Up-149/05 - 5

12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A., ki jo zastopajo B. B., C. C., Č. Č. in D. D., odvetniki v Ž., na seji senata dne 5. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 487/2002 z dne 8. 12. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1560/2000 z dne 27. 2. 2002 in z odločbo Ministrstva za kulturo št. 464-34/00 z dne 10. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločitev Ministrstva za kulturo o zavrnitvi pritožničine zahteve za denacionalizacijo nepremičnine v Z., V. 10. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da pritožnica ni izkazala, da bi bila pravna naslednica Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, ki je bila ukinjena z Uredbo Vlade LRS o prenehanju te zbornice (Uradni list LRS, št. 21/48).

2.Pritožnica v ustavni pritožbi povzema obrazložitve upravne in sodnih odločb, ki jih izpodbija s to ustavno pritožbo, in ponavlja navedbe, s katerimi je utemeljevala svoje vloge v denacionalizacijskem postopku in s katerimi je predvsem grajala stališče, na katerem temelji ugotovitev upravnega organa in sodišč, da pritožnica ni pravna naslednica Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Z. Meni, da je pravna kontinuiteta med gospodarskimi zbornicami drugačna od pravne kontinuitete gospodarskih družb, ki jo je mogoče ugotavljati na podlagi vpisov v sodni register. Upravnemu organu in sodiščema očita, da so pri presoji pravne in statusne kontinuitete v obravnavanem primeru upoštevali predpise, ki jih po njenem mnenju ob pravilni uporabi 8. člena Ustave ne bi smeli, in da niso upoštevali predpisov, ki so doslej urejali status in združevanje Gospodarske zbornice Slovenije, in sicer od Uredbe o združevanju gospodarskih organizacij (Uradni list FLRJ, št. 54/53) dalje. Upravnemu organu in sodiščema očita tudi, da niso upoštevali dejstva, da je bila Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Z. ustanovljena v popolnoma drugačnem sistemu in času ter da so predlagane dokaze ignorirali. Po mnenju pritožnice sama ugotovitev, da je bila zbornica ukinjena, ni dovolj za izključitev pravne kontinuitete. Zbornice naj bi po svoji vsebini in delovanju vselej ostale "iste z istimi cilji", ta kontinuiteta naj bi bila ohranjena tudi z ustanovitvijo pritožnice. Pravna kontinuiteta med pritožnico in "Trgovinsko zbornico LRS iz leta 1952 oz. 1953" naj bi bila izkazana že z upravno odločbo iz leta 1979. Upravni organ in sodišči naj te odločbe ne bi ocenili, čeprav je v spisu. Pritožnica se ne strinja s stališčem sodišča, po katerem navedba v odločbi iz leta 1979, da je A. A. A. pravna naslednica Trgovinske zbornice LRS, še ne izkazuje, da je pritožnica pravna naslednica Zbornice, ki je bila likvidirana po uredbi iz leta 1948.

3.Ustavna pritožnica v ustavni pritožbi izrecno opozarja, da je upravni organ E. E. kot uporabnika prostorov na V. 10 štel za zainteresirano stranko v zvezi z denacionalizacijskim zahtevkom pritožnice. V zvezi s tem navaja, da je bilo E. E. v postopku že udeleženo s svojim pravnim mnenjem v dopisu št. Su 67/96-2 z dne 12. 6. 1996, s katerim naj bi se že v naprej opredelilo do vprašanja pritožničinega pravnega nasledstva. Navedeno pravno mnenje pa naj bi imelo neposreden vpliv na izjavo volje Republike Slovenije, s katero Republika Slovenija nasprotuje zahtevi pritožnice. Ker naj bi E. E. imelo neposreden interes, pritožnica meni, da so upravni organ in sodišči "ravnali pod vtisom mnenja E. E.", zaradi česar se pritožnica "počuti diskriminirano" in zato meni, da je z izpodbijanimi odločbami kršena enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave.

B.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti s sklicevanjem na 8. člen Ustave, saj ta ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin temveč določa temeljno načelo skladnosti zakonov in drugih predpisov s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo.

