Jedro

Razlaga 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS, po kateri bi bilo vsako ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo izvedenca neredno delo in s tem razlog za razrešitev izvedenca, je tako v neskladju z ustavo. Ustavoskladna pa je razlaga, ki pri presoji upošteva težo storjene kršitve dolžne skrbnosti pri opravljanju izvedeniškega dela in izvedenčevo siceršnje delo. K takšni ustavoskladni razlagi zakona je zavezana tudi toženka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje št. 705-414/2017/19 z dne 24. 3. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je toženka razrešila tožnika s funkcije sodnega izvedenca za strokovno področje gradbeništva, podpodročja: gradbeništvo splošno, stavbna zemljišča, visoke gradnje ter ocena investicij in finančna presoja na področju gradbeništva (1. točka izreka); ter s funkcije sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništva, podpodročja: gradbeništvo splošno, nepremičnine ter ocena investicij in finančna presoja na področju gradbeništva (2. točka izreka); in odločila, da ji mora v treh dneh od prejema izpodbijane odločbe oddati štampiljki in izkaznice sodnega izvedenca in sodnega cenilca za navedeno področje in podpodročja (3. točka izreka); da se njegova razrešitev vpiše v imenik sodnih izvedencev in v imenik sodnih cenilcev ter se objavi na njeni spletni strani (4. točka izreka) ter da posebni stroški postopka niso nastali (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je odločba izdana v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča I U 644/2018 z dne 14. 11. 2019. Toženka navaja, da se postopek vodi na podlagi predloga predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani iz razloga po 3. točki prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (ZS). Ugotavlja, da je bil tožnik imenovan za izvedenca v kazenski zadevi V K 9028/2015, da mu je bila posredovana vsa potrebna dokumentacija, da je bil določen (relativno dolg) tri mesečni rok za izdelavo izvida in mnenja ter da je tožnik mnenje izdelal skoraj enajst mesecev po preteku roka, pri tem pa se na vsaj dve urgenci sodišča ni odzval, niti ni zaprosil za podaljšanje roka. Meni, da so zaradi takšne zamude in neodzivnosti na urgence sodišča izpolnjeni znaki kršitve iz navedene določbe ZS. Dodaja, da iz nje izhaja, da za sankcijo zadostuje že neredno delo v eni zadevi. Sklicuje se na sodbo I U 568/2016 in poudarja pomen ažurnosti za potek sodnega postopka in sprejem odločitve v razumnem roku. Meni, da skoraj enajstmesečna zamuda ni pripomogla k tekočemu reševanju kazenske zadeve, ki po naravi stvari za obdolženca pomeni breme, za državo pa skrb, da bo zadeva rešena brez nepotrebnega odlašanja.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Toženki očita, da v njej ni navedla nič novega v primerjavi s prejšnjim postopkom. Navaja, da je dokumentacijo za izdelavo izvedeniškega mnenja prejel 21. 6. 2016; da je bil njen sestavni del spis I Pd 2194/2013, ki ga je do 28. 6. 2016 moral vrniti Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani; da je 21. 9. 2016 sodišče po e-pošti zaprosil za ponoven vpogled v ta spis in hkrati tudi za podaljšanje roka za izdelavo izvedeniškega mnenja ter da mu je sodnik po e-pošti rok podaljšal, glede povezane zadeve I Pd 2194/2013 pa je pričakoval, da ga bo o njenem zaključku obvestil sodnik; da je moral kazenski spis 22. 5. 2017 vrniti sodišču in da ga je zaradi dokončanja izvedeniškega mnenja na vložišču spet dvignil 8. 7. 2017 ter izvedeniško mnenje izdelal 7. 9. 2017. Meni, da ni bil v zamudi, saj je bilo izvedeniško mnenje, kljub vmesnemu času sodnih počitnic, sodišču predano 7. 9. 2017. Glede urgenc, ki jih je prejel 21. 6. 2017, 14. 7. 2017 in 4. 8. 2017, se sklicuje na sodne počitnice ter trdi, da pred tem od septembra 2016 do junija 2017 ni prejel nobene urgence, sodniku pa očita pomanjkljivo komunikacijo in preuranjeno postavitev izvedenca. Dodaja, da se je na naroku v letu 2018 izvedelo za še eno povezano zadevo, v zvezi s čemer mu je bila naložena dopolnitev mnenja. Zavrača očitek o neprimernem odnosu do sodišča. Meni, da je izrečena razrešitev nesorazmerna z očitano kršitvijo. Navaja, da je cenilec 32 let ter da je vedno upošteval zakone ter delo opravljal vestno, neodvisno in v skladu s pravili stroke, da pa je v nekaterih primerih za izdelavo mnenja zaradi dodatnega preverjanja in pridobitve podatkov potreboval več časa. Navaja še, da je doslej delo opravljal v postavljenih rokih, ni bil obravnavan zaradi kršitve in ni bil kaznovan, sodniki pa so bili zadovoljni z njegovim delom. Trdi, da gre za edino zadevo, v kateri se mu očita zamuda. Meni, da toženka ni upoštevala napotkov iz sodbe I U 644/2018. Dodaja, da je bil kaznovan že s tem, ko v času do odprave prejšnje odločbe ni mogel opravljati dela sodnega izvedenca in cenilca. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru tožbi nasprotuje in sodišču predlaga, naj jo zavrne.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Sodišče je 15. 9. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**Glede datuma odločitve sodišča**

