Jedro

Razlog za prekinitev postopka je podan le v primeru, če gre za vprašanje, ki za to pravdno zadevo predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP. Predmet predhodnega vprašanja je lahko le ugotavljanje, ali obstaja oziroma ne obstaja pravica ali pravno razmerje. V nobenem primeru ne gre za predhodno vprašanje, če je treba ugotoviti obstoj ali neobstoj določenih dejstev.

Pri ugotovitvi obstoja in višine škode, ki jo oškodovanka terja od toženke (tu tožnice) iz naslova odgovornosti za delavca, gre za (golo) dejstvo, ki tako ne more biti razlog za prekinitev obravnavanega postopka, v katerem tožnica regresira od toženca škodo, ki sploh še ni bila povrnjena, kaj šele da bi zapadla. Ker tožnica še ni povrnila škode oškodovanki, se njen regresni zahtevek do delavca še ni mogel roditi, kar kaže na to, da je tožba za plačilo 42.436,05 EUR vložena preuranjeno in tako nesklepčna, kar pa ne more biti razlog za prekinitev postopka, pač pa kvečjemu razlog za zavrnitev zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se pravdni postopek prekine do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka pri istem sodišču pod opr. št. IX Pg 328/2006. Zoper sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Meni, da odločitev v tej zadevi ni odvisna od rešitve zadeve v pravdnem postopku IX Pg 328/2006. Opozarja, da med pravdnima strankama ni sporno, da tožnica oškodovanki, družbi C., d.d., ni izplačala zneska 42.436,05 EUR, pač pa le znesek 3.129,34 EUR in ne 3.163,95 EUR, kot zmotno ugotavlja prvo sodišče, za kar je tožnica predložila potrdilo o plačilu. Tožnica v skladu s 3. odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nima podlage, da od toženca terja povrnitev zneska v višini 42.436,05 EUR, saj ga oškodovanki še ni izplačala. Škoda ji sploh še ni nastala. Zahtevek je najmanj preuranjen in bi ga bilo treba zavrniti. Tudi glede zneska 3.163,95 EUR, ki naj bi ga tožnica plačala oškodovanki, pritožnik navaja, da tožnica za izplačilo ni imela pravne podlage. Zahtevek je glede na 4. odstavek 147. člena OZ zastaran, na kar pritožnik opozarja že ves čas postopka. Tožnica je izvršila plačilo v letu 2006, tožbo pa vložila po poteku šest mesečnega zastaralnega roka za vložitev tožbe. Glede na navedeno je jasno, da rešitev v pravdnem postopku IX Pg 328/2006 ni v nikakršni povezavi s predmetno zadevo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev pravilna in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP). Po določbi prvega odstavka 13. člena ZPP o predhodnem vprašanju govorimo tedaj, kadar je (meritorna) odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje.

Tožnica je v tožbi trdila, da je bil toženec v okviru svojega dela pri njej zadolžen, da prevzame osebno vozilo gosta in ga zapelje na parkirišče. Toženec je 28. 04. 2006 prevzel osebno vozilo gosta, ki je bilo v lasti družbe C., d.o.o, in se namesto, da bi ga zapeljal na parkirišče, samovoljno in v nasprotju z navodili delodajalca odločil za vožnjo. Med vožnjo je povzročil prometno nesrečo, katere posledica je bil nastanek škode. O povračilu škode 45.600,00 EUR, ki naj bi nastala družbi v zvezi s prometno nesrečo, teče pravda VIII Pg 328/2006 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Tožnica je iz naslova škode oškodovanki že plačala odškodnino v višini 3.163,95 EUR, izplačati pa ji bo morala še znesek 42.436,05 EUR, če bo oškodovanka uspela s svojim zahtevkom v pravdi, ki teče vzporedno z obravnavano zadevo. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da ni dokazana škoda, ki jo je tožnica že plačala oškodovanki, za preostali znesek, ki ga tožnica vtožuje, pa terjatev do njega sploh še ni nastala, saj tožnica v tej zvezi ni izvršila nobenega plačila oškodovanki. Glede na takšne trditve, je pravilna presoja prvega sodišča, da je podlaga tožbenega zahtevka v določbi 3. odstavka 147. člena OZ, ki določa, da kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska (1). Uveljavitev tako imenovanega regresnega zahtevka je torej mogoča, če je delodajalec že povrnil (oz. plačal) škodo oškodovancu, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti.

Čeprav družba C., d.o.o., v pravdni zadevi (pravilno) VIII Pg 328/2006 (glej priloga A1) od toženke (v tej pravdi tožnice) iz naslova odgovornosti delavca (v skladu s 1. odstavkom 147. člena OZ) terja povrnitev škode, ki je bila na njenem vozilu povzročena v škodnem dogodku z dne 28. 04. 2006, je zmotno stališče prvega sodišča, da je pravdni postopek VIII Pg 328/2006, v katerem se ugotavlja obstoj in obseg škode, za katero je toženka (tu tožnica) iz naslova odgovornosti za delavca odgovorna oškodovanki (družbi C. d.o.o.), razlog za prekinitev postopka (v katerem tožnica regresira od toženca povrnitev škode) v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP. Razlog za prekinitev postopka je podan le v primeru, če gre za vprašanje, ki za to pravdno zadevo predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP. Predmet predhodnega vprašanja je lahko le ugotavljanje, ali obstaja oziroma ne obstaja pravica ali pravno razmerje. V nobenem primeru ne gre za predhodno vprašanje, če je treba ugotoviti obstoj ali neobstoj določenih dejstev. Pri ugotovitvi obstoja in višine škode, ki jo oškodovanka terja od toženke (tu tožnice) iz naslova odgovornosti za delavca, gre za (golo) dejstvo, ki tako ne more biti razlog za prekinitev obravnavanega postopka, v katerem tožnica regresira od toženca škodo, ki sploh še ni bila povrnjena, kaj šele da bi zapadla. Ker tožnica še ni povrnila škode oškodovanki, se njen regresni zahtevek do delavca še ni mogel roditi, kar kaže na to, da je tožba za plačilo 42.436,05 EUR vložena preuranjeno in tako nesklepčna, kar pa ne more biti razlog za prekinitev postopka, pač pa kvečjemu razlog za zavrnitev zahtevka. Glede zneska 3.163,95 EUR (pravilno 3.129,34 EUR, kar je seštevek zneskov 2.938,48 EUR, 112,75 EUR in 78,11 EUR; glej list. št. 19c in 19d), ki ga je tožnica po tožbenih trditvah plačala oškodovanki družbi C., d.d., na podlagi povedanega tudi ni ovire, da se tožbeni zahtevek o njem ne bi takoj obravnaval. Ker niso podani pogoji za prekinitev postopka iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo nadaljevati s postopkom in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pri tem pa obravnavati ugovore toženca.

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da so pritožbeni stroški pravdnih strank nadaljnji stroški postopka, o katerih bo odločalo sodišče prve stopnje istočasno z odločitvijo o tožbenem zahtevku (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) S pojmom delodajalca in delavca ne gre razumeti strank pogodbe o zaposlitvi. Ne gre tedaj za terminologijo iz delovnega prava. Pomembno je, da dokončni rezultat dela ni v delavčevem, temveč v delodajalčevem interesu (prim. Dunja Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, str. 837).