Jedro

Obstoj utemeljenega suma je dejansko vprašanje, zato ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je z v uvodu navedenim sklepom zoper osumljenega D.B. odredil pripor iz razlogov 2. in 3. točke 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivih dejanj poskusa izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ, nasilništva po 2. odstavku 299. člena KZ in lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ.

Zoper sklep o odreditvi pripora se je pritožil zagovornik obdolženega D.B. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z obstojem utemeljenega suma za kazniva dejanja, ki se mu očitajo in s tem v zvezi glede obstoja obeh pripornih razlogov.

Senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil z ugotovitvijo, da je v zbranem dokaznem gradivu dovolj podlage za obstoj utemeljenega suma v smeri očitanih kaznivih dejanj, kakor tudi, da sta podana oba priporna razloga, zato je odrejeni pripor zakonit v smislu 201. in 202. člena ZKP.

Zagovornik obdolženca je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost napadene sodne odločbe, s predlogom, da Vrhovno sodišče ugotovi utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti ter spremeni napadena sklepa o priporu tako, da pripor odpravi, podrejeno pa, da ugotovi utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti ter napadena sklepa o priporu v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti napada obstoj utemeljenega suma s trditvijo, da ne obstaja noben neposredni dokaz. Obdolženca bremenijo le posredni, povsem neutemeljeni očitki, kar sledi tudi iz zahteve državnega tožilca za razširitev preiskave, iz katere je navedeni izpustil očitek o storitvi kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe. Kolikor obdolženi D.B. v dogodkih ni odigral nikakršne vloge, tudi ne more biti govora o njegovi ponovitveni nevarnosti ali koluziji. V sodnem spisu ni nikakršne podlage za zaključek o obstoju kriminalne združbe, ki se ukvarja s kaznivimi dejanji in za članstvo obdolženega D.B. v takšni združbi. Sklep o priporu je tako neutemeljen in pomeni tudi kršenje obdolženčevih z ustavo zagotovljenih pravic. Sicer pa gre v opisanem postopanju sodišča za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter hkrati za ravnanje, ki vpliva na zakonitost napadene sodne odločbe.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane, saj je sodišče v obeh sklepih pravilno ugotovilo, na podlagi katerih okoliščin so pri obdolženem D.B. podani razlogi za odreditev pripora in da sta oba priporna razloga, zaradi katerih je pripor odrejen, podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 403. člena ZKP je podana, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov ali če v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni, ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zahteve za varstvo zakonitosti s trditvijo, da dokazna ocena gradiva v spisu o obstoju utemeljenega suma in s tem v zvezi o obstoju obeh pripornih razlogov, ni pravilna, glede na to, da ni neposrednih dokazov o dejanju obdolženega D.B., ocene izjav v spisu pa naj bi bile zmotne, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na 2. odstavek 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Vložnikovo zatrjevanje, da so podane v obeh napadenih sklepih kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP nimajo podlage v teh sklepih. Izreka obeh sklepov o odreditvi pripora in zavrnitvi zagovornikove pritožbe sta povsem razumljiva in glede vseh elementov v zvezi z odrejanjem pripora skladna z razlogi v teh sklepih. Sklep preiskovalnega sodnika podrobno obrazlaga podlage za utemeljen sum v smeri očitanih kaznivih dejanj obdolženemu D.B. in obrazlaga tudi obstoj obeh pripornih razlogov. O kaki nejasnosti ali nasprotju niti v izreku niti v obrazložitvi napadenih sklepov ni mogoče govoriti. Tudi ni nobenega nasprotja med razlogi in vsebino listin in zapisnikov, priloženih ovadbi ob privedbi osumljenega D.B. preiskovalnemu sodniku. Zgolj vložnikovo nestrinjanje z dejanskimi zaključki v obeh napadenih sklepih o obstoju utemeljenega suma, kakor tudi o obstoju obeh pripornih razlogov, ne daje podlage za ugotovitev kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Drugih kršitev vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne obrazlaga, saj jih tudi ne navaja. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti v smeri uveljavljenih kršitev določb ZKP ni utemeljena, kolikor pa napada vložnik z zahtevo dejansko stanje, pa ni dovoljena, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.