Jedro

Iz pravice do institucionalnega varstva izhaja tudi pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva, ki je odvisna tudi od ugotovitve, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za konkretno obliko storitve. Zaradi navedenega lahko plačnik storitve, ki je stranka v postopku odločanja o oprostitvi, v tem postopku ugovarja tudi zakonitosti oziroma izpolnjevanju pogojev in normativov za sprejem upravičenca v konkretni socialnovarstveni zavod.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločbi Centra za socialno delo Murska Sobota, št. 1/1223-41/2009-13 z dne 6. 1. 2010 in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Direktorata za socialne zadeve, št. 12207-3/2010/5 MB z dne 9. 4. 2010 se odpravita ter se zadeva vrne Centru za socialno delo Murska Sobota v ponoven postopek.

2. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo Murska Sobota (v nadaljevanju CSD) odločil, da je A.A. v celoti oproščen plačila storitve institucionalnega varstva od 7. 9. 2009 dalje (1. točka izreka); oprostitev se spremeni ob vsakokratni uskladitvi dohodkov upravičenca tako, da mu je tudi po uskladitvi dohodkov zagotovljen znesek v višini meje socialne varnosti, ki znaša 10 % njegovega dohodka, vendar ne manj kot 0,2 % osnovnega zneska minimalnega dohodka (2. točka izreka); storitev institucionalnega varstva za upravičenca je v celotni višini vrednosti storitve dolžna plačevati Mestna občina Murska Sobota (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe CSD navaja, da je A.A. kot upravičenec do storitve institucionalnega varstva 7. 9. 2009 vložil zahtevo za oprostitev plačila storitve. V skladu z določbo člena 100. Zakona o socialnem varstvu (Ur. list RS, št. 24/06 – UPB, ZSV) CSD odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve v skladu z merili, ki jih je predpisala vlada Republike Slovenije. Navedena merila so določena v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (Ur. list RS, št. 110/04 in spremembe, nadaljevanju Uredba o merilih). Z navedeno uredbo je določena meja socialne varnosti in sicer kot znesek, ki mora ostati upravičencu in njegovim družinskim članom oziroma zavezancu za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev. Oprostitev upravičenca se določi kot razlika med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom. V skladu s 23. členom Uredbe o merilih je plačila v celoti oproščen vsak upravičenec, ki sklene dogovor o izvajanju storitve v skladu z zakonom, če nima družinskih članov ali drugih zavezancev, če nima dohodkov ali če njegov dohodek ne dosega meje socialne varnosti, ter če ne prejema dodatka za pomoč in postrežbo. A.A. je dne 31. 8. 2009 sklenil dogovor o izvajanju storitve institucionalnega varstva. Vrednost storitve znaša 1.728,90 EUR. Sam nima lastnih dohodkov, prav tako nima zavezancev, ki bi ga bili dolžni preživljati, zato je v celoti oproščen plačila storitve. V takem primeru je v skladu z 98. členom ZSV dolžna storitev v celoti zagotavljati občina, v kateri ima upravičenec prijavljeno stalno prebivališče, to je Mestna občina Murska Sobota.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 12207-3/2010/5MB z dne 9. 4. 2010. V obrazložitvi odločbe navaja, da je v primeru, ko upravičenec nima dovolj sredstev za plačilo storitve in nima zavezancev za preživljanje, dolžnost pristojne občine zagotoviti plačilo potrebne storitve za upravičenca. Ker ima upravičenec na območju Mestne občine Murska Sobota prijavljeno stalno prebivališče, hkrati pa nima lastnega dohodka, je dolžnost tožnice, da zagotovi plačilo potrebne storitve. Pri tem ni mogoče upoštevati njenih ugovorov, da plačilo v sporni višini presega možnosti financiranja občine, saj je občina po zakonu dolžna zagotoviti navedena sredstva. Prva tako ni sprejemljivo stališče tožnice, da lahko oseba prostovoljno odloča o mestu bivanja le, če je tudi sama sposobna plačevati pripadajoče stroške, saj bi takšna razlaga pomenila grobo kršitev osnovnih