov pravni položaj kot lastnika te nepremičnine. Odločitev o tem, da se uvede razlastitveni postopek, ker so izpolnjeni pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka, po stališču Vrhovnega sodišča torej pomeni odločitev v posamičnem in konkretnem primeru, da za razlastitvenega zavezanca nastopijo navedene pravne posledice, določene v ZUreP-3. Že zato izpodbijani odločitvi o uvedbi postopka v primerih, kot je obravnavani, ni mogoče pripisati zgolj procesne narave. Prav zaradi predpisanih učinkov izdaje takega sklepa je pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Zato mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da ti pogoji niso izpolnjeni. Na drugačno stališče ne more vplivati sklicevanje naslovnega sodišča na sklep Vrhovnega sodišča, I Up 199/2017 z dne 18. 10. 2017. Res je tudi v navedeni zadevi šlo za omejitev lastninske pravice, a na podlagi EZ-1 in ob takrat veljavnem ZUreP-1. Vendar pa je iz prej navedenih razlogov Vrhovno sodišče že odstopilo od stališča, navedenega v 20. točki obrazložitve sklepa I Up 199/2017, po katerem sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice ni akt, ki bi bil lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu, ker zgolj naznanja nadaljnje posledice njegove izdaje, ki jih določa že zakon¹ . Zaradi učinkov izdaje takega sklepa mora imeti po stališču Vrhovnega sodišča lastnik nepremičnine, na katero se nanaša sklep o uvedbi razlastitvenega postopka oziroma postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe, možnost sodnega varstva za izpodbijanje zakonitosti izdaje takšnega sklepa. Pri tem ni bistveno, ali gre za učinke, ki izvirajo neposredno iz izreka takšne odločitve ali posredno iz dejstva, da v takem primeru te učinke določa zakon. V nasprotnem primeru bi oseba, ki jo posledice izdaje take odločitve upravnega organa prizadevajo, ostala brez možnosti upravnega spora, v katerem lahko doseže učinkovito sodno varstvo svojega pravnega položaja, kar zajema tudi odpravo (nezakonitega) izpodbijanega akta. Ker ZUreP-3 izrecno izključuje pritožbo zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka, je sodno varstvo tudi edino pravno sredstvo (ki ga zagotavlja 25. člen Ustave), ki ga ima lastnik nepremičnine na voljo. Vrhovno sodišče dodaja še, da je toženka z izpodbijanim sklepom sama, torej neposredno, odločala o nastanku prej opisanih posledic, z vsebino II. točke izreka izpodbijanega sklepa pa je sama (čeprav na podlagi zakonskih določb) ustvarila pravne učinke in omejila tožnikovo lastninsko pravico, s tem pa posegla v tožnikov pravni položaj. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče naslovnemu sodišču naložilo, da v ponovljenem postopku (ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča) opravi še preizkus drugih procesnih predpostavk, in če so izpolnjene, tožbo obravnava po vsebini.

K I. točki izreka:

9.Tožba je utemeljena.

10.Kot izhaja iz predhodno povzetega, izpodbijani sklep predstavlja upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, zato je izpolnjena procesna predpostavka, ki izhaja iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče je v skladu z navodili Vrhovnega sodišča v sklepu, I Up 279/2024 z dne 17. 2. 2025, po vrnitvi zadeve v nov postopek nadaljevalo s predhodnim preizkusom tožbe zoper izpodbijani sklep, pri čemer je ugotovilo, da so izpolnjene tudi vse ostale procesne predpostavke, ki izhajajo iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

11.Kot relevantno za odločitev v tej zadevi je sodišče prepoznalo določbo prvega odstavka 37. člena ZUS-1, na podlagi katere sme sodišče upravni akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor, če ugotovi, da ima akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne. Določba je uvrščena v zakonski oddelek "Predhodni preizkus tožbe", gre pa za preizkus, ki je komplementaren preizkusu tožbe iz 36. člena ZUS-1, saj je prav tako namenjen predhodnemu preverjanju, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnih aktov, sploh mogoč. Poleg tožbe, ki je vložena ob upoštevanju procesnih predpostavk, določenih v 36. členu ZUS-1, je torej potreben tudi upravni akt z vsebino, ki omogoča presojo njegove zakonitosti. Če ima izpodbijani akt pomanjkljivosti, ki so bistvene, namreč njegova presoja sploh ni mogoča. Gre za očitne, na prvi pogled spoznavne pomanjkljivosti izpodbijanega akta, ki ne terjajo podrobnejše analize in zato tudi ne izjave strank v sodnem postopku. Med takšne pomanjkljivosti lahko sodi tudi pomanjkanje (izpad) obrazložitve (dela) akta.

12.Vrhovno sodišče je v sklepu, I Up 279/2024 z dne 17. 2. 2025, opozorilo, da je zaradi v četrtem odstavku 210. člena ZUreP-3 predpisanih učinkov izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaradi česar mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da niso. To pa nadalje pomeni, da mora tovrsten sklep vsebovati obrazložitev glede ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na pogoje za uvedbo postopka zoper zavezanca, ter glede dokazov, na katere je organ svoje ugotovitve o dejstvih oprl; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev - konkretno uvedbo postopka omejitve lastninske pravice po 210. členu ZUreP-3 (prim. prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Ob tem morajo navedene ugotovitve organa vsebovati tudi opredelitev do ugovorov zavezanca zoper obstoj zakonskih pogojev za uvedbo postopka (če so ti podani) in tudi v zvezi s posledicami, ki jih uvedba postopka prinese za njegova lastninsko pravna upravičenja (omejitev razpolaganja).

13.Toženka je v skladu s sodno prakso, ki je obstajala v času izdaje izpodbijanega sklepa, pri njegovi izdaji izhajala iz predpostavke, da ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ampak za akt, ki ga ni dovoljeno izpodbijati v upravnem sporu. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je najprej povzela vsebino vložene zahteve upravičenke ter navedla dokumente, ki so bili zahtevi priloženi (prvi odstavek obrazložitve). Nato je navedla relevantne določbe ZUreP-3, in sicer 220., 221. in 210. člen ZUreP-3 (drugi odstavek obrazložitve), ugotovila, da je zahteva popolna, pri čemer je naštela, katere podatke oz. dokumente je vsebovala vloga upravičenke, ter pri nekaterih tudi, kaj iz njih izhaja, ter glede na navedeno odločila, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa (tretji odstavek obrazložitve). V zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa je toženka smiselno prepisala določbo četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3 in glede na to odločila, kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa.

14.Sodišče ugotavlja, da iz presojane obrazložitve ne izhaja, kako je toženka prejeto zahtevo obravnavala po vsebini, saj v obrazložitvi ni najti ugotovitev oz. razlogov o obstoju zakonskih (vsebinskih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni v fazi izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice po 210. členu ZUreP-3. Poleg tega obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ne vsebuje kakršnihkoli konkretnih ugotovitev oz. razlogov v zvezi z II. točko izreka izpodbijanega sklepa, ampak v zvezi s tem obsega le prepis zakonske določbe četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3. Glede na to, da iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za pripadajoči zemljišči tudi k stavbi št. ..., k. o. ..., tožnik pa v tožbi trdi, da gre za splošni skupni del stavbe, v kateri je etažni lastnik, bi morala obrazložitev II. točke izpodbijanega sklepa vsebovati vsaj opredelitev v zvezi z določbo četrtega odstavka 105. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu.

15.Opisana odsotnost obrazložitve izpodbijanega sklepa je bistvena, saj upoštevaje tožnikove tožbene navedbe, iz katerih med drugim izhajajo tožnikovi ugovori, da za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe niso podani vsebinski razlogi, ter o tem, kakšne posledice ima izrečena omejitev razpolaganja za njegovo lastninsko pravico na posameznem delu stavbe, onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa. Opisana pomanjkljivost obrazložitve je po (spremenjenem) stališču Vrhovnega sodišča v sklepu, I Up 279/2024 z dne 17. 2. 2025, glede pravne narave sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice tudi očitna oz. na prvi pogled spoznavna in se za njeno prepoznavo ne zahteva nikakršna podrobnejša analiza.

