Jedro

Če invalid ne izkaže, da pomoč in postrežbo potrebuje za opravljanje večine od šestih osnovnih življenjskih potreb, se mu dodatek za pomoč in postrežbo ne prizna.

Revidentu je bila z odločbo tožene stranke pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ukinjena šele po izdaji odločbe prvostopenjskega organa, zato z odločitvijo tožene stranke ni bilo poseženo v njegove pravice za nazaj.

Opustitev glavne obravnave ni bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če tožnik ne obrazloži pravne pomembnosti predlaganih dokazov za odločitev v zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.11.2004, s katero je tožena stranka v ponovljenem postopku (na podlagi sodbe prvostopnega sodišča U 1987/2003 z dne 15.9.2004) v revizijskem postopku delno ugodila njegovi pritožbi in odločbo Upravne enote Kranj z dne 16.5.1997, v prvem odstavku izreka spremenila tako, da se glasi: A.A., roj. 27.4.1943, od 1.6.1997 naprej preneha pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Prvostopenjski upravni organ je na podlagi prvega odstavka 123. člena Zakona o vojnih invalidih - ZVojI (Ur. l. RS, št. 63/95, 62/96 – sklep US, 2/97 – odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97; ki ureja ponovno odmero pravic vojnim invalidom na podlagi tega zakona) odločil, da revidentu od 1.1.1996 naprej preneha pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o vojnih invalidih – ZVojI (Ur. l. RS, št. 63/95, 62/96 – sklep US, 2/97 – odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97), Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe. V celoti sprejema presojo tožene stranke, ki jo je oprla na izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje z dne 30.9.2003, in na dopolnitev tega izvida in mnenja z dne 18.11.2004, da revidentu ni potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, v smislu 148. člena ZPIZ, in zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo od 1.6.1997 dalje.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, in ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Navaja, da mu je ves čas od njegove nesreče neogibno potrebna pomoč in postrežba pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb v smislu 22. člena ZVojI, na desnem očesu je namreč izgubil vid, na levo pa je praktično slep, poleg tega ima amputirano desno podlaht. Z odločbo tožene stranke so mu bile kršene njegove pravice za nazaj, kršeno pa je bilo tudi določilo drugega odstavka 214. člena ZUP. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu bo za ves čas od 1.1.1996 dalje priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo ter naložilo prvostopenjskemu upravnemu organu, da mu mesečno plačuje znesek v višini dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z vsakokratno valorizacijo po zakonu.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

K točki I. izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1.1.2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Ker revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog (enako je po določbi petega odstavka 72. člena ZUS veljalo za pritožbo, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, kar v tem primeru ni), se Vrhovno sodišče do tovrstnih navedb ne opredeljuje.

9. Revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kršilo revidentovo pravico do obravnavanja pred sodiščem, kar ni izvedlo glavne obravnave in na njej zaslišalo revidenta, ni utemeljen.

10. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave opravljena v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora biti zahteva za opravo glavne obravnave oziroma za izvajanje dokazov obrazložena, stranka pa mora v njej s stopnjo verjetnosti utemeljiti obstoj in pravne pomembnosti predlaganih dokazov za odločitev v zadevi. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da revident dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke in dokaznega predloga za zaslišanje strank ni dovolj določno opredelil, in sicer ni utemeljil, kako naj bi izvedba teh dveh dokazov vplivala na ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo v upravnem postopku ugotovljeno na podlagi listinskega dokaza - izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje, (katere ugotovitve so po določbi četrtega odstavka 100. člena ZVojI dokončne). Ker revident ni zadostil standardu obrazloženosti dokaznega predloga, po presoji Vrhovnega sodišča opustitev oprave glavne obravnave ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Do enakega zaključka pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podan v reviziji očitan razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih). Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih tožbenih navedb (med drugim tudi do tega, zakaj je izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje z dne 30.9.2003, in dopolnitev z dne 18.11.2004, v celoti sprejelo kot podlago za svojo odločitev) in je sodbo prepričljivo in natančno utemeljilo.

12. Do revizijskih navedb, ki se nanašajo na kršitve Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, saj v revizijskem postopku glede na določbo 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 ne morejo biti predmet revizijske presoje (primerjaj določbo 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1). Do teh enakih revidentovih navedb pa se je v izpodbijani sodbi prvostopno sodišče ustrezno opredelilo.

13. Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

14. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je urejena v določbah 22., 23. in 25. člena ZVojI ter v 148. členu ZPIZ. Po določbi 22. člena ZVojI ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo vojni invalid najmanj V. skupine, ki mu je glede na njegovo celovito invalidnost, ne glede na njen izvor, neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje večine življenjskih potreb, ali stalno nadzorstvo, ki je slep ali nepokreten. Po določbi 148. člena ZPIZ pa sta pomoč in postrežba invalidu neogibno potrebna za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne more opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja.

15. Za pravilno presojo v obravnavani zadevi je bistvena dejanska ugotovitev zdravniške komisije II. stopnje (izvid in mnenje z dne 16.12.2003 in dopolnitev tega izvida in mnenja z dne 3.2.2004), na katero je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano (glej drugi odstavek 85. člena ZUS-1), da sta revidentu pomoč in postrežba potrebna pri opravljanju treh življenjskih potreb (oblačenje in slačenje, obuvanje in sezuvanje ter skrb za osebno higieno) od šestih (ostale tri so samostojno hranjenje in samostojno gibanje v stanovanju ter izven njega in opravljanje drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja), določenih v 148. členu ZPIZ. Glede na takšno dejansko ugotovitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pritrdilo presoji tožene stranke, ki je glede na določbo 22. člena ZVojI, ki med drugim izrecno zahteva, da je treba za priznanje te pravice izkazati, da sta invalidu pomoč in postrežba potrebna pri opravljanju večine (najmanj štirih od šestih) življenjskih potreb, presodila, da revident ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za priznanje te pravice od 1.6.1997 dalje.

16. Glede na določbo 97. člena ZVojI je pravilno stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, ki sta izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje upoštevala kot podlago za svojo odločitev o revidentovi upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo, ob ugotovitvi, da sta izvid in mnenje popolna in dovolj jasno obrazložena za odločitev v obravnavani zadevi. Zdravniška komisija pa je bila tudi pravilno sestavljena iz petih članov zdravnikov specialistov, kot to določa 99. člen ZVojI.

17. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je bila z odločbo tožene stranke pravica do dodatka za pomoč in postrežbo revidentu v skladu z načelom zakonitosti v upravnem postopku (6. člen ZUP) ukinjena šele po datumu izdaje odločbe prvostopenjskega upravnega organa (z dnem 1.6.1997; odločba prvostopenjskega upravnega organa pa je bila izdana 17.5.1997), zato z odločitvijo tožene stranke ni bilo poseženo v njegove pravice „za nazaj“. S tako odločitvijo je tako tožena stranka sledila odločbi Ustavnega sodišča, št. U-I-86/96 z dne 12.12.1996 (Ur. l. RS, št. 2/97).

18. Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K točki II. izreka:

19. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.