6. Sodišče je narok za glavno obravnavo deloma snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa obema strankama vročen 4. 11. 2022. Sodišče je, ob upoštevanju petdnevnega roka za ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa,1 v zadevi odločilo po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 9. 11. 2022. **Dokazni sklep**

7. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine sodnega in upravnega spisa zadeve ter zaslišalo tožnika v zvezi s tožbenimi navedbami o njegovem siceršnjem izvedenskem delu ter o tožbenih trditvah o vsebini telefonskega razgovora septembra 2016. 8. Sodišče je izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika omejilo na navedene trditve o dejstvih, ki so bile zatrjevane v pravočasni tožbi. Izvedba dokaza z zaslišanjem stranke (enako kot priče) je namreč namenjena dokazovanju resničnosti v tožbi navedenih trditev o dejstvih. Tožba v upravnem sporu je sodno varstvo zoper upravni akt (odločbo), ki je izdan v (formaliziranem) upravnem postopku in s katerim je upravni organ odločil o zadevi iz upravne (torej nesodne) pristojnosti, zato jo je dopustno vložiti v roku 30 dni po vročitvi in je po preteku tega roka ni več dovoljeno širiti z navajanjem razlogov in dejstev. Poleg tega pa tožnik tudi na naroku ni navedel drugih konkretnih trditev o dejstvih, ki bi bile pravno relevantne za odločitev in o katerih bi ga sodišče lahko zaslišalo.

9. Izvedbo dokaza z vpogledom v spis v kazenski zadevi V K 9028/2015 oziroma v zapisnik z glavne obravnave z dne 18. 1. 2018 v navedenem spisu ter vpogled v članek v časopisu Dnevnik je sodišče zavrnilo kot pravno nerelevanten za odločitev tej zadevi iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

**K I. točki izreka**

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet presoje v tem upravnem sporu je razrešitev tožnika kot sodnega izvedenca in kot sodnega cenilca.

12. Ker se je postopek razrešitve tožnika začel pred začetkom veljavnosti Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT), je toženka v skladu s prvim odstavkom 52. člena ZSICT2 ravnala pravilno, ko je pri odločanju uporabila ZS.

13. Po 3. točki prvega odstavka 89. člena ZS minister za pravosodje razreši sodnega izvedenca, če svojih dolžnosti ni opravil redno. Skladno z 92. členom ZS se ta določba smiselno uporablja tudi za sodne cenilce. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik)3 v 2. členu določa, da mora izvedenec oziroma cenilec pri svojem delu upoštevati določbe zakonov in svoje delo opraviti redno in vestno v skladu s pravili znanosti in stroke ter svoj izvid in mnenje podati v roku, ki mu ga določi sodišče oziroma drug organ, ki ga je imenoval za izdelavo izvida in mnenja, ki praviloma ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši kot 60 dni. Če izvedenec svojega dela ne more opraviti v določenem roku, je o tem dolžan obvestiti sodišče najkasneje v 15 dneh po prejemu sklepa, s katerim je bil imenovan za izdelavo izvida in mnenja v določeni zadevi.

14. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je Okrožno sodišče v Ljubljani 7. 6. 2016 tožniku odredilo, naj v roku treh mesecev po prejemu „vseh potrebnih podatkov“ izdela izvid in mnenje v kazenski zadevi V K 9028/2015. Ta odredba, kazenski spis s prilogo ter povezani spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 2194/2013 so bili tožniku posredovani 21. 6. 2016 kot popolna dokumentacija. Tožniku je bilo hkrati naloženo, naj spis I Pd 2194/2013 do 28. 6. 2016 vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, kar je tožnik z enodnevno zamudo tudi storil. Toženka še ugotavlja, da je tožnik 21. 9. 2016 zaprosil za ponoven vpogled v spis I Pd 2194/2013 in za podaljšanje roka za izdelavo izvida in mnenja. Sodnik mu je istega dne po elektronski pošti odgovoril, da se rok podaljšuje, vendar naj tožnik z mnenjem pohiti. Hkrati je navedel, da je tožnik spis I Pd 2194/2013 upravičen pregledati na podlagi obstoječe odredbe. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je tožnik izvedensko mnenje sodišču podal šele 7. 9. 2017, potem ko ga je sodišče 21. 6. 2017, 14. 7. 2017 in 4. 8. 2017 (torej tri krat) pozvalo k izdelavi izvedeniškega mnenja.

15. Po presoji sodišča je toženka pravilno štela, da je rok za podajo izvedeniškega mnenja v navedeni kazenski zadevi potekel konec oktobra 2016 in da je bil zato tožnik s podajo izvedeniškega mnenja 7. 9. 2017 v skoraj enajstmesečni zamudi.

16. Med strankama namreč ni sporno, da je tožnik na podlagi odredbe sodišča z 21. 6. 2016 prejel kazenski spis V K 9028/2015 s prilogo ter povezani delovnopravni spis I Pd 2194/2013, kar pomeni, da je takrat začel teči trimesečni rok za izdelavo izvedenskega mnenja. Res je, da je bil tožnik dolžan delovnopravni spis vrniti že do 28. 6. 2016, vendar pa mu je moralo biti že na podlagi dejstva, da je bil ta spis priložen kazenskemu spisu, znano, da gre za povezano zadevo. Poleg tega tožnik sam navaja, da so ga stranke na ogledu, ki ga je opravil 12. 7. 2016, seznanile, da so „nekateri ključni dokumenti za izdelavo izvedeniškega mnenja sestavni del spisa z opr. št. I Pd 2194/2013“.

17. Tožnik ne pove, zakaj je šele 21. 9. 2016 (torej tik pred iztekom trimesečnega roka za izdelavo izvedeniškega mnenja) sodišče zaprosil za ponovni vpogled v navedeni delovnopravni spis in za podaljšanje roka za izdelavo izvedeniškega mnenja. Sodnikovega odgovora z istega dne, da se rok podaljšuje, da naj tožnik z mnenjem pohiti ter da je delovnopravni spis upravičen pregledati na podlagi obstoječe odredbe, ni mogoče razumeti drugače, da se rok podaljšuje za največ en mesec in da je bil tožnik dolžan sam pridobiti povezan spis na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani.

18. Sodnik v navedenem sporočilu res ni časovno opredelil, do kdaj se rok za izdelavo izvedeniškega mnenja podaljšuje, vendar pa je logično, da se je rok za izdelavo izvedeniškega mnenja lahko podaljšal le sorazmerno siceršnjim rokom za izdelavo izvedeniškega mnenja (torej za sorazmerno krajše obdobje), pri čemer je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera. Po 2. členu Pravilnika rok za izdelavo izvedeniškega mnenja praviloma ne sme biti krajši od 30 dni in ne daljši od 60 dni, kar logično pomeni, da je rok za izdelavo izvedeniškega mnenje le izjemoma mogoče podaljšati za več kot en mesec. V konkretnem primeru je bilo tožniku z odredbo z 21. 6. 2016 naloženo, naj izvedeniško mnenje izdela v roku treh mesecev, torej mu je bil že v osnovi določen daljši rok. Ker pa je sodnik z odredbo o podaljšanju roka tožniku naložil, naj z izvedeniškim mnenjem pohiti, rok ni mogel biti podaljšan za več kot en mesec.

