12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C. C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 484/2001 z dne 18. 4. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 743/2000 z dne 7. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora ustavnemu pritožniku (tožeči stranki) plačati odškodnino v znesku 6.800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2000 dalje do plačila in povrniti pravdne stroške. Pritožbo ustavnega pritožnika je Višje sodišče v Celju zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek odškodnine, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, znižalo na znesek 4.550.000 SIT. Vrhovno sodišče je revizijo ustavnega pritožnika zavrnilo.

Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da izpodbijani sodbi kršita pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). V primerjavi z drugimi oškodovanci, ki so utrpeli prav tako hude telesne poškodbe, naj bi mu bila odmerjena občutno prenizka odškodnina za nepremoženjsko škodo. Meni, da sodišči nista imeli zakonitih razlogov za znižanje odškodnine, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodiščema pa očita, da svoje odločitve o znižanju prisojene odškodnine nista z ničemer utemeljili. Ob pravilni uporabi 200. in 203. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR) bi po mnenju pritožnika morali potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

B.

Pritožnik v ustavni pritožbi, zlasti ko se sklicuje na določbe 200. in 203.člena ZOR in ko navaja, da je bila prisojena odškodnina neupravičeno znižana s strani Višjega sodišča, uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Pritožnik sicer zatrjuje kršitev 22. člena Ustave in 6. člena EKČP, vendar teh kršitev z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Ker je vsebina 6. člena EKČP zajeta v 22. členu Ustave, je Ustavno sodišče pritožnikov očitek o kršitvi konvencijske pravice presojalo v okviru presoje zatrjevane kršitve te ustavne pravice. Glede na navedbe v ustavni pritožbi bi lahko šlo za kršitev pravice iz 22. člena Ustave v primeru, če bi Višje sodišče, ki je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in znižalo prisojeno odškodnino, arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odločajo sodišča v istovrstnih primerih. Pritožnik pa s pavšalnimi navedbami o primerjavi višine odškodnine v drugih primerih ni izkazal, da bi odločitev sodišča v njegovem primeru odstopala od ustaljene sodne prakse.

Za presojo pred Ustavnim sodiščem bi lahko bila relevantna tudi navedba, da Višje in Vrhovno sodišče nista pojasnili, zakaj sta znižali odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Ta pritožnikov očitek je neutemeljen. Višje sodišče je znižanje vsake od postavk odškodnine obrazložilo. Enako je storilo tudi Vrhovno sodišče, ki je obširno navedlo tako temeljno razlago načina odmere odškodnine, kot tudi obrazložilo posamezne odškodninske postavke. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z odločitvama Višjega in Vrhovnega sodišča ne strinja, pa ne zadošča za utemeljitev kršitve 22. člena Ustave.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger