Jedro

Če se za kršitev izreče ukrep (obligatoren) prenehanja delovnega razmerja, ker obveznost izreka ukrepa v takem primeru pomeni, da ni mogoč izrek milejše sankcije kot na primer denarne kazni ali javnega opomina. Seveda pa to ne pomeni, da izvršitve takega obligatorno izrečenega disciplinskega ukrepa ne bi bilo mogoče pogojno odložiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo spremenilo izpodbijani sklep tožene stranke z dne 23.5.1995 tako, da je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti pogojno odložilo za dobo enega leta.

Zaradi zastaranja začetka disciplinskega postopka je ustavilo postopek, ki je bil voden zaradi enakih kršitev delovnih obveznosti v mesecu juliju in avgustu 1994, odločilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, da je zato tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da je sodišče odločalo meritorno o pogojni odložitvi disciplinskega ukrepa, za kar ni bilo upravičeno (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 354. člena ZPP), pri čemer je tožnici prisodilo nekaj, kar sploh ni zahtevala, okrnilo pa je tudi samostojnost gospodarskih subjektov v tržnih pogojih gospodarjenja. Sodišče ni presodilo in ugotovilo, ali je odločitev disciplinskih organov zakonita in njihove odločitve pravnoformalno tudi ni razveljavilo (določbe 24. člena ZDSS). Razlogi izpodbijane sodbe so pomanjkljivi in so si med seboj v nasprotju (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, saj sodišče pri odločanju ni upoštevalo obteževalnih okoliščin, ki jih je navajala tožena stranka in je zato tožnico v postopku priviligiralo, pri čemer je vse preveč upoštevalo začasno doseganje norme pri tožnici. Napačno je ugotovilo, da gre pri kršitvah delovnih obveznosti v juliju in avgustu za zastaranje, ker ni upoštevalo, da gre v tožničinem primeru za nepretrgano kršitev delovnih obveznosti, ki ne zastara prej, preden se kršitve ne nehajo. Zmotno so uporabljene tudi določbe 90. člena ZDR, saj sodišče ni spoznalo in ocenilo abstraktnih znakov dejanskega stanja. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali podredno, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija smiselno nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo, prav tako pa ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo vsebinsko uveljavlja revizija (3. in 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnica izpodbija sklep o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja in da je odprto predvsem vprašanje pogojne odložitve izvršitve takega sklepa. Zato gre za individualni delovni spor, kot je opredeljen v 4. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) in za odločanje v katerem je pristojno delovno sodišče. Zato ni mogoče ugotoviti, da tak spor ne bi sodil v sodno pristojnost in zato tudi ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba kot to navaja revizija, nejasna ali da bi bili razlogi pomanjkljivi in med seboj v naspotju. V izpodbijani sodbi je jasno zapisano, da je tožnica disciplinsko odgovorna za hujšo kršitev delovne obveznosti in da je tudi podana njegova odgovornost za hujšo kršitev delovne obveznosti po 4. C točki 41. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, kot je to že ugotovila tudi sama revidentka.

Odločitev sodišča je v tem delu jasna in ni v naspotju z dokazi v spisu, pri čemer se od odločitve revidentke razlikuje samo v tem, da je bilo sodišče mnenja, da bi bil nepogojni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja prestrog in da obstaja dejanska in pravna podlaga za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa. Podlago za tak zaključek je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo. Zato mu ni mogoče očitati, da so razlogi sodbe nejasni, pomanjkljivi in med seboj v nasprotju. Zato tudi ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena ZPP.

Po določbi spremenjenega prvega odstavka 67. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovnih obveznosti in za storilca, oziroma šestih od dneva, ko je bila kršitev storjena.

Vodenje postopka zastara v šestih mesecih oziroma v enem letu (tretji odstavek). Ker gre v obravnavanem primeru za kršitev delovnih obveznosti (nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov v treh zaporednih mesecih), vsako tromesečje predstavlja svoje obdobje računanja, zato je ugotovitev sodišča o zastaranju začetka disciplinskega postopka za disciplinske kršitve za meseca julij in avgust 1994 pravilna (iz listinskih dokazov v spisu izhaja, da je revidentka razpolagala z ugotovljenimi rezultati dela tožnice za tromesečje junij - avgust najkasneje 22. septembra 1994). To pomeni, da je pravilna in zakonita odločitev o tem, da gre za zastaranje in da postopka že revidentka ne bi smela uvesti ali pa bi o ustavitvi postopka v tem delu moral odločiti pritožbeni organ revidentke.

Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZTPDR se izreče za hujše kršitve delovnih dolžnosti, ki so v tem členu naštete, ukrep prenehanja delovnega razmerja, pri čemer se okoliščine in pogoji (tretji odstavek 58. člena ZTPDR), pod katerimi se izreče najhujši disciplinski ukrep, določijo v aktih ali kolektivni pogodbi. V drugem odstavku istega člena pa je določba, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče tudi za druge hujše kršitve delovnih obveznosti, če so določene z zakonom, aktom ali kolektivno pogodbo (obligatorno prenehanje).

Na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, je bilo ugotovljeno, da je tožnica huje kršila delovne obveznosti, ker v nekaterih časovnih trimesečnih obdobjih ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov. Za tako kršitev se po določbi 4. C točke 41. člena pravilnika revidentke izreče ukrep (obligatoren) prenehanja delovnega razmerja. Obveznost izreka ukrepa v takem primeru pomeni, da ni mogoč izrek milejše sankcije kot na primer denarne kazni ali javnega opomina. Seveda pa to ne pomeni, da izvršitve takega obligatorno izrečenega disciplinskega ukrepa ne bi bilo mogoče pogojno odložiti. Po določbi prvega odstavka 90. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je namreč možno izvršitev denarne kazni in disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložiti največ za dobo enega leta in to ne glede na to ali je šlo za obligatoren ali fakultativen izrek disciplinskega ukrepa.

Po mnenju revizijskega sodišča sodišče druge stopnje ni nedovoljeno posegalo v kaznovalno politiko tožene stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila odločitev v skladu z določbo b. točke drugega odstavka 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92). Ta določa, da o tem, ali obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja odloča nepristranski organ (sodišče), na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke, podlaga za odločanje pa je tudi v 24. členu ZDSS. Ker je na podlagi dejanskega stanja, na katerega je tudi revizijsko sodišče vezano (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP), sodišče v izpodbijani sodbi ocenilo, da olajševalne okoliščine v postopku pred disciplinskimi organi revidentke niso bile dovolj upoštevane. To pomeni, da je dvomljivo, ali sploh obstoja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko je sodišče ugotovilo, da je izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v tožničinem primeru prestrog in da bi bilo treba pri izrekanju disciplinskega ukrepa bolj upoštevati tožničine osebne težave, ni bilo več podlage za izrek nepogojnega disciplinskega ukrepa, saj je po mnenju sodišča že pogojen disciplinski ukrep zadostil svojemu namenu. Zato je bila odločitev v izpodbijani sodbi materialno pravno pravilna, sodišče pa z njo ni nedovoljeno posegalo v kaznovalno politiko revidentke.

Ob upoštevanju povedanega reviziji ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).