19. Prav tako iz sodnikove odredbe z dne 21. 9. 2016 očitno izhaja, da je bil tožnik v tem (podaljšanem) roku dolžan sam pridobiti spis I Pd 2194/2013 na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Odredba je v tem delu jasna. Besedila: „Spis I Pd 2194/2013 ste upravičeni pregledati na podlagi obstoječe odredbe, v kolikor bi imeli težave se znova obrnite name.“ ni mogoče razlagati drugače, da je podlaga za vpogled v spis odredba z dne 21. 6. 2016 in da naj se tožnik, če bo imel težave pri vpogledu v spis na tej podlagi, obrne na sodnika.

20. Poleg tega tudi iz tožbenih navedb o vsebini telefonskega razgovora, ki naj bi ga tožnik opravil s sodnikom v septembru 2016, ne izhaja, da bi imela odredba drugačno vsebino, kot je zapisano, torej, da je bil tožnik sam dolžan pridobiti spis. Tožnik namreč v tožbi navaja, da je septembra 2016 sodniku po telefonu razložil, da zaradi podatkov, ki jih v povezani zadevi takrat še ni bilo, mnenja ni mogoče izdelati, da se je sodnik s tem strinjal ter da je tožnik pričakoval, da bo sodnik sledil poteku povezane zadeve. Tožnik v bistvu v tožbi ne pove jasno, kaj naj bi se s sodnikom v zatrjevanem telefonskem pogovoru sploh dogovorila. Trditev, da v povezani zadevi še ni podatkov, potrebnih za izdelavo izvedeniškega mnenja, je v nasprotju s predhodnimi navedbami, da je tožnik na ogledu 12. 7. 2016 od strank izvedel, da so v povezanem delovnopravnem spisu nekateri ključni dokumenti za izdelavo izvedeniškega mnenja. Ta trditev tudi ne zdrži logične presoje. Ni namreč logično, da bi se z izdelavo izvedeniškega mnenja v kazenski zadevi čakalo, da v drug sodni spis pridejo relevantni dokumenti oziroma da se ta druga zadeva, ki ni kazenska, pravnomočno zaključi. 21. Drugačen zaključek o vsebini telefonskega razgovora v septembru 2016 ne izhaja niti iz tožnikove izpovedbe v zaslišanju na naroku za glavno obravnavo, saj je tožnik na vprašanje, kaj sta se takrat pogovarjala s sodnikom, odgovoril, da so ga stranke opozarjale na relevantno dokumentacijo. Nikakor pa tožnik v svoji izpovedi ni rekel (čeprav je to priložnost imel), da mu je sodnik rekel, kaj drugega, kot izhaja iz sodnikove odredbe v elektronskem sporočilu z dne 21. 9. 2019. 22. Da bi bila med tožnikom in sodnikom še kakšna druga (telefonska) komunikacija, katere predmet bi bil rok ali drugi pogoji za izdelavo izvedeniškega mnenja, tožnik v tožbi konkretizirano ni zatrjeval. Navaja namreč le, da naj bi bilo telefonskih komunikacij več, ne pove pa, kdaj (vsaj približno) naj bi bile in o čem konkretno sta se s sodnikom pogovarjala. Ker je dokaz z zaslišanjem tožnika namenjen dokazovanju resničnosti v tožbi navedenih trditev o dejstvih, ne pa morebitnemu dopolnjevanju tožbenih navedb, sodišče ni dopustilo zaslišanja tožnika o tej temi.4

23. Na presojo tožnikove zamude pri izdelavi izvedeniškega mnenja ne vplivajo tožbene navedbe o tem, da se je na obravnavi 18. 1. 2018, ki je bila navedeni kazenski zadevi, izkazalo, da je relevantna dokumentacija za izdelavo izvedeniškega mnenja tudi v pravdni zadevi P 2172/2012-II. To sicer lahko pomeni, da je bilo zaradi novo odkrite dokumentacije potrebna dopolnitev izvedeniškega mnenja, ne pa tudi, da tožnik z izdelavo izvedeniškega mnenja glede na odredbo z dne 21. 6. 2016, dopolnjeno 21. 9. 2016, ni bil v zamudi.

