Jedro

Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je okoliščine, ki jih je navedel pritožnik v postopku, presojalo po vsebini in ugotovilo, da njegova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da ni razlogov za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na statistične podatke Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, v zvezi s katerimi opozarja, da so med državami članicami še vedno velike razlike pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito. Sodišče Evropske Unije je že razložilo, da razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5405/2024/38 (1221-06) z dne 23. 7. 2025 o zavrženju tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, predaja pa se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 12. 6. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče pritrdilo presoji toženke, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi; podredno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, in da je odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela. Pritožnik pa vztraja, da v obravnavanem primeru niso bile pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile ovire za njegovo predajo Republiki Hrvaški.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je imel pritožnik v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je okoliščine, ki jih je navedel pritožnik v postopku, presojalo po vsebini in ugotovilo, da njegova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da ni razlogov za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah.

8. Upravno sodišče je ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno pojasnilo, da je z vidika presoje ovire za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. O tožbenih trditvah glede okoliščin pritožnikovega prvega bivanja v azilnem domu pa je izpostavilo, da se je toženka o teh trditvah opredelila že v sklepu z dne 19. 2. 2025, Upravno sodišče pa je že v sodbi I U 409/2025-15 z dne 28. 3. 2025 presodilo, da pritožnikovi očitki ne utemeljujejo položaja sistemske pomanjkljivosti, kot ga določa sodna praksa. Kot nadalje izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pa pritožnikove navedbe o zadnjem bivanju v hrvaškem azilnem domu, ki ga je samovoljno zapustil že po pol ure, ne dosegajo minimalne stopnje resnosti nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III. Pritožbeno ponavljanje navedb o nasilju hrvaških varnostnih organov ter opustitve primerne zdravstvene oskrbe v času njegovega prvega bivanja v zagrebškem azilnem domu zato ne utemeljuje drugačne presoje nevarnosti, da naj bi se ob predaji v Republiko Hrvaško z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

9. Upravno sodišče je glede tožbenih navedb, da Republika Hrvaška v manjši meri priznava mednarodno zaščito, presodilo, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov (kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov), s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take pomanjkljivosti azilnega sistema, da ni zagotovil, da bo resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilcev ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pritožnik za drugačno presojo v pritožbi ne ponudi prepričljivih argumentov, kar Vrhovno sodišče pojasnjuje v nadaljevanju.

10. Pritožbene trditve, da na področju azilnega prava v Republiki Hrvaški niso uvedeni transparentni nadzorni mehanizmi, izredno šibki pa naj bi bili pritožbeni mehanizmi, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), saj pritožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj teh navedb ni podal že v postopku pred Upravnim sodiščem. Poleg tega pa so te trditve presplošne, da bi bilo mogoče nanje določno odgovoriti. Pritožnik ne navaja konkretnih poročil oziroma dokumentov, s katerimi bi bil prav za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema.

11. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na statistične podatke Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, v zvezi s katerimi opozarja, da so med državami članicami še vedno velike razlike pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito. To samo zase ne utemeljuje sistemskih pomanjkljivosti v nobeni od držav članic in tudi ne na Hrvaškem. Tako je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi z dne 30. 11. 2023 v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21 razložilo, da razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti (140. do 142. točka).

12. V zvezi z izvajanjem postopkov je pomembno tudi, da zahteva po zagotavljanju dostopa do učinkovitega azilnega postopka v sprejemni državi članici ne pomeni le upravnega postopka, temveč je njen neločljivi del tudi učinkovit sodni nadzor. To pomeni, da mora imeti prosilec zoper odločitve, ki se nanašajo nanj, možnost dostopa do sodnega varstva (46. člen Procesne direktive), v okviru katerega lahko uveljavlja tudi kršitve upravnega postopka (v tem smislu tudi navedena sodba SEU v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, 141. točka). Da bi bile zaznane sistemske pomanjkljivosti hrvaškega sodnega sistema na področju azilnih zadev, pa pritožnik ne trdi.

13. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) - člen 4