Jedro

Tožnik je skladno z določbami pogodbe o zaposlitvi upravičen do nagrade oziroma do udeležbe pri dobičku, četudi nalog oziroma funkcije direktorja ni opravljal celo leto. Iz tega razloga je upravičen do sorazmernega dela dobička glede na čas trajanja opravljanja funkcije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v 1. točki izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo zneska 39.666,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do prenehanja obveznosti in povrnitve stroškov postopka ter v 2. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo 20.333,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do prenehanja obveznosti v 1. točki izreka sodbe) se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do prenehanja obveznosti, v 15-ih dneh pod izvršbo ter povrniti nastale stroške postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.252,00 EUR v 15-ih dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (2. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je družba M.-C. d.o.o. poslovala z dobičkom v letu 2007 in 2008, planirani dobiček za leto 2008 je dosegla že v začetnih mesecih leta, ko je bil tožnik še direktor te družbe. Zato je nerazumljivo stališče sodišča prve stopnje, ko razlaga sporno določbo pogodbe o zaposlitvi na način, da bi bil tožnik šele po poteku enega leta upravičen do nagrade. To ni smisel stimulacijskih določb pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožnik opravljal delo direktorja. V pogodbi ni nikjer opredeljeno, da je nagrada vezana na uspeh obeh družb skupaj, to je M.-C. d.o.o. in M.-N. d.o.o., kot je to ves čas zatrjevala tožena stranka. Nagrada je bila določena za vsako družbo posebej in če bi obe družbi poslovali z dobičkom, bi bil tožnik upravičen do izplačila dveh nagrad, sicer pa za dobiček pri vsaki posamezni družbi. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo zapisnik kolegija M.-N. d.o.o. iz začetka leta 2008, iz katerega izhaja, da ta družba v letu 2008 ni imela nobenih planov. Zapisnik kaže na to, da je tožena stranka vedela, da se z družbo M.-N. d.o.o. v letu 2008 ne da narediti veliko, zaradi česar je bil dogovor, da se družbo pusti na stranskem tiru, kar je v nasprotju z zagovorom nekdanjega direktorja M.B., ki je dejal, da je imel velike načrte z M.-N. d.o.o.. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, vendar ni predložila niti enega dokumenta, ki bi kazal na poslovanje družb, katerih direktor je bil tožnik. Tako ni želela prikazati poslovanja z vsako posamezno družbo niti za sporno obdobje niti za predhodno in kasnejše leto, kar bi bilo sicer nujno, da bi se lahko poslovni rezultati primerjali. Sodišče bi moralo v postopku angažirati izvedenca ekonomske stroke, ki bi pregledal obstoječo dokumentacijo in podal mnenje o tem, ali je družba M.-C. d.o.o. v letu 2008 že dosegla planirani dobiček, zaradi česar bi bilo mogoče zaključiti, ali je bil tožnik v tem obdobju uspešen in ali mu pripada za to obdobje nagrada v višini 5 % od dobička. Izpodbija tudi odločitev glede drugega dela tožbenega zahtevka. Meni, da je sodišče kršilo materialno pravo, saj mu gre pravica do odškodnine po sami pogodbi o zaposlitvi, o vprašanju zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa bi sodišče prve stopnje moralo odločati kot o predhodnem vprašanju, ne glede na to, da ZDR določa rok za sodno varstvo, saj se ta nanaša le na pravico do reintegracije delavca, ne pa tudi do materialne satisfakcije. Presojati bi moralo, ali je bila odpoved nezakonita, pri čemer opozarja, da to ne bi pomenilo odločitve o vrnitvi delavca na delo, temveč zgolj ali je podana predpostavka za odškodninsko odgovornost tožene stranke v zvezi z nezakonito odpovedjo. Zato meni, da sodišče prve stopnje zmotno razlaga ZDR, ko šteje, da bi bil do takšnega zahtevka tožnik upravičen le, če bi v roku 30 dni uveljavljal sodno varstvo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V odgovoru tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava, v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo udeležbe pri dobičku, ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, sicer pa je odločitev materialno pravno pravilna.

Pogodba o zaposlitvi direktorja dne 5. 11. 2007 (A2) je v VII. točki določala, da se upoštevajoč načelo, da je podana podlaga za nagrajevanje delovne uspešnosti direktorja šele tedaj, ko družba posluje z dobičkom oziroma je dosežen ustrezen poslovni izid, delovna uspešnost direktorja se ugotavlja in nagrajuje enkrat letno po sprejemu letnega izkaza uspeha oziroma letnega poslovnega poročila, ki ga sprejme ustanovitelj. Nadalje isti člen določa, da direktorju pripada v primeru doseženega planiranega dobička družbe, za katero opravlja funkcijo direktorja, to je M.-C. d.o.o. in M.-N. d.o.o. nagrada v višini 5 % celotnega dobička družbe, ugotovljenega v znesku pred obdavčitvijo. Izplačilo denarne nagrade se opravi v enkratnem znesku ali v več obrokih, upoštevajoč likvidnostne zmožnosti, vendar najkasneje v roku šestih mesecev po sprejemu letne bilance. Na podlagi soglasja direktorja pa lahko v skladu s 4. odstavkom VII. točke pogodbe ostane udeležba v dobičku neizplačana tudi v daljšem obdobju v skladu s predpisi, je pa možno po preteku šest mesecev izplačati akontacijo na udeležbo v dobičku tekom tekočega poslovnega razdobja, vendar ne več kot 50 % pripadajoče udeležbe od že realiziranega dobička.