24. Tožnik pa ne more uspeti niti s tožbenimi navedbami o ravnanju sodnika, ki ga od septembra 2016 do junija 2017, ko mu je bila poslana prva urgenca, ni opozarjal na zamudo. Za presojo, ali je tožnik delal redno, je bistveno, da je bil tožnik z odredbo postavljen za izvedenca v konkretni kazenski zadevi in da mu je bil določen rok za podajo izvedeniškega mnenja. Ker je tožnik vedel, kakšen je ta rok in kaj mora v tem roku storiti, in ker je po pojasnjenem ta rok prekoračil, je bil v zamudi vse do dneva podaje izvedeniškega mnenja, ne glede na to, kdaj (šele) ga je sodnik na to spomnil. 25. Kot je sodišče pojasnilo že v prejšnjem sojenju, je zmotno tožnikovo stališče o vplivu sodnih počitnic na njegovo delo in možnost sodišča, da v tem času v zadevi urgira. Skladno s 83. členom ZS sodne počitnice vplivajo na izvedbo narokov, odločanje sodišča, tek rokov in vročanje sodnih pisanj za stranke, kar pa ne pomeni, da sodišče v tem času ne dela. Enako velja za izvedenca, ki je sodnikov pomočnik. Poleg tega pa tožnik ne zatrjuje, da bi bil v tem času kakorkoli odsoten, npr. zaradi dopusta. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je od 22. 5. 2017 (ko je tožnik kazenski spis V K 9028/2015 vrnil) do 8. 8. 2017 (ko ga je ponovno dvignil na vložišču), torej v času, ko s kazenskim spisom ni razpolagal, Okrožno sodišče tožniku v Ljubljani poslalo dve urgenci, na kateri ni odreagiral. Šele po tretji urgenci ter grožnji s postopkom razrešitve je ponovno prevzel kazenski spis, kar kaže na neprimeren odnos do sodišča. 26. Prav tako za odločitev niso relevantne navedbe, da ga sodnik ni seznanil z narokom 18. 1. 2018, in o poteku tega naroka, saj je bilo to že potem, ko je tožnik izvedeniško mnenje podal. Odveč je tudi tožnikova bojazen, da je ta narok botroval razrešitvi tožnika. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da se je postopek razrešitve začel na podlagi predloga predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je bil podan že 13. 9. 2017. 27. Ker je predmet presoje v tem primeru, ali je tožnik delal redno, za odločitev o stvari ni relevantno niti ravnanje sodnika v drugih zadevah, niti postopki, ki naj bi se vodili zoper njega.

28. Glede na navedeno je torej toženka pravilno presodila, da je bil tožnik s podajo izvedeniškega mnenja 7. 9. 2017 v skoraj enajstmesečni zamudi. Takšna zamuda nedvomno pomeni, da tožnik svojega dela ni opravil s skrbnostjo, ki se zahteva od izvedenca, pri čemer se je tožnik odzval in izdelal mnenje šele po tretji urgenci sodišča. Ne strinja pa se sodišče s tem (kot je pojasnilo že v prvem sojenju), da že navedena ugotovljena dejstva zadostujejo za presojo, da je izpolnjen dejanski stan iz 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS.

29. Sodišče je že v prejšnjem sojenju (sodba I U 644/2018 z dne 14. 11. 2019) pojasnilo, da je neredno delo iz 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem posameznem primeru. Za pravne standarde je značilno, da se z njimi normirajo situacije, ko s pravno normo ni mogoče določno zajeti vseh življenjskih primerov, ki morajo biti predmet normiranja, in sicer zaradi njihove prevelike raznolikosti. Zanje je zato značilna nomotehnična abstraktnost in nedoločnost. Ker pa v konkretnih primerih ti pojmi oziroma pravila ne smejo ostati na takšni ravni, jih mora organ konkretizirati glede na okoliščine posameznega primera. Izpeljava konkretnega pravnega pravila iz pravnega standarda je tako vselej odvisna od dejanskih okoliščin primera (prim. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 43/2016 z dne 24. 10. 2018). To velja tudi za ta primer.