človekovih pravic. Predmet tega postopka je zagotoviti plačilo potrebne storitve za upravičenca in ne ugotavljanje primernosti njegove nastanitve. Potreba po določeni vrsti storitve se ugotovi v postopku sprejema upravičenca v socialnovarstveni zavod, vendar pa za vodenje in odločanje v tistem postopku ni pristojen Center za socialno delo, temveč posamezni socialnovarstveni zavod. V postopku sprejema upravičenca v socialnovarstveni zavod pa občina kot morebitna plačnica ni stranka postopka, zato ne more vplivati na njegov potek in zaključek. V skladu z določbo 4. člena ZSV ima vsakdo pravico izbire socialnovarstvene storitve. To pomeni, da lahko upravičenec zaprosi za sprejem v katerokoli socialnovarstveni zavod, za katerega izpolnjuje pogoje. Od posameznega zavoda pa je odvisno, ali bo sprejet v ta zavod. Tožena stranka zato ne more upoštevati tožničinih ugovorov, da ima upravičenec možnost bivanja v stanovanjskih skupnostih, ki izvajajo program za samostojno življenje invalidov, saj ima upravičenec pravico do proste izbire socialnovarstvena zavoda. Prav tako po stališču tožene stranke primernost socialnovarstvenega zavoda ni predmet tega postopka, v katerem se odloča o oprostitvi plačila storitev, zato se tožena stranka do navedb o primernosti nastanitve ni opredeljevala. Ker gre pri tem za dva ločena postopka (postopek oprostitve plačila socialnovarstvene storitve in postopek sprejema v socialnovarstveni zavod), za kar sta pristojna različna organa, tožena stranka tudi ni presojala ugovora, da je bil upravičenec sprejet v Zavod B. brez odločbe o oprostitvi plačila institucionalnega varstva.

Tožnica v tožbi navaja, da je predmet tega postopka oprostitev plačila institucionalnega varstva v Zavodu B. na podlagi konkretnega dogovora o opravljanju storitve institucionalnega varstva odraslih. CSD bi zato moral v izreku svoje odločbe v skladu z 213. členom ZUP odločiti o celotnem predmetu postopka, torej da je A.A. oproščen plačila v konkretnem Zavodu B. S tem, ko je v izreku navedel le, da je A.A. v celoti oproščen plačila storitve, ni v celoti odločil o predmetu postopka in je takšna odločba v nasprotju z ZUP. Za tožnico ni sporna pravica do oprostitve plačila institucionalnega varstva, niti da je to storitev dolžna plačati tožeča stranka, ampak je v zadevi sporno, ali je A.A. glede na svoje zdravstveno stanje sploh upravičen do institucionalnega varstva in ali je nastanitev v Zavodu B. sploh institucionalno varstvo v smislu določbe 16. člena ZSV, ali pa gre za širši obseg storitev, do katerih odrasla oseba ni upravičena ali za nadstandardno oskrbo, ki ne more biti predmet oprostitve. Tožena stranka bi se vsekakor morala opredeliti do teh vprašanj, predvsem do vprašanja ali okoliščina, da oseba živi v slabih socialnih razmerah oziroma slabem okolju, opravičuje pravico do institucionalnega varstva. Prav tako ali o tej pravici res odločata le Zavod B., ki je v zasebni lastni, in kandidat za institucionalno varstvo, državne institucije pa so dolžne temu le slediti in plačevati to varstvo ne glede na višino zneska, samo zaradi sklenjenega dogovora. Tožnica se tako ne strinja, da plačnik nima pravice zahtevati presoje upravičenosti institucionalnega varstva. Iz samega dogovora pa tudi izhaja, da sklenjeni dogovor presega obseg storitev institucionalnega varstva odraslih po 16. členu ZSV. V dogovor je vključena tudi priprava na samostojno življenje, ta oblika pa je predvidena le za otroke in mladoletne osebe. Tudi možnost terapije, pravica do brezplačne uporabe telefona, zaposlitev pod določenimi pogoji, kažejo na to, da ne gre samo za golo pravico do institucionalnega varstva odraslih, ampak da gre za širši obseg pravic. Do teh vprašanj pa se tožena stranka ni opredelila, kakršenkoli dogovor pa ne more biti podlaga za oprostitev plačila institucionalnega varstva. Ta povečan obseg storitev se na koncu odraža tudi v višini cene takega nadstandardnega institucionalnega varstva, ki v konkretnem