16.V okviru preizkusa izpodbijanega sklepa glede tega, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnega akta, sploh mogoč, sodišče tako ugotavlja, da glede na navedeno bistveno pomanjkljivost obrazložitve izpodbijani sklep nima vsebine, ki bi bila lahko predmet presoje zakonitosti in s tem sklep predmet upravnega spora.

17.Sodišče je zato na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi določb četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je izpodbijani sklep izdal, v ponoven postopek, v katerem mora organ upoštevati stališča sodišča.

18.Kadar sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, ker ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme takšno odločitev sprejeti, ne da bi tožbo poslalo v odgovor. V obravnavani zadevi je sicer tožbo že poslalo v odgovor toženki in stranki z interesom, vendar pa zaradi navedenega pri uporabi 37. člena ZUS-1 ni prekludirano (o tem obstaja ustaljena sodna praksa tega sodišča), zlasti tudi zato, ker je Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 279/2024 z dne 17. 2. 2025, naslovnemu sodišču izrecno naložilo, naj nadaljuje s predhodnim preizkusom tožbe.

19.Ker je sodišče ugodilo tožbi že iz razloga po prvem odstavku 37. člena ZUS-1, v zadevi tudi ni izvedlo glavne obravnave.

K II. točki izreka:

20.Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda le do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z odločitvijo o tožbi s predmetno sodbo je odločitev v tem upravnem sporu postala pravnomočna, saj zoper sodbo v tej zadevi ni pritožbe (prim. 73. člen ZUS-1). Glede na to tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe ni več dopusten in ga je sodišče zavrglo, saj tožnik te procesne pravice nima več (prim. 6. točko 36. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

21.Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika).

22.Poleg stroškov, ki so mu nastali v postopku pred tem sodiščem, je tožnik priglasil tudi stroške pritožbenega postopka. Ker je tožnik s pritožbo zoper sklep tega sodišča z dne 2. 10. 2024 uspel, mu je toženka dolžna povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče v sklepu z dne 17. 2. 2025 o teh stroških ni odločilo, temveč je odločitev o tem pridržalo za končno odločbo v tem sporu. Sodišče je zato tožniku priznalo nagrado za sestavo pritožbe v višini 625 točk (tar. št. 34/4 Odvetniške tarife) ter 2 % materialne stroške (12,5 točk), skupaj tako 637,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 382,50 EUR.

23.Znesek skupaj priznanih stroškov 667,50 EUR je sodišče povišalo še za 22 % DDV (ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 814,35 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti.

24.Toženka je dolžna tožniku priznane stroške povrniti v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

-------------------------------

1Prim. sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 269/2024 z dne 11. 12. 2024

2Kmecl A., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 251.

3Sklep Vrhovnega sodišča, I Up 279/2024 z dne 17. 2. 2025, temelji na stališčih iz sklepa Vrhovnega sodišča, I Up 269/2024 z dne 11. 12. 2024, ki je bil izdan ob odločanju v primerljivi zadevi (začasna omejitev lastninske pravice drugemu zavezancu za isti namen), in sicer po izdaji sklepa naslovnega sodišča, I U 1643/2024-7 z dne 2. 10. 2024.

4Prim. odločbe naslovnega sodišča, I U 2186/2024 z dne 30. 1. 2025, I U 1878/2024 z dne 7. 1. 2025, I U 146/2021 z dne 21. 11. 2023, I U 41/2021 z dne 30. 3. 2023, IV U 166/2014 z dne 29. 4. 2015, idr.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 37, 37/1

Zakon o urejanju prostora (2021) - ZUreP-3 - člen 210

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.