Jedro

Lastninska pravica se po 39. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) namreč pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa, tožnica pa pravnega naslova, potrebnega za pridobitev predmetne lastninske pravice, sploh ne zatrjuje. S pomočjo matere pri nakupu stanovanja na naslovu C. (plačanih 105 mesečnih obrokov od skupno 162) tožnica namreč lastninske pravice ni pridobila, niti je ni na podlagi dogovora z materjo, da se vknjižita obe. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se je namreč zahteval vpis v zemljiško knjigo. Na podlagi prispevka se lastninska pravica ne pridobi, na podlagi dogovora (pravnega posla) pa se, tudi če bi ga tožnica izkazala, lastninska pravica pridobi z vknjižbo, saj dogovor o nastanku solastninske pravice ni izviren način njene pridobitve.

Določilo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je potrebno razumeti kot splošno načelo, ki sodišču nalaga dolžnost, da poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. V poštev pride le takrat, kadar je to potrebno. Njegovo vodilo je, da sodišče vzpodbudi stranke, da dopolnijo nepopolne navedbe o pravotvornih dejstvih, torej o tistih dejstvih, ki so glede na pravno kvalifikacijo spora pravno relevantne. V primeru kakršen je obravnavani, pa tudi najskrbnejše materialno procesno vodstvo ne bi moglo sanirati pomanjkljivosti tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu stroškovne odločitve (tč. II izreka) spremeni tako, da je tožnica dolžna plačati tožencem v 15 dneh vsakemu znesek 1.061,72 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu (tč. I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka solastnica stanovanja v 1, 2 in 3. etaži stanovanjske hiše, ki stoji na parceli št. 2887/7 k.o. S, označeno s št. 1, ID št. 1, na naslovu B. 21/c ki je vknjiženo v vl. št. 3811/1 k.o. S., z lastniškim deležem 81/125, kar so ji toženci dolžni priznati, tretja toženka pa ji je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, primerno za vknjižbo njene solastninske pravice na tem stanovanju, sicer bo listino nadomestila sodba. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati prvi toženki iz tega naslova znesek 2.483,53 EUR, drugemu tožencu 2.385,00 EUR in tretji toženki znesek 2.385,00 EUR. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da tožnici ni uspelo dokazati dogovora z materjo, prvo toženko, da bo zaradi plačevanja posameznih obrokov kredita za stanovanje na naslovu C. pridobila na tem stanovanju solastninsko pravico, druge pravne podlage pa ni zatrjevala.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba je nepravilna in nezakonita. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP je podana v zvezi z 285. členom ZPP, saj sodišče v postopku ni izvajalo materialnega procesnega vodstva. Opustilo je dolžnost postavljati vprašanja in skrbeti na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank z namenom, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, pomembno za odločbo. Opustitev te obveznosti je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2010 predlagala vpogled v transakcijske račune pri N., oz. pribavo izpiskov iz teh računov in ni šlo za nesubstanciran dokazni predlog. Sodišče je tudi ni opozorilo, da listin, na katere se sklicuje, ni v spisu. Dokazna predloga za pridobitev dokazil o vplačilih kredita pri A. ter za zaslišanje priče J.D. sta bila podana v isti smeri, kar bi moralo sodišče na naroku raziskati. Nakazalo je, da bi bilo v zadevi mogoče razmišljati tudi o kakšni drugi pravni podlagi in bi zato moralo s strankama odprto razpravljati o dejanskih in pravnih vidikih spora. Na izrecno zahtevo pooblaščenca tožeče stranke tudi ni neposredno zaslišalo priče C.O. temveč se je oprlo le na njeno pisno izjavo. Tudi s tem v zvezi je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 236.a členom ZPP. Posledično pa je s tem, ko C.O. ni osebno zaslišalo, zagrešilo tudi absolutni bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je kršilo načelo kontradiktornosti. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o tem, zakaj je bil dokazni predlog z neposrednim zaslišanjem priče C.O. zavrnjen, zato je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prve toženke A.Š., ker je dementna. Tožeča stranka je predlagala neposredno zaslišanje toženke na njenem domu, čemur pa sodišče ni sledilo. Razlogov o tem sodba nima, sodišče pa bi moralo po uradni dolžnosti angažirati izvedenca psihiatra, če je menilo, da je prva toženka dementna. Ker tega ni storilo, je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev po 285. členu ZPP. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje v odločilnem delu, torej v tem, ali je tožnica za nakup stanovanja na M. iz svojih sredstev plačala denarne vložke, ki ustrezajo 81/125 celote. Sodba nima razlogov, zakaj je sodišče verjelo priči na podlagi pisne izjave. Zagrešena je bistvena kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba tudi nima razlogov, iz katerih bi izhajalo, da tožnici ne verjame in tudi ne, zakaj naj tožnici ne bi verjalo. Nelogična je dokazna ocena sodišča prve stopnje, saj je drugi toženec rojen leta 1967, stanovanje na M. pa je bilo kupljeno, ko je bil star 7 let. Sodišče se ni vprašalo od kod ve, da je stanovanje na M. kupila mama. Enako velja glede odplačevanja kredita. Sodba tudi nima razlogov, zakaj sodišče prve stopnje ni zaslišalo tretje toženke. Pravilo je, da se v postopku zaslišijo vse pravdne stranke. Tekom postopka sama ni mogla dobiti vtisa, da bo sodba sodišča šla v takšni smeri, kakor jo je prejela v pisni obliki, zato je ta sodba zanjo sodba presenečenja. Vse tri tožence je v pravdi zastopala tudi ista odvetnica, ki je sicer za vsakega od tožencev vložila odgovor v samostojni vlogi, vendar pa gre za vsebinsko enake odgovore, zato bi bila upravičena le do enkratnega punctuma, upoštevaje določilo tarife 1200. Stroškovna odločitev je zato materialnopravno napačna.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Prereka pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Že v odgovoru na tožbo je trdila, da zatrjevano dejstvo, da naj bi tožnica delno odplačala kredit za prvo stanovanje, ne more pripeljati do zahtevane posledice. Materialno procesno vodstvo lahko predstavlja le korekcijo razpravnega načela, nikakor pa ga ne more nadomestiti. Z dokaznimi predlogi na pridobitev dokazil o plačilih kredita pri A. z zaslišanjem J.D. je bila tožnica prekludirana. Materialno procesno vodstvo ne obsega tudi poziva strankam k navedbam materialnopravne podlage. Sicer pa kršitve procesnih določb tožnica tudi ni uveljavljala tekom pravdnega postopka. Na kršitev v zvezi z opustitvijo zaslišanja priče C.O. ni opozorila. Kateri so bili ključni razlogi, da je sodišče prve stopnje verjelo drugemu tožencu, tožnici pa ne, jasno in prepričljivo izhaja iz točke 19 izpodbijane sodbe. V postopku je bila tožnici omogočena pravice do izjave oz. do obravnave pred sodiščem, zato sodba zanjo ne more biti presenečenje. Priglaša še stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v tožbi trdila, da je svoji materi, prvi toženki, v letih od leta 1974 do 1987 pomagala pri nakupu stanovanja na naslovu C. To je storila zato, ker mati ni zmogla odplačevati kredita, najetega za nakup. Od skupno 162 mesečnih obrokov je plačala 105 obrokov, mati pa 57 obrokov. Stanovanje je bilo odkupljeno na ime prve toženke, ki se je tudi vknjižila kot njegova lastnica, čeprav je bilo dogovorjeno, da se vknjižita obe, vsaka s svojim solastniškim deležem, ki bi glede na sorazmerje plačanih zneskov tožnice znašal 81/125. Brez privolitve tožnice je nato mati 9. 3. 1998 stanovanje prodala D. in N.K., ki sta se na stanovanju vknjižili kot lastnici. S kupnino je prva toženka plačala kupnino za stanovanje v A., na naslovu K., kot lastnika pa sta se vknjižila drugi toženec z deležem do 2/3 in tretja toženka z deležem do 1/3. Dne 29. 4. 2003 sta drugi toženec in tretja toženka za to stanovanje sklenila kupoprodajno pogodbo, zatem pa je bilo kupljeno stanovanje na naslovu B., ki je vknjiženo v vložni številki 3811/1 k.o. S. na ime S.E.P. (tretje toženke). S tožbo uveljavlja zato (1.) ugotovitveni zahtevek (zoper vse tri tožence), da je njen (so)lastninski delež na tem stanovanju 81/125 (ker glede na odplačilo kredita plačani znesek predstavlja naveden del stanovanja v k.o. S.), in (2.) zoper tretjo toženko pa še posebej uveljavlja zahtevek za izstavitev za vknjižbo primerne zemljiškoknjižne listine. Takšna tožba je nesklepčna (nesklepčna je, kadar iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost zahtevka), in sicer tako glede ugotovitvenega kot dajatvenega zahtevka. Stališče sodišča prve stopnje glede sklepčnosti tožbe je sicer napačno, a je odločitev (zavrnitev zahtevkov) ne glede na razloge sicer materialnopravno pravilna. Kadar iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost zahtevka, mora namreč sodišče zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Kolikor tožnica glede tožencev zahteva ugotovitev (so)lastninske pravice na stanovanju, na katerem je vknjižena kot edina lastnica tretjetoženka, tožbene trditve, ne glede na to, ali so resnične ali ne, takega zahtevka ne utemeljujejo. Lastninska pravica se po 39. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) namreč pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa, tožnica pa pravnega naslova, potrebnega za pridobitev predmetne lastninske pravice, sploh ne zatrjuje. Tožbene trditve ne utemeljujejo niti pridobitve (so)lastninske pravice tožnice glede stanovanja na naslovu C.. S pomočjo materi pri nakupu stanovanja na naslovu C. (plačanih 105 mesečnih obrokov od skupno 162) tožnica namreč lastninske pravice ni pridobila, niti je ni na podlagi dogovora z materjo, da se vknjižita obe. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se je namreč zahteval vpis v zemljiško knjigo, in to tako po (v času nakupa veljavnem) 33. členu ZTLR, kot od uveljavitve SPZ dalje po prvem odstavku 49. člena cit. zakona. Tožnica pa je sama navedla, da se je kot lastnica vknjižila njena mati. Na podlagi prispevka se lastninska pravica ne pridobi, na podlagi dogovora (pravnega posla) pa se, tudi če bi ga tožnica izkazala, lastninska pravica pridobi z vknjižbo, saj dogovor o nastanku solastninske pravice ni izviren način njene pridobitve.