V pogodbi o zaposlitvi ni določeno, da bi moral tožnik za pridobitev pravice do nagrade za delovno uspešnost svoje delo direktorja družb M.-C. d.o.o. in M.-N. d.o.o. opravljati najmanj leto dni. Letni izkaz dobička povezuje le z datumom, ko tožnik pridobi pravico do plačila. Zato je lahko ta določba le podlaga za odločitev o teku zakonskih zamudnih obrestih, saj bi prišla tožena stranka eventualno, v kolikor bi bil dobiček ugotovljen, v zamudo najkasneje v roku šestih mesecev po sprejemu letne bilance. Nepravilno pa je določbo pogodbe razumeti tako, da direktorju nagrada ne pripada, če svojega dela ne opravlja celotno leto. V takem primeru je po stališču pritožbenega sodišča upravičen do sorazmernega dela dobička, glede na čas trajanja opravljanja funkcije direktorja, ki se ugotovi takrat, ko je znan poslovni izid za celotno obdobje. Za odločitev je torej bistveno, kakšen je bil dobiček družb, katerih direktor je bil tožnik v spornem obdobju od imenovanja na funkcijo do razrešitve. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik do nagrade oziroma do udeležbe pri dobičku ni upravičen iz razloga, ker ni celo leto 2008 opravljal nalog oziroma funkcije direktorja, posledično pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo višine dobička in tožnikovega deleža pri udeležbi. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da eventualni letni plan oziroma doseganje načrta ali pa dejstvo, da gre v dejavnosti za različne mesečne prihodke, ki so odvisni od sezone (meseca oktobra naj bi bili zaradi gradbene sezone prihodki najvišji), ni odločilno. Pogodba govori le o ugotovljenem dobičku, in edino na to dejstvo je vezano sodišče, ko odloča o tožbenem zahtevku, ne pa na ostale okoliščine, ki so v zvezi s poslovanjem podjetij, katerih direktor je bil tožnik v spornem obdobju .

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), razveljavilo pa je tudi odločitev o stroških postopka. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dobička družb M.-C. d.o.o. in M.-N. d.o.o. v obravnavanem obdobju, ko je tožnik vodil družbi. To pomeni, da ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo lahko odpravilo sodišče druge stopnje, saj bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokazni postopek v smeri, kot je nakazano in sicer ugotoviti čas trajanja, ko je tožnik dejansko opravljal naloge direktorja v M.-C. d.o.o. in M.-N. d.o.o., saj trajanje njegovega mandata (iz podatkov v spisu izhaja, da je bil na funkcijo direktorja imenovan 26. 10. 2007, razrešen pa 3. 3. 2008) ne sovpada s trajanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, od 5. 11. 2007 do 31. 3. 2008, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi oziroma obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožnik prejel 7. 3. 2008 (A9), za to obdobje ugotoviti poslovni izid družb ter v primeru ugotovljenega dobička upoštevati tožnikovo nagrado v sorazmernem deležu, upoštevaje čas, ko je opravljal funkcijo direktorja. Šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka, v katerem bo po potrebi angažiralo izvedenca finančne stroke, kot je bilo to že predlagano v dosedanjem teku postopka ter po izvedbi ostalih dokazov, bo lahko ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede plačila nagrade za učinkovitost oziroma za udeležbo pri dobičku.

V zvezi z odločitvijo o drugem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo gmotne in negmotne škode, pa pritožba ni utemeljena. Tožnik v pritožbi materialnopravno zmotno navaja, da bi moralo sodišče o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločati kot o predhodnem vprašanju, takšna ugotovitev (o protipravnem ravnanju tožene stranke) pa bi potem predstavljala enega izmed elementov odškodninskega delikta iz 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ), ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, v zvezi s 1. odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR), po kateremu mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde.

Ker tožnik zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal sodnega varstva v roku, ki ga določa 3. odstavek 204. člena ZDR, torej v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, o nezakonitosti odpovedi ni mogoče presojati kot o predhodnem vprašanju v postopku glede zahtevka za plačilo odškodnine, ker se v primeru, ko delavec sodnega varstva ni uveljavljal v prekluzivnem roku, šteje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kar pomeni, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Na to je vezano tudi sodišče v odškodninskem sporu, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik takšno materialnopravno razlogovanje zmotno utemeljuje s tem, da takšna odločitev ne bi dovoljevala reintegracije, temveč le reparacijo, vendar za takšno stališče ni nobene pravne podlage. Ker torej ni bil podan eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta - protipravnost, ki morajo biti podani kumulativno, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pravilno in zakonito zavrnilo. Ker v tem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.