5.Ustavno sodišče tudi ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, zato se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. Pritožnica v ustavni pritožbi kršitve človekovih pravic sicer zatrjuje, vendar jih z navedbami, s katerimi oporeka zgolj pravilnosti izpodbijane odločitve, ne izkaže. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena človekova pravica ali temeljne svoboščina, ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati.

6.Zatrjevana krivičnost povojnega ukrepa ukinitve zbornice sama po sebi še ne zadošča za priznanje pravnega nasledstva, ki je pogoj za priznanje položaja upravičenca do denacionalizacije. Po drugem odstavku 9.a člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – ZDen) se pravno nasledstvo pravnih oseb presoja po pravu Republike Slovenije.

7.Pravno nasledstvo pravnih oseb se presoja po splošnih predpisih statusnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb. Res je sicer, da pritožnica ni gospodarska družba, je pa pravna oseba javnega prava,[1] ki je bila ustanovljena na podlagi Zakona o Gospodarski zbornici Slovenije (Uradni list RS, št. 14/90). Teorija namreč zbornice (glede na način ustanovitve, namen in obveznost članstva) deli na javnopravne in zasebnopravne. Javnopravne so tiste, ki jih država ustanovi z oblastnim aktom (tj. kot v primeru pritožnice z zakonom).[2] Dejstvo, da se ustanovitev in statusne spremembe zbornice ne vpisujejo v sodni register, samo po sebi še ne pomeni, da pritožnica ni pravna naslednica, kot to pravilno poudarja pritožnica. Vendar obenem zmotno meni, da izpodbijana odločitev temelji na omenjenem dejstvu (tj. nevpisu v sodni register). Upravni organ in sodišči so namreč ugotovili, da Uredba iz leta 1948 pomeni pretrganje pravne kontinuitete med Zbornico za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani in Trgovinsko zbornico (ki ji je bila nepremičnina dana v upravljanje na podlagi odločbe Izvršnega sveta ljudske skupščine Ljudske Republike Slovenije z dne 6. 5. 1953, kasneje pa je ta pravica prešla na "SR Slovenijo kot novega imetnika pravice uporabe").

8.Iz navedb v ustavni pritožbi je sicer razumeti, da pritožnica meni, da njeno pravno nasledstvo temelji na predpisih, ki so doslej urejali status in združevanje v zbornico. Iz česa, oziroma iz katerih določb predpisov, na katere se sklicuje, naj bi izhajalo, da so zbornice, ustanovljene na podlagi Uredbe o združevanju gospodarskih organizacij iz leta 1953, pravne naslednice Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, pa pritožnica ne pojasni. Iz Uredbe o prenehanju Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani (Uradni list LRS, št. 21/48) je razvidno, da je takratna vlada LRS to zbornico "odpravila", ker ni več ustrezala stanju takratne družbene ekonomske ureditve. Njeno premoženje je postalo splošno ljudsko premoženje in je prešlo v upravo Ljudske Republike Slovenije. Ob likvidaciji je bilo premoženje porazdeljeno na republiške organe. Leta 1952 pa je takratna vlada FLRJ izdala Uredbo o trgovinskih in gostinskih zbornicah (Uradni list FLRJ, št. 31/52) kot eno izmed uredb, s katerimi "se gospodarska ureditev spravi v sklad z novim gospodarskim sistemom". Tudi pritožnica sama navaja, da je bila Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani ustanovljena v popolnoma drugačnem sistemu. Pravnega nasledstva pravnih oseb pa ni mogoče utemeljiti z domnevno enakostjo zbornic glede njihovega delovanja in njihovih ciljev, kot to zmotno meni pritožnica. Po teoriji je pravna oseba umetno, s pravnim aktom ustanovljen pravni subjekt, ki je sposoben biti nosilec pravic in dolžnosti.[3] Likvidacija pomeni postopek prenehanja pravne osebe, v katerem se rešujejo premoženjska in druga vprašanja (npr. delovnopravna). Dokončanje postopka za prenehanje pravne osebe (tj. likvidacije) pa pomeni izgubo pravne osebnosti.[4] Če pravice in dolžnosti Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani ob njeni likvidaciji niso prešle na drugo pravno osebo, pa niti o nasledstvu pravic ni mogoče govoriti.

9.Očitek pritožnice, da so upravni organ in sodišči "ignorirali izvedbo predlaganih dokazov". je povsem pavšalen, zato z njim kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni mogoče utemeljiti. Očitek o neupoštevanju listine, s katero naj bi bilo pravno nasledstvo izkazano, je sicer konkreten, vendar ta pritožničina trditev ne drži. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da je Vrhovno sodišče pritožnici pojasnilo, da navedba v obrazložitvi odločbe upravnega organa iz leta 1979, da je "Gospodarska zbornica pravni naslednik Trgovinske zbornice LRS v Ljubljani", ne pomeni, da je s tem že izkazano pravno nasledstvo med pritožnico in Zbornico za trgovino, obrt in industriji v Ljubljani. Torej, četudi bi bilo izkazano, da je pritožnica pravna naslednica Trgovinske zbornice LRS v Ljubljani, to ne bi pomenilo tudi pravnega nasledstva po zbornici, ki je bila likvidirana leta 1948.

10.Pritožnica vidi kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, iz 22. člena in iz 23. člena Ustave tudi v tem, da naj bi imelo E. E. neposreden interes v tem sporu kot uporabnik prostorov v V. 10, zaradi česar naj bi upravni organ in sodišči ravnali pod vtisom mnenja, ki ga je E. E. v dopisu št. Su 67/96 z dne 12. 6. 1996 poslalo Vladi Republike Slovenije. S temi navedbami pa pritožnica očitanih kršitev ne more utemeljiti.

11.Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve, in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS št. 31/99 in OdlUS VIII, 126). Pritožnica niti ne trdi, da bi bila v postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane odločbe, prikrajšana za navedene možnosti. Res je sicer, da je ustavni pritožbi priložila dopis E. E. z dne 12. 6. 1996, vendar gre za dopis, ki ga je tedanji direktor služb E. E. poslal Servisu skupnih služb Vlade Republike Slovenije. Ne gre torej za mnenje E. E. kot organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi odstavek 1. člena ZUstS), temveč za mnenje direktorja služb E. E. (drugi odstavek 7. člena ZUstS). Direktor služb E. E. pa v E. E. vodi delo službe za splošne in finančne zadeve in je odredbodajalec za izvrševanje proračuna prihodkov in izdatkov Ustavnega sodišča (21. člen Poslovnika Ustavnega sodišča, Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.), ne izvršuje pa ustavnosodnih pristojnosti. Že zato omenjeno mnenje ne more pomeniti prejudiciranja pri ustavnosodni presoji zadeve. Poleg tega iz obrazložitev izpodbijanih odločb ne izhaja, da bi presoja, ki ji pritožnica nasprotuje, temeljila na tem mnenju, niti da bi pritožnica upravnemu organu ali sodišču prve stopnje to očitala. Na to mnenje se ne sklicuje niti Vlada v obrazložitvi "izjave volje", ki jo je dne 10. 2. 2000 sprejela na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93 in nasl. – ZVRS), po katerem Vlada upravlja z nepremičninami in z drugim premoženjem Republika Slovenije, če glede posameznih nepremičnin s posebnim zakonom ni drugače določeno. Pritožnica torej ni izkazala trditve, da je navedeno mnenje imelo neposreden vpliv na "izjavo volje" Vlade. Tako se pokaže, da so tudi pritožničine trditve o tem, da naj bi upravni organ in sodišči odločali pod vtisom tega mnenja ter s tem pritožnico "diskriminirali", zgolj pavšalne in z ničimer konkretizirane. Okoliščina, da E. E. dela (tudi) v zgradbi, ki je predmet pritožničinega zahtevka za denacionalizacijo, in dejstvo, da odločitev sodišča ni takšna, s kakršno bi se pritožnica strinjala, pa sama po sebi še ne zadoščata za sklep o zatrjevanih kršitvah.

12.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

[1]Glej 17. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-260/96 z dne 11. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 49/98 in OdlUS VII, 124).

[2]G. Virant, Gospodarske in poklicne zbornice, Podjetje in delo št. 6-7/1999/XXV, str. 938.

[3]V. Trstenjak, Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 53. Glej tudi A. Finžgar, Osebe civilnega prava, ČZ "Uradni list SRS", Ljubljana 1967, str. 40.

[4]V. Trstenjak, Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 283 in 285.