primeru znaša 57,63 EUR na dan, kar je za več kot 100 % višja cena od cen v ostalih zavodih, ki izvajajo institucionalno varstvo. Vse to očitno kaže na nadstandardno obliko institucionalnega varstva, katere plačilo pa nikakor ni mogoče naložiti občini. Ob tem pa še del institucionalnega varstva za vsakega varovanca plača Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije posebej za vsak dan bivanja. Višina navedenega plačila je 24,93 EUR, tako da Zavod B. prejme od ZZZS še 772,83 EUR na mesec. To kaže na to, da cena ni tako visoka zaradi specifike varovanca po poškodbi glave, ampak zaradi nadstandardne oskrbe oziroma večjega obsega storitev, kot to priznava 16. člen ZSV. Prav tako bi bilo treba od cene, ki je navedena v dogovoru, odšteti še znesek, ki ga plača ZZZS, in je torej obveznost tožnice toliko manjša. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da A.A. ni oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v Zavodu B. na podlagi dogovora z dne 31. 8. 2009. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. V skladu z določbo 4. člena ZSV lahko vsakdo prosto izbere obliko socialnovarstvene storitve, če zato izpolnjuje zakonske pogoje. Standarde in normative za storitve iz 11. člena ZSV je v času postopka na prvi in drugi stopnji določal Pravilnik o standardnih in normativih socialnovarstvenih storitev (Ur. list RS, št. 52/95 in spremembe, v nadaljevanju Pravilnik o standardih). To pomeni, da je do institucionalnega varstva upravičena vsaka oseba, ki izpolnjuje pogoje za svojo storitev ne glede na njen socialni položaj. Zavod B. je za institucionalno varstva pridobil koncesij, zato je umeščen v javno mrežo izvajalcev in tako popolnoma izenačen z javnimi zavodi. V obravnavani stvari tudi ne gre za nadstandardne storitve. Primernost storitve se tudi ne ugotavlja v postopku oprostitve plačila, ampak v postopku sprejema upravičenca v zavod, kjer pa plačnik ni stranka postopka. V primeru, da se plačnik ne strinja s storitvijo ali njenim obsegom, pa lahko predlaga izredni inšpekcijski nadzor. Upravičenec je bil ob vložitvi zahteve za oprostitev star 25 let in je okreval po poškodbi glave. V skladu s Pravilnikom o standardih je upravičen do institucionalnega varstva, ki obsega osnovno, socialno in zdravstveno oskrbo. Ker je upravičenec mlad, bi lahko bil v prihodnosti sposoben tudi samostojnega življenja ob predpostavki, da se mu zagotovi primerno strokovno pomoč, ki mu jo lahko nudi Zavod B., ki je varstveno delovni center in ki nudi tudi storitev institucionalnega varstva. V zvezi z določbami dogovora tožena stranka navaja, da dogovor povzema in prilagaja definiciji osnovne in socialne oskrbe konkretnemu primeru. Priprava na samostojno življenje je vključena v posebne oblike varstva, glede brezplačne uporabe telefona pa ugotavlja, da je upravičenec v primeru oprostitve upravičen do kritja drobnih osebnih potreb v znesku, ki je tedaj znašal 45,36 EUR na mesec. Možnost terapije iz 12. člena dogovora pa je mišljena kot zdravstvena terapija, ki se financira iz zdravstvenega zavarovanja. Cene v Zavodu B. niso višje zaradi morebitne nadstandardne oskrbe, temveč iz razloga, ker gre za institucionalno varstvo v stanovanjski skupini, ki šteje šest uporabnikov. Takšna oblika varstva pomeni tudi spoštovanje Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. V stanovanjski skupini ne gre le za osnovno oskrbo, temveč je izredno pomembna socialna komponenta, usposabljanje za samostojno življenje. Pri tem cena oskrbnega dne pokriva predvsem materialne stroške in stroške delavcev, ki izvaja osnovno in socialno oskrbo, med tem je zdravstveni delavec plačan s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

A.A., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, odgovora na tožbo ni podal. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je za tožnico sporno vprašanje, ali je A.A. glede na svoje zdravstveno stanje upravičen do institucionalnega varstva v Zavodu B. v ...

Iz podatkov spisa je razvidno, da je A.A. dne 31. 8. 2009 z Zavodom za varstvo in rehabilitacijo po poškodbi glave B. sklenil dogovor o opravljanju storitve institucionalnega varstva odraslih za obdobje od 7. 9. 2009 do 7. 10. 2009. Iz dogovora je razvidno, da gre za storitev institucionalnega varstva odraslih oseb po poškodbah možganov. Varstvo se bo izvajalo 16 ur v delovnih dneh in 24 ur med vikendi in prazniki ter v primerih bolezni ali drugih izrednih primerih. Varstvo je organizirano v obliki stanovanjske skupine ter obsega osnovno oskrbo, socialno oskrbo, varstvo, pripravo za samostojno življenje in vodenje. Navedeni dogovor je bil podaljšan dne 7. 10. 2009 do 31. 12. 2009 ter ponovno 16. 12. 2009 do 30. 6. 2010. Po dogovoru cena storitve znaša 57,63 EUR na dan, pri tem pa dogovor ne določa zavezanca za plačilo, temveč le, da lahko upravičenec pri pristojnem centru za socialno delo poda vlogo za oprostitev, če sam ne zmore plačati celotne oskrbe. V spisu se nahaja tudi mnenje Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo, Centra za poklicno rehabilitacijo Murska Sobota, iz katerega je razvidno, da je A.A. v mesecu septembru 2007 utrpel hudo poškodbo glave. Po poškodbi je bil napoten v Center za poklicno rehabilitacijo Murska Sobota, kjer je bil v času 11. 2. do 27. 2. 2008 vključen v diagnostično ocenjevalni postopek in nadaljnjo celostno obravnavo po poškodbi glave. Iz mnenja tudi izhaja, da živi doma v nevzdržnih razmerah, zaradi česar bi bilo smiselno in koristno, da se ga umakne iz socialnoogrožajočega in nespodbudnega socialnega okolja, v katerem živi, kar je za nadaljnjo rehabilitacijo nujno potrebno.

ZSV kot obliko storitve namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav v 11. členu določa tudi institucionalno varstvo. Navedena storitev se opravlja po normativih in standardih, ki jih predpiše minister pristojen za socialno varstvo. V skladu s Pravilnikom o standardih je institucionalno varstvo oblika obravnave v zavodu, drugi družini ali drugi organizirani obliki, ki upravičencem nadomešča, dopolnjuje ali zagotavlja funkcijo doma ali lastne družine. Obsega osnovno oskrbo in socialno oskrbo v skladu s tem pravilnikom ter zdravstveno varstvo po predpisih s področja zdravstvenega varstva. Upravičenci do navedenih storitev so med drugimi tudi odrasle osebe z motnjami v dušenem razvoju, med drugim tudi odrasle osebe s poškodbami glave (člen 7, poglavje b), točka C), podtočka 5.). Storitev za navedene upravičence izvajajo posebni socialnovarstveni zavodi, med drugim tudi varstveno delovni centri in zavodi za usposabljanje. Postopek sprejema v varstvo pa podrobneje ureja Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (Ur. list RS, št. 38/04 in spremembe, v nadaljevanju Pravilnik o uveljavljanju pravic). Ta določa, da se sprejem opravi na podlagi dogovora o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve, ki ga uporabnik in izvajalec storitve skleneta po postopku iz tega pravilnika. Uporabnik in zavod pred sprejemom podpišeta dogovor, s katerim se uredijo vsa bistvena vprašanja izvajanja storitve, zlasti vrsta oskrbe, začetek izvajanja storitve, obseg storitve, cena storitve, osebe, ki bodo storitev plačevale in pogoje za spremembo in prenehanje veljavnosti dogovora. Če bo storitev namesto uporabnika delno ali v celoti plačeval nekdo drug, se le-ta za plačilo zaveže s podpisom dogovora (člen 16). Če pa je bil uporabnik sprejet v zavod, ko še ni bilo odločeno o oprostitvi, se z uporabnikom, njegovim družinskim članom, zavezancem za plačilo ali občino, ki bo skladno s predpisi (do)plačevala k plačilu storitve za uporabnika, sklene dogovor o začasni višini prispevka, ki velja do dokončnosti odločbe centra za socialno delo (drugi odstavek 19. člena). V zvezi z uveljavljanjem pravice do institucionalnega varstva v varstveno delovnih centrih pa navedeni pravilnik še določa, da center za socialno delo na podlagi sklenjenega dogovora med zavodom in uporabnikom izda odločbo o upravičenosti do vključitve v zavod (člen 36).

Sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da dogovor ne ureja vseh vprašanj v skladu s Pravilnikom o uveljavljanju pravic, prav tako postopek pred sprejemom v Zavod B. ni bil izveden v skladu z navedenim pravilnikom. Dogovor namreč ne določa zavezanca za plačilo oskrbe niti to vprašanje ni bilo predhodno začasno urejeno, kot to določa 19. člen pravilnika. Prav tako o napotitvi v Zavod B., ki je varstveno delovni center, ni bila izdana odločba o upravičenosti do vključitve v navedeni zavod. ZSV, ki kot krovni zakon priznava pravico do institucionalnega varstva, sicer določa, da se pravice do storitev iz navedenega zakona uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence, vendar pod pogoji, ki jih določa zakon ter v skladu z normativi in standardi, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. To pomeni, da je prosta izbira omejena z izpolnjevanjem zakonskih pogojev ter na njih temelječih podzakonskih predpisih, tako glede predpisanih standardov in normativov, kot glede postopka. V zvezi s sprejemom v varstveno delovni center pa Pravilnik o uveljavljanju pravic izrecno določa, da mora center za socialno delo izdati odločbo o upravičenosti do vključitve v zavod. To pomeni, da za napotitev v varstveno delovni center ne zadošča zgolj sklenjeni dogovor med zavodom in uporabnikom, temveč mora biti izdana tudi odločba pristojnega organa. V okviru izdaje odločbe o napotitvi pa je po mnenju sodišča center dolžan preveriti, ali so za to izpolnjeni vsi pogoji, torej ali zdravstveno stanje uporabnika pogojuje predlagano storitev v skladu s predpisanimi standardi in normativi.

Iz pravice do institucionalnega varstva izhaja tudi pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva, na kar se nanaša v tem postopku izpodbijana odločba. Sodišče zato meni, da je navedena pravica odvisna tudi od ugotovitve ali so izpolnjeni predpisani pogoji za konkretno obliko storitve. Zaradi navedenega lahko plačnik storitve, ki je stranka v postopku odločanja o oprostitvi, v tem postopku ugovarja tudi zakonitosti oziroma izpolnjevanju pogojev in normativov za sprejem upravičenca v konkretni socialnovarstveni zavod. Ker tožnici navedena možnost v postopku ni bila dana, podatki v spisu pa kažejo na to, da postopek ni bil izveden v skladu s predpisi, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1) tožbi ugodilo, odpravilo odločbi prvostopnega in drugostopnega organa ter zadevo vrnilo v ponoven postopek organu prve stopnje. V ponovnem postopku je pristojni organ v skladu z določbo četrtega odstavka istega člena vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Tožnica je v tožbi tudi zahtevala povrnitev stroškov postopka na podlagi predloženega stroškovnika. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1. V skladu s tretjim odstavkom navedenega člena je tožnik v primeru, če sodišče izpodbijani akt odpravi, upravičen glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve do pavšalnega zneska skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, je v skladu z drugim odstavkom 3. člena pravilnika upravičena do stroškov v višini 350,00 EUR.