Jedro

Zgolj določitev zneska, ki naj ga lastnik stanovanja plača, ne predstavlja individualnega obračuna v smislu 3. odstavka 25. člena SZ-1. Če je v stavbi skupno odjemno mesto, so stroški dobave obratovalni stroški, za katere je subsidiarno odgovoren lastnik stanovanja.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu 2. točke izreka in v 3. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 16140/2014 z dne 13. 2. 2014 razveljavi v 3. odstavku izreka in se v tem delu postopek vodi kot po tožbi (I. točka izreka) in da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 16140/2014 z dne 13. 2. 2014 razveljavi v 1. odstavku izreka za znesek 104,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2012 do plačila in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne, v preostalem delu 1. odstavka izreka pa citirani sklep o izvršbi ostane v veljavi (II. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v višini 183,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude tečejo od prvega dne po poteku osemdnevnega roka za plačilo dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper ugodilni del II. točke izreka in zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka dobavitelj toplotne energije, ki vtožuje plačilo stroškov za opravljene dobave v obdobju od 1. 7. 2008 do 30. 9. 2011, tožena stranka pa je lastnik stanovanja, v katerem biva najemnik, zoper katerega je tožeča stranka vložila dva predloga za izvršbo, vendar najemnik vtoževanih stroškov ni poravnal. 7. Tožena stranka je ugovarjala, da je terjatev zastarana, ker je bil predlog za izvršbo vložen šele 12. 2. 2014, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je njen ugovor neutemeljen, saj sta lastnik stanovanja (tožena stranka) in najemnik po 24. členu Stanovanjskega zakona – SZ-1 v razmerju zakonitega poroštva. Enoletni zastaralni rok iz 1. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika - OZ je bil namreč pretrgan z vložitvijo predlogov za izvršbo dne 16. 1. 2009 in 29. 11. 2011 zoper najemnika, pretrganje zoper glavnega dolžnika pa učinkuje tudi nasproti poroku, torej tudi nasproti toženi stranki (tretji odstavek 1034. člena OZ).

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da določba tretjega odstavka 1034. člena OZ o pretrganju zastaranja velja le v primeru, če je med najemnikom in lastnikom stanovanja sklenjena poroštvena pogodba (1012. člen OZ). Zgolj zato, če v prvem členu XXIX. poglavja OZ, ki ga tožena stranka navaja v pritožbi, ni navedeno, da poroštvena obveznost nastane tudi na podlagi zakona, še ni mogoče sklepati, da določbe tega poglavja ne veljajo za takšne primere. Četudi je namreč poroštvena obveznost določena v zakonu (ki je podrobneje ne ureja), se uporabijo pravila OZ o poroštvu(1), kar je tudi ustaljena sodna praksa.

9. Tožena stranka po določbi petega odstavka 24. člena SZ-1 subsidiarno odgovarja zgolj za tiste stroške, ki jih je mogoče opredeliti kot obratovalne stroške. Obratovanje večstanovanjske stavbe pa je po tretjem odstavku 25. člena SZ-1 sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote, ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. To so zlasti zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele. Kadar so dobave in storitve namenjene posameznim delom, se stroški zanje štejejo za skupne stroške pod pogojem, da naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav ter storitev za posamezne dele.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih zaradi omejenosti pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati, izhaja, da ima celotna stavba samo eno (skupno) odjemno mesto, ter da kljub individualnemu obračunavanju stroškov dobave toplotne energije ni mogoč tudi individualni odjem za posamezno stanovanje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje nesmiselna, saj če ne bi bil možen individualen odjem, ne bi bil možen tudi individualen obračun, kot je navedlo sodišče prve stopnje.