30. Glede na navedeno je sodišče v zvezi s tožbeno navedbo, da je obravnavani postopek razrešitve zanj prva in edina sankcija v njegovem dolgoletnem (32 let) opravljanju del in nalog sodnega izvedenca in sodnega cenilca, toženki naložilo, naj navedeno tožnikovo ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo izvedenca, ovrednoti v kontekstu tožnikovega siceršnjega opravljanja dela izvedenca. Sodišče je pri tem opozorilo, da na to, da je treba za zapolnitev pravnega standarda nerednega dela konkreten primer ovrednotiti tudi z vidika tožnikovega siceršnjega dela, kaže tudi sedanja ureditev dela sodnih izvedencev. S 1. 1. 2019 je namreč stopil v veljavo ZSICT, ki v 3. točki prvega odstavka 42. člena ZSICT določa, da se sodni izvedenec, cenilec ali tolmač razreši, če mu je v pravnomočno zaključenem disciplinskem postopku trajno odvzeta pravica opravljati delo sodnega izvedenca, sodnega cenilca ali sodnega tolmača. Trajen odvzem pravice opravljati sodno izvedenstvo, cenilstvo in tolmačenje po je mogoč le za hujše kršitve, za katero se šteje večkratno neredno opravljanje dolžnosti sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača, ne pa tudi enkratno neredno opravljanje dolžnosti.

31. Že navedeno, torej da gre za pravni standard, ki ga je treba zapolniti glede na okoliščine konkretnega primera, pove, da je zmotno toženkino sklicevanje na jezikovno in zgodovinsko razlago 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS. Dejstvo, da je v zakonskem besedilu uporabljena ednina, namreč še ne pomeni, da je razlog za razrešitev vsako neredno delo - torej vsako ravnanje izvedenca, ki je v nasprotju z dolžno skrbnostjo. Enako velja za dejstvo, da je zakonodajalec z ZS-I neredno in nevestno delo določil kot samostojna razloga za razrešitev. To sicer pomeni, da je mogoče razrešiti izvedenca, pri katerem je podan le eden od navedenih razlogov, ne pa oba kumulativno (kakršna je bila dotedanja sodna praksa),5 vendar pa to (tako kot že rečeno glede jezikovne razlage) ne pomeni, da je dopusten razlog za razrešitev vsako neredno delo.

32. K navedenemu sodišče dodaja, da bi bila razlaga 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS, po kateri bi za razrešitev zadostovalo že vsako neredno delo, ne da bi bila pri tem upoštevana teža storjene kršitve dolžne skrbnosti pri opravljanju izvedeniškega dela in izvedenčevo siceršnje delo, v nasprotju z Ustavo.

33. Splošno načelo sorazmernosti, ki ima podlago v 2. členu Ustave, prepoveduje čezmerne posege nosilcev oblasti. To ustavno načelo sicer ni samostojno merilo za presojo skladnosti predpisov z Ustavo, temveč je vezano na ugotovljeni poseg v posamezno človekovo pravico.6 Vendar pa v obravnavani zadevi tožnik uveljavlja nesorazmerje med očitano kršitvijo in sankcijo, s čimer uveljavlja nesorazmeren poseg v pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

34. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje tudi k takšni normativni različnosti, ki ustreza normativni različnosti dejanskih stanj, ki jih ureja.7 Za kršitev enakosti pred zakonom gre torej, če se dejanski položaji, ki niso primerljivi tako, da ne morejo imeti enakih posledic, enako obravnavajo. Za tak položaj gre zato tudi, če je predpisana enaka sankcija ne glede na naravo in težo kršitve. Razlaga 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS, po kateri bi bilo vsako ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo izvedenca neredno delo in s tem razlog za razrešitev izvedenca, je tako v neskladju z ustavo. Ustavoskladna pa je razlaga, ki pri presoji upošteva težo storjene kršitve dolžne skrbnosti pri opravljanju izvedeniškega dela in izvedenčevo siceršnje delo.8 K takšni ustavoskladni razlagi zakona je zavezana tudi toženka.

35. Tožnik toženki utemeljeno očita, da presoje sorazmernosti, ki ji jo je sodišče naložilo že v prejšnjem sojenju, ni pravilno opravila.

36. V izpodbijani odločbi je toženka upoštevala pomen ažurnosti za potek sodnega postopka in sprejem odločitve v razumnem roku, ter ocenila, da skoraj enajstmesečna zamuda ni pripomogla k tekočemu reševanju kazenske zadeve, ki po naravi stvari za obdolženca pomeni breme, za državo pa skrb, da bo zadeva rešena brez nepotrebnega odlašanja. Toženka ima sicer prav, da je ažurnost izvedenčevega dela pomembna za tekoče vodenje kazenskega postopka ter da je tak postopek posebno breme za obdolženca in državo, vendar pa je ta toženkina ocena, razen navedbe o trajanju izvedenčeve zamude, povsem posplošena. Iz nje ne izhaja na konkretni ravni, kako je tožnikova zamuda vplivala na vodenje konkretnega kazenskega postopka. Toženka tako ni ugotovila takšnih okoliščin, na podlagi katerih bi bil možen sklep, da je teža tožnikove kršitve sama po sebi takšna, da opravičuje tožnikovo razrešitev.

37. Ker po povedanem ugotovljena kršitev dolžnega ravnanja sama po sebi ne izpolnjuje znakov kršitve iz 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS, toženka ni imela podlage, da tožnikovo siceršnje delo sodnega izvedenca šteje za nerelevantno. Zmotno tudi meni, da je bil tožnik sam dolžan dokazati, da v dosedanji izvedeniški karieri še ni bil obravnavan zaradi kršitve, oziroma da z izvedeniškim mnenjem še ni zamujal. Dokazno breme za nasprotno namreč nosi toženka. Toženka pa svoje presoje ne more opreti niti na tožnikovo navedbo, da je „v nekaterih primerih za izdelavo mnenja potreboval več časa, kot je sprva predvidel“, saj iz te navedbe še ne izhaja, da je tožnik zamudil z izdelavo izvedeniškega mnenja, niti da za morebiten daljši čas, od prvotno naloženega roka, ni imel podlage v podaljšanju roka s strani sodnika.

38. Po povedanem toženka ni pravilno uporabila 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS. Tožba je zato utemeljena in ji je sodišče na podlagi 4. točke pravega 64. člena ZUS-1 odstavka ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka istega člena zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Tretji odstavek 64. člena ZUS-1 namreč določa, da če sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo istemu organu v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovljenem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

39. Sodišče k navedenemu dodaja, da tožbenega predloga, naj izpodbijano odločbo (v celoti) odpravi, ni štelo za predlog, naj v t.i. sporu polne jurisdikcije samo odloči o stvari. Upoštevaje načelo delitve oblasti lahko sodišče v upravni zadevi izjemoma samo odloči o upravni stvari le ob izpolnjenih pogojih iz 65. člena ZUS-1, ki jih tožnik v tožbi ni zatrjeval. V skladu s petim odstavkom 65. člena ZUS-1 odločitev o upravni stvari pomeni odločitev sodišča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri odločanju o tem je sodišča na podlagi drugega odstavka 40. člena v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZUS-1 (drugače kot pri odločanju o zakonitosti upravnega akta) vezano na tožbeni zahtevek stranke, ki mora biti določno postavljen. Tožbeni predlog, naj sodišče izpodbijani akt odpravi, pa ne pomeni odločitve o stvari sami, saj z odpravo odločbe upravni postopek ni končan, temveč se zadeva vrne v stanje, kot da v upravnem postopku še ni bilo odločeno. Upravni postopek, uveden po uradni dolžnosti9, se namreč konča z izdajo odločbe (prvi odstavek 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) ali z ustavitvijo postopka (četrti odstavek 135. člena ZUP).

**K II. točki izreka**

40. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, se mu po četrtem odstavku 3. člena navedenega pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

1 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 2 Postopki imenovanj ali razrešitev sodnih izvedencev, sodnih cenilcev in sodnih tolmačev, ki so se začeli pred uporabo tega zakona, se končajo po dosedanjih predpisih. 3 Pravilnik je izdan na podlagi pooblastila iz sedmega odstavka 87. člena ter 91. in 92. člena ZS. 4 Gl. npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2014, III Ips 130/2009 idr. 5 Gl. predlog ZS-I, EVA: 2009-2011-0008, 27.08.2009. 6 Gl. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 53/2021. 7 Gl. odločbo Ustavnega sodišča U-I-147/08, Up-1547/08. 8 Na to, kot že rečeno, kaže tudi sedanja ureditev razrešitve izvedenca po ZSICT. 9 V obravnavani zadevi gre za postopek, začet po uradni dolžnosti, saj predloga predsednika sodišča, ki v upravnem postopku razrešitve ne sodeluje kot stranka (in se mu v tem svojstvu niti ne vroča odločba, temveč se ga glede na 24. člen Pravilnika z odločitvijo le seznani), ni mogoče šteti za zahtevo stranke v smislu 125. člena ZUP.