Jedro

Zaščitniška intervencija države po ZPND ni usmerjena v konfliktnost med sorodniki oziroma v varstvo pred vsakršnim nasiljem med njimi, ampak v preprečevanje nasilja v družini, v družinski skupnosti. V tem smislu so družinski člani osebe, med katerimi obstaja (ali je obstajala) tesnejša čustvena vez, ki jo povzročitelj nasilja izrablja za zlorabo moči nad drugo osebo.

S strani predlagateljice zatrjevani konfliktni položaj med udeležencema, ki ne izvira iz njune družinske skupnosti, ampak premoženjske skupnosti, v kateri je spor o deležih na podedovanem premoženju in spor glede načina uporabe stvari v skupni lastnini, ni mogoče reševati z uporabo določb ZPND.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsak udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljičin predlog, da naj se nasprotnemu udeležencu prepove približevanje njenemu domu na razdaljo, ki znaša najmanj 200 metrov, v primeru kršitve prepovedi pa naj se mu izreče denarna kazen v višini 1.000,00 EUR. Hkrati je zavrnilo predlagateljičin predlog za izdajo začasne odredbe z dne 7. 9. 2022 in še odločilo, da je dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v znesku 1.717,27 EUR.

2. Predlagateljica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb nepravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in o zadevi odloči samo. V obširni pritožbi navaja, da 2. člen ZPND, ki opredeljuje, kdo so družinski člani, ne opredeljuje nobenih pogojev pod katerimi so deležni zaščite. Nerazumljiva je zato ugotovitev sodišča, da iz omenjenega določila izhaja, da mora obstajati obvezno skupno bivanje v preteklosti oziroma sedanjosti. Iz noveliranega zakona izhaja, da ni nujno, da partnerji živijo skupaj, da bi se jih smatralo za družinske člane po ZPND. Udeleženca sta sorodnika v drugem kolenu stranske linije oziroma polbrat in polsestra, zato sta družinska člana v smislu 2. člena ZPND. Ne drži, da je za predlog za izdajo ukrepa po ZPND potrebno istočasno prebivanje udeležencev v hiši. Sodišče je napačno uporabilo določbo četrtega odstavka 22.b člena ZPND, ko ni upoštevalo številnih dogodkov pred ravnanjem nasprotnega udeleženca 16. 2. 2022, ko je prišel na njeno parcelo. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Meni tudi, da je izkazala dogodek z dne 3. 9. 2022, ko se je nasprotni udeleženec v svojem osebnem vozilu, kot je navedla, zlovešče peljal mimo nje. Izpovedi prič, da spornega dogodka navedenega dne ni bilo, niso prepričljive. Poudarja, da je žrtev polbrata zaradi prekinjenih odnosov iz propadle zakonske skupnosti med skupnim očetom in materjo nasprotnega udeleženca. Gre za sporni odnos med osebami družinske skupnosti in ne med osebami premoženjske skupnosti, kakor ugotavlja sodišče. Sodišče bi se moralo v postopku po ZPND opredeliti, zakaj prihaja do sporov in od kod izvira zatrjevano psihično nasilje oziroma konfliktno vedenje napadalca. V nadaljevanju pritožbe navaja, da sta razdedinjenje skupnega očeta udeležencev sprožila nasprotni udeleženec, njegova sestra in stric. Dediščinski spori nastajajo zaradi družinskih sporov iz leta 1985, torej izvirajo iz družinske skupnosti in ne iz premoženjske skupnosti. Zaradi družinskih sporov se dediščina rešuje že skoraj 30 let. Napačna je ugotovitev sodišča, da gre v obravnavanem postopku za urejanje sporov glede načina uporabe stvari v skupni lastnini in za reševanje sporov o motenju posesti. Opozarja, da sta se dne 16. 2. 2022 dogodili dve dejanji: motenje posesti in psihično nasilje, ki ju je potrebno obravnavati na dva načina. Meni, da je ob spoštovanju načela ničelne tolerance do nasilja nedopustno toleriranje spornega dogodka. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ni prepoznalo prijave nasprotnega udeleženca policiji ob dogodku z dne 16. 2. 2022 kot lažne. Sodišče bi se moralo osredotočiti na zaščito žrtve in preprečitev ponovitve podobnega dejanja ter pri odločanju upoštevati vse relevantne dejavnike. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev in meni, da je sodišče napačno ocenilo, da gre za krivdno povračilo stroškov. Pri dosoji stroškov sodišče ni upoštevalo zmožnosti plačila predlagateljice, ki prejema mesečne dohodke v višini minimalne plače. Sodišče ne bi smelo upoštevati le uspeh udeležencev postopka, ampak tudi vse okoliščine konkretnega primera, saj v postopku po ZPND odloča o stroških po prostem preudarku. Ko sodišče odloča o krivdnem povračilu stroškov mora to tudi obrazložiti, česar v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni naredilo. Meni tudi, da so stroški ocenjeni napačno. Narok z dne 9. 1. 2023 je bil preložen na drug datum, ne pa po krivdi predlagateljice.

3. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbi predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa, s katerim je zavrnilo predlagateljičin predlog, zaključilo, da nasprotnemu udeležencu ni mogoče očitati nasilja nad predlagateljico, da dogodka z dne 3. 9. 2022 tudi ni izkazala, predvsem pa, kar je tudi bistveni razlog za zavrnitev njenega predloga, da glede na naravo razmerja med udeležencema neutemeljeno zahteva zaščito pred ravnanjem nasprotnega udeleženca z izrekom ukrepa po 19. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND1). Ugotovilo je, da med udeležencema obstoji konfliktno razmerje, ki pa nima podlage v čustvenih vezeh, značilnih za družinsko skupnost, ampak izvira iz okoliščine, da sta oba dediča po skupnih starih starših in da iz takšne dediščinske skupnosti izvirajo številni sodni spori med njima.

6. ZPND je zakon, ki opredeljuje nasilje v družini kot poseben družben pojav, potreben specifične obravnave in jasno definira različne vrste tovrstnega nasilja, hkrati pa določa vlogo, naloge in sodelovanje različnih državnih organov in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter opredeljuje ukrepe za varstvo in zaščito žrtev nasilja v družini. Namen ZPND je, da v nujnem in hitrem sodnem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Po 3. členu ZPND je nasilje v družini podano, če sta povzročitelj in žrtev nasilja v razmerju „družinskih članov“. Zaščitniška intervencija države po ZPND tako ni usmerjena v konfliktnost med sorodniki oziroma v varstvo pred vsakršnim nasiljem med njimi, ampak v preprečevanje nasilja v družini, v družinski skupnosti, kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče. V tem smislu so družinski člani osebe, med katerimi obstaja (ali je obstajala) tesnejša čustvena vez, ki jo povzročitelj nasilja izrablja za zlorabo moči nad drugo osebo.2 Bistveno za opredelitev družinskega nasilja torej je, da ena oseba zlorablja svojo (pre)moč nad drugo osebo, s katero je v posebnem psihičnem razmerju. Takšni opredelitvi družinskega nasilja pa obravnavani konkretni primer ne podlega. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s strani predlagateljice zatrjevani konfliktni položaj med udeležencema, ki ne izvira iz njune družinske skupnosti, ampak premoženjske skupnosti, v kateri je spor o deležih na podedovanem premoženju in spor glede načina uporabe stvari v skupni lastnini, ni mogoče reševati z uporabo določb ZPND. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi predlagateljičinega predloga za izrek ukrepa prepovedi približevanja po 19. členu ZPND je zato pravilna.

7. Pravilna pa je tudi izpodbijana stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Njena materialnopravna podlaga je v določbi 8. odstavka 22.a člena ZPND in ne v 413. členu Zakona o pravdnem postopku, kot predlagateljica napačno navaja v pritožbi. Po omenjenem določilu sodišče v postopkih po ZPND odloča o stroških postopka po prostem preudarku. To pomeni, da mora upoštevati vse okoliščine posameznega primera in jih pravično ovrednotiti. Nedvomno je pomembna okoliščina za presojo stroškovne obveznosti uspeh udeleženca v postopku, ki jo je v konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče izpostavilo kot odločilno. Iz razlogov izpodbijane odločitve izhaja, da je predlagateljica s svojim predlogom neutemeljeno zahtevala zaščitniško intervencijo države po ZPND, saj ni žrtev družinskega nasilja. S tem je nasprotnemu udeležencu neutemeljeno povzročila stroške postopka, zato je pravično, da mu jih tudi povrne. Predlagateljica je dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti tudi njegove stroške naroka z dne 9. 1. 2023. Navedeni narok se ni vršil, ker predlagateljice prvostopenjsko sodišče o njem ni pravočasno obvestilo. Sodna praksa šteje takšno ravnanje sodišča za naključje, ki se je primerilo stranki, ki je dolžna povrniti stroške.3 Sodišče prve stopnje pa je stroške tudi pravilno odmerilo na podlagi tar. št. 27 in člena 6 Odvetniške tarife.

8. Glede na navedeno je pritožba predlagateljice neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 8. odstavka 22a. člena ZPND. Predlagateljica s pritožbo ni uspela, stroškov odgovora na pritožbo pa ni mogoče šteti za potrebne stroške. Vsak udeleženec je zato dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Uradni list RS, št. 16/2008, 68/2016. 2 Predlog ZNPD, Poročevalec Državnega zbora, št. 90/2007, stran 7. 3 L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 42.