11. Sprva je treba pojasniti, da je zmotno prepričanje tožene stranke, da je zato, ker ima v stanovanju na radiatorju regulacijski ventil in ker iz računov izhaja, koliko MWH naj bi najemnik porabil v posameznem mesecu (list. št. 71 spis), mogoč individualen odjem v smislu tretjega odstavka 25. člena SZ-1 (in zato ne gre za obratovalne stroške). Namreč, še celo če bi bili v stanovanjih delilniki (v stanovanju tožene stranke jih v vtoževanem obdobju ni bilo - prim. trditve na list. št. 47 in 77, ki jih tožena stranka ni prerekala), v primeru skupnega odjemnega mesta ne morejo natančno določiti porabljene toplotne energije za posamezno stanovanje, temveč služijo razdelitvi teh stroškov. Te pa razdeli upravnik skladno s Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci (Uradni list RS, št. 52/2005), oziroma skladno s sporazumom, sklenjenim med etažnimi lastniki. Namreč, če imajo vsa stanovanja v stavbi skupno odjemno mesto (kot v konkretnem primeru), stroški dobavljene toplotne energije za posamezno stanovanje niso odvisni zgolj od porabe v tem stanovanju, temveč tudi od porabe v drugih stanovanjih in skupnih prostorih (in lege stanovanja, raznih količnikov, itd....). Torej zgolj določitev zneska, ki naj ga lastnik oz. uporabnik stanovanja plača, ne predstavlja individualnega obračuna dobavljene toplotne energije, kot ga ima v mislih tretji odstavek 25. člena SZ-1, in kot je zmotno navedlo tudi sodišče prve stopnje (čeprav je imelo v mislih razdelitev stroškov). Vtoževani stroški predstavljajo torej zgolj delež pri razdelitvi stroškov za ogrevanje vseh posameznih in skupnih delov stavbe. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ker je možen individualni obračun, mora biti možen tudi individualni odjem, zaradi česar teh stroškov ni mogoče šteti kot obratovalnih stroškov in ni podana subsidiarna odgovornost tožene stranke po določbi petega odstavka 25. člena SZ-1. 12. Tožena stranka se sklicuje na določbo 30. člena SZ-1, ki določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače, razen stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe. Vendar se ta zakonska določba na tem mestu na konča, kot skuša prikazati tožena stranka v pritožbi, temveč je v njej nadalje določeno, da pa se za plačilo stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, upoštevajo merila, ki jih predpiše minister s pravilnikom iz 9. člena tega zakona. Iz povedanega torej izhaja, da ta člen ni uporabljiv v konkretnem primeru.

13. V postopku v sporih majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo. Tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo. Tožena stranka lahko v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi. (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v prejšnjem členu, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). To velja tudi za navedbe, ki jih tožena stranka prvič navaja v pritožbi, in sicer, da je bila o dolgu obveščena šele v letu 2014 in ji je nastala škoda v smislu določbe 1025. člena OZ v višini zakonskih zamudnih obresti za ves čas nazaj, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti za čas, ko tožena stranka o dolgu ni bila obveščena. Sodišče teh navedb ne more več upoštevati, zgolj pripomniti pa je, da iz dokazov, ki jih je predložila tožena stranka k ugovoru (list. št. 11 - zavrnitev računa in račun), izhaja, da je bila o dolgu najemnika obveščena 24. 10. 2012, pri čemer je račun zavrnila dne 6. 11. 2012, torej od dne, od katerega tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti.

14. Tudi navedb tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje natančneje pregledati vse priložene listinske dokaze v zvezi z izvršilnim postopkom, glede na prej omenjeno določbo 453. člena ZPP ni več mogoče upoštevati. Tožena stranka namreč pred tem ni navedla nobene trditvene podlage, zaradi česar njenih pritožbenih navedb, da se je izvršilni postopek zoper najemnika pravnomočno končal s sklepom o ustavitvi izvršbe dne 26. 3. 2009, ni mogoče upoštevati. Pripomniti je le, da pravnomočen sklep o izvršbi obenem predstavlja pravnomočno odločitev o obstoju terjatve, zaradi česar jo je šteti za judikatno terjatev, zanjo pa velja desetletni zastaralni rok (356. člen ZPP).

15. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): prim. V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1029, in VSS II Ips 393/2001 z dne 3. 10. 2002