Jedro

Naloga izvedenskega organa v sodnem postopku ni natančna opredelitev konkretnih delovnih mest, temveč ugotovitev tožnikove preostale delovne zmožnosti oziroma opredelitev stvarnih razbremenitev, ki jih tožnik glede na zdravstveno stanje potrebuje, da ne bi ob opravljanju dela prišlo do nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Opredelitev konkretnih delovnih mest je pristojnost Zavoda RS za zaposlovanje, ki v zaposlitvenem načrtu z zavarovancem opredeli konkretna delovna mesta, za katera bo delovni invalid na trgu dela iskal zaposlitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca številka ..., številka dosjeja ... z dne 19. 3. 2020 in številka zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 16. 10. 2019, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, mu priznalo pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugo delovno mesto s stvarnimi omejitvami, v polnem delovnem času od 1. 10. 2019 dalje. O priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, njeni višini in izplačevanju pa je zavezalo toženca. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, s pravico do delnega nadomestila. Hkrati je odločilo, da mora toženec povrniti tožniku stroške postopka v višini 455,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zoper 2. in 4. točko izreka sodbe ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela. Po sodni praksi je definicija poklica širša. Upošteva tudi splošno delovno zmožnost za delo, ki bi ga zavarovanec lahko opravljal glede na izobrazbo, usposobljenost in delovne izkušnje. Tožnik ima IV. stopnjo izobrazbe za poklic mizarja, bil je zaposlen v proizvodnji, v A., kot strojnik v B., nazadnje pa kot hišnik v glasbeni šoli. Toženec je ugotovil, da tožnik ni več zmožen opravljati del kot hišnik. Delo hