Jedro

Skladno s 6. členom ZVPNPP za zavajajočo opustitev ne gre le v primeru, če so bistvene informacije izpuščene, ampak tudi takrat, če podjetje nejasno ali nerazumljivo navede bistvene informacije. Za zavajajočo opustitev ter za prepoved uporabe nepoštene poslovne prakse zadostuje že zgolj to, da bi taka praksa utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, in torej sploh ni potrebno, da bi potrošnik odločitev o poslu že sprejel. V konkretnem primeru so bile bistvene informacije pri oglaševanju napisane na nejasen način, saj so bile v tiskanih medijih in na panojih navedene v tako drobnem tisku, da jih je komaj mogoče prebrati. Prav tako je bilo na spletnih straneh šele s postavitvijo na „?“ možno izvedeti za dodatne pogoje, kar pomeni, da ti niso bili avtomatično razvidni brez dodatne aktivnosti. Zato je prvostopenjski organ utemeljeno izdal izpodbijano odločbo. V njenem izreku je zelo podrobno in konkretno navedeno, da se prepoveduje oglaševanje, kot je opisano, in to v tiskanih medijih, na obcestnih tablah in preko spletnih strani. Dovolj natančno je torej opisano, kaj mora zavezanec storiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedal uporabo poslovne prakse pri oglaševanju mobilnih telefonov po ceni 1,00 EUR z izbiro opcije A. preko spletnih strani, katalogov, v tiskanih medijih in na obcestnih tablah, ker gre za zavajajočo poslovno prakso z zavajajočo opustitvijo. V obrazložitvi odločbe najava, da je tržna inšpektorica opravila nadzor nad oglaševanjem navedenih mobilnih telefonov. V nadaljevanju je podrobno opisano, na kakšen način so se telefoni oglaševali. Ugotovljeno je bilo, da je cena telefona odvisna od redne cene aparata, izbranega naročniškega paketa in dodatka A. V konkretnem primeru je tožeča stranka pri oglaševanju mobilnih telefonov za 1 EUR izpustila bistveno informacijo, ki jo glede na dejanske okoliščine potrebuje povprečen potrošnik za sprejem odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in tako povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. V oglasu na internetu je sicer navedena informacija o plačilu določenega zneska vsak mesec nadaljnjih 24 mesecev, vendar mora potrošnik poklikati oziroma se postaviti na „?“ ob ceni 1 EUR, da izve za te pogoje nakupa za 1 EUR, drugače te informacije sploh ne dobi. Pri ostalih oglasih pa gre za nejasno oziroma nerazumljivo podano informacijo tudi zaradi tega, ker je tisk na katalogu tako droben, da je komaj berljiv. Prav tako pa je na obcestnih tablah tekst prav tako neberljiv, ker se ob vožnji oziroma mimohodu lahko preberejo samo velike tiskane informacije, ne pa tudi droben tekst, kjer so navedeni pogoji za nakup telefona za 1 EUR. Prav tako je informacija navedena ob neprimernem času, to je ob sklepanju pogodbe, kjer je že prepozno, saj je potrošnik odločitev sprejel že prej, preden se je oglasil v prodajalni in se usedel s prodajalcem k podpisu pogodbe. Iz navedenega izhaja, da so izpolnjene predpostavke nepoštene poslovne prakse, kot je opredeljena v 4. členu Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP). Pri ravnanju tožeče stranke gre za zavajajočo poslovno prakso, kot je določena v 1. točki 6. člena ZVPNPP, ki pravi, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če podjetje v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstev komuniciranja izpusti bistvene informacije, ki jih glede na dejanske okoliščine povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve o poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Gre za nepošteno poslovno prakso v smislu zavajajoče opustitve po 6. členu citiranega zakona.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da izrek odločbe ni dovolj jasen in je zato neizvršljiv. Ni razvidno, kakšna nepoštena praksa se tožeči stranki prepoveduje. Ni navedeno, katera konkretna praksa se prepoveduje, ker naj bi bila nepoštena. Razen tega prvostopenjski organ ni ugotavljal niti izkazal vseh elementov, ki jih zahteva 12. člen ZVPNPP za izrek prepovedi. Po mnenju tožeče stranke ne gre za zavajajočo poslovno prakso. Na spletni strani je ob ceni 1 EUR že s premikom na znak „?“ in ne s klikom izpisana s črkami enake velikosti kot preostali tekst na tej strani dodatna informacija o pogojih akcijske ponudbe in ni potrebna dodatna aktivnost potrošnika. Tudi pri oglasnih sporočilih v tiskanih medijih in na obcestnih tablah je iz oglasa ponudbe potrošnik seznanjen s tem, da obstajajo še dodatni pogoji in sicer je opozorjen z znakom „*“ za navedbo cene 1 EUR. Dodatni pogoji pa so navedeni v dodatnem drobnem tisku na samem oglasu. Do pogojev akcijske ponudbe pa lahko potrošnik pride tudi na spletni strani B. Vse navedene oblike oglaševanja torej vsebujejo bistvene informacije, ki jih povprečen potrošnik potrebuje. Tožeča stranka ni izpustila nobene bistvene informacije. Ni je prikrila ali navedla nejasno, nerazumljivo, dvoumno ali ob neprimernem času. Za običajnega potrošnika ni smiselno pričakovati, da bi takoj, ko vidi oglas, menil, da lahko kupi telefon za 1 EUR. Prvostopenjski organ okoliščine in pojma povprečni potrošnik v izpodbijani odločbi ni ustrezno zapolnil z ugotovitvami dejanskega stanja. Nerazjasnjeno je tudi ostalo to, ali oglaševanje tožeče stranke povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Dodatne informacije namreč dobi v poslovni enoti tožeče stranke pri izbiri mobilnega telefona in naročniškega paketa ter pred sklenitvijo pogodbe. Neutemeljen je zaključek, da potrošnik sprejme bistvene informacije, ko je že prepozno, saj naj bi ob sklepanju pogodbe odločitev že sprejel. Ni tudi izkazano, da bi ugotovljena opustitev lahko povzročila oškodovanje potrošnikov. Napačna je tudi navedba v obrazložitvi, da opcija A. po 24 mesecih ne preneha avtomatično, saj je v 4. členu aneksa UMTS navedeno, da bo imel naročnik od dneva nakupa dalje vključeno storitev A. le 24 mesecev. Sicer pa bodo prvi primeri izteka obdobja, za katero se je posamezni naročnik zavezal imeti storitev A., šele 6. 5. 2013. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

ZVPNPP v drugem odstavku 12. člena določa, da če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso, ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabe take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja. 6. člen citiranega zakona definira pojem zavajajoče opustitve in sicer je v prvem odstavku 6. člena ZVPNPP določeno, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če podjetje v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti ter okoliščin ter omejitev sredstva komuniciranja izpusti bistvene informacije, ki jih glede na dejanske okoliščine povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in tako povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. V 1. alineji drugega odstavka 6. člena citiranega zakona je določeno, da se za zavajajočo opustitev šteje tudi, če podjetje ob upoštevanju vidikov, opisanih v prejšnjem odstavku, prikriva ali nejasno, nerazumljivo, dvoumno ali ob neprimernem času navede bistvene informacije iz prejšnjega odstavka. Iz upravnega spisa je razvidno, da so bile v konkretnem primeru bistvene informacije pri oglaševanju napisane na nejasen način, saj so bile v tiskanih medijih in na panojih navedene v tako drobnem tisku, da jih je komaj mogoče prebrati, kar izhaja iz slikovnega gradiva v upravnem spisu. Prav tako pa je na spletnih straneh šele s postavitvijo na „?“ možno izvedeti za dodatne pogoje, kar pomeni, da niso avtomatično razvidni brez dodatne aktivnosti. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil izrek odločbe nejasen. V izreku je zelo podrobno in konkretno navedeno, da se prepoveduje oglaševanje, kot je opisano, in to v tiskanih medijih, na obcestnih tablah in preko spletnih strani. Torej je dovolj natančno opisano, kaj je potrebno storiti.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da prvostopenjski organ ni ugotavljal, da tožeča stranka uporablja nepošteno poslovno prakso, ter da ni ugotavljal, ali bi ta praksa lahko povzročila oškodovanje potrošnikov. Tožeča stranka se ne strinja s prvostopenjskim organom, češ da so bile izpuščene bistvene informacije ter opisuje, da je možno na spletnih straneh že s premikom na znak „?“ priti do bistvenih informacij, ter da je v tiskanih medijih in obcestnih tablah pri navedbi cene 1 EUR naveden znak „*“, na kar je v drobnem tisku podrobno opisano, kakšni so dodatni pogoji. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da skladno s 6. členom ZVPNPP za zavajajočo opustitev ne gre zgolj v primeru, če so bistvene informacije izpuščene, ampak gre tudi takrat, če podjetje nejasno ali nerazumljivo navede bistvene informacije (2. alineja drugega odstavka 6. člena ZVPNPP). V konkretnem primeru so bile po mnenju sodišča sicer res bistvene informacije podane, vendar na nejasen način. Glede oglaševanja v tiskanih medijih in na tablah je že iz slik iz upravnega spisa razvidno, da so te informacije v tako drobnem tisku, da jih je le z zelo veliko težavo možno prebrati, na spletnih straneh pa je bil torej potreben dodaten premik na znak „?“, da je potrošnik prišel do bistvenih informacij. S tem pa so izpolnjeni zakonski znaki iz 2. alineje drugega odstavka 6. člena ZVPNPP. Glede tožbene navedbe, da ni smiselno pričakovati, da bi povprečen potrošnik takoj, ko vidi oglas, menil, da lahko telefon kupi za 1 EUR, pa sodišče pojasnjuje, da iz slik iz upravnega spisa izhaja, da se je telefone reklamiralo na tak način, da je bil prvi vtis dejansko tak, kot da je telefon v resnici možno kupiti za 1 EUR, saj je navedba cene 1 EUR napisana z veliko poudarjeno številko in znakom za EURO, medtem ko so bistveni pogoji izpisani s tako drobnimi črkami, da jih je komaj možno prebrati. Ti pogoji torej niso napisani v isti velikosti pisave kot znak za 1 EURO. Obrazložitev odločbe je po mnenju sodišča dovolj podrobna, saj vsebuje vse dejanske okoliščine. Po mnenju sodišča ni potrebno, da bi bilo v obrazložitvi posebej opisano, kaj pomeni pojem povprečni potrošnik, saj je že ob vpogledu na slike iz upravnega spisa očitno razvidno, da vsak potencialni kupec in ne le povprečni potrošnik, bistvene informacije zelo težko prebere zaradi drobnega tiska.

Tožeča stranka se tudi ne strinja s tem, da bi lahko oglaševanje utegnilo povzročiti, da bi povprečen potrošnik sprejel odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Pri tem navaja, da potrošnika na bistvene informacije opozorijo v poslovni enoti pri izbiri mobilnega telefona ter pred sklenitvijo pogodbe. V tožbi je tudi navedeno, da ni izkazano, da bi ugotovljena opustitev lahko povzročila oškodovanje potrošnikov. S tem v zvezi sodišče najprej ugotavlja, da glede na določilo prvega odstavka 6. člena in drugega odstavka 12. člena ZVPNPP zadostuje za zavajajočo opustitev ter za prepoved uporabe nepoštene poslovne prakse že zgolj to, da bi taka praksa utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu in torej sploh ni potrebno, da bi potrošnik odločitev o poslu že sprejel. Res je sicer, kot navaja tožeča stranka, da je pri sklenitvi pogodbe vsak potrošnik seznanjen z bistvenimi informacijami. Vsak potrošnik, ki ni vedel za bistvene informacije in je videl le oglaševanje telefona za 1 EUR, se lahko pred sklenitvijo pogodbe premisli in telefona ne kupi. Vendar pa tudi to zanj predstavlja izgubo časa ter pomeni stroške prihoda v poslovalnico. V zvezi s tožbeno navedbo, da je napačna navedba v obrazložitvi odločbe, da opcija A. po 24 mesecih ne preneha avtomatično, ker je v 4. členu aneksa UMTS navedeno, da bo imel naročnik vključeno storitev A. le 24 mesecev, pa sodišče meni, da ta tožbena navedba ne more vplivati na pravilnost odločitve o prepovedi oglaševanja, saj je po mnenju sodišča, kot je bilo že navedeno v tej sodbi, v tej zadevi bistveno to, da so bistvene informacije navedene v zelo težko berljivem tisku, na spletni strani pa je potrebna dodatna aktivnost. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je tožba neutemeljena, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.