6. Zahtevek (dajatveni, za izstavitev zemljiškoknjižne listine) zoper tretjo toženko temelji na trditvi o dogovoru s prvo toženko, da bosta na prvem stanovanju pridobili solastnino in tožba ni sklepčna zato, ker tožnica zoper tretjo toženko zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, primerne za vknjižbo njene solastninske pravice na tem stanovanju, pri tem pa se niti trdi ne, da bi s tretjo toženko sploh sklepala kakšen pravni posel. Obveznost izstaviti zemljiškoknjižno listino (dovolilo) mora biti namreč dogovorjena, mora biti posledica sklenjenega pravnega posla o prenosu lastninske pravice na nepremičnini (40. in 49. člen SPZ). Tudi glede te obveznosti torej trditve zahtevka ne utemeljujejo.

7. Glede pritožbenih očitkov pritožbeno sodišče najprej opozarja, da je v predmetni zadevi odločilno le vprašanje sklepčnosti tožbe, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi zatrjevane procesne kršitve se na odločilna dejstva ne nanašajo, zato so nepomembne in neupoštevne. Pri tem je določilo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrebno razumeti kot splošno načelo, ki sodišču nalaga dolžnost, da poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. V poštev pride le takrat, kadar je to potrebno. Njegovo vodilo je, da sodišče vzpodbudi stranke, da dopolnijo nepopolne navedbe o pravotvornih dejstvih, torej o tistih dejstvih, ki so glede na pravno kvalifikacijo spora pravno relevantne. V primeru kakršen je obravnavani, pa tudi najskrbnejše materialno procesno vodstvo ne bi moglo sanirati pomanjkljivosti tožbe, zato ne pride v poštev. To velja še posebej, ker je na nesklepčnost tožbe opozorila v odgovoru na tožbo že tožena stranka. Sodišče ni dolžno dajati pobude, da tožnik postavljeni zahtevek utemelji z drugimi dejstvi, zato so vsi tozvezni pritožbeni očitki neutemeljeni. Smisel načela materialnega procesnega vodstva je v tem, da omogoča povezavo med spodnjo in zgornjo premiso sodniškega silogizma, te povezave pa v primeru kakršen je obravnavani ni mogoče vzpostaviti. Po tožnici navedeno dejansko stanje s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev, ne pripelje do zaželene in vtoževane pravne posledice, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna (kljub napačnim razlogom, ki po obrazloženen niso pomembni).

8. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki glede stroškovne odločitve. Vse tri tožence je v pravdi namreč zastopala ista odvetnica. Po prvem odstavku 8. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) prejme odvetnik nagrade in povrnitev stroškov, če opravlja v isti zadevi storitve za več strank, le enkrat, in sicer se upoštevaje določilo tar. št. 1200 ZOdvT (zastopanje več strank) nagrada za postopek in nagrada za posel za vsako dodatno odvetnikovo stranko poviša za koeficient 0,3 oz. 30%. Po tarifni št.1200 se nagrada za postopek za vsako dodatno odvetnikovo stranko v isti zadevi poviša za količnik 0,3, kar pomeni, da se osnovnemu količniku v obravnavani zadevi prišteje še dvakrat po 0,3. Glede na vrednost zahtevka, pri katerem znaša nagrada s količnikom 1,0 znesek 787,00EUR, je torej potrebno nagrado za zastopanje več strank priznati v skupnem znesku 1.495,30 EUR. To v obravnavani zadevi pomeni, da so toženci upravičeni do nagrade za postopek 1.495,30 EUR, nagrade za narok 944,40 EUR, 20,00 EUR za stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev ter potne stroške pooblaščenke za naroke (3) skupaj kilometrino 82,11 EUR, skupaj 2.541,81 EUR, kar povečano za 20 % DDV (uveljavljan) znaša 3.050,17 EUR. Vsak od tožencev je torej upravičen do povrnitve stroškov (1/3) v višini 1.016,72 EUR. Stroškovna odločitev je zato materialnopravno napačna in jo je bilo spremeniti.

9. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi delno ugodilo in sodba sodišča prve stopnje v delu stroškovne odločitve (tč. II izreka) spremenilo tako, da je tožnica dolžna plačati tožencem v 15 dneh vsakemu znesek 1.300,04 EUR pravdnih stroškov (vsem skupaj 3.900,13 EUR), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu (tč. I izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na podlagi 154., 155. in 165. člena ZPP. Tožnica je namreč s pritožbo uspela s sorazmerno majhnim delom (le glede stroškovne odločitve, ne pa tudi glede odločitve o glavni stvari), glede katerega niso nastali kakšni posebni stroški. Odgovor tožencev na pritožbo pa k odločitvi ni pripomogel ter tako ti stroški za postopek niso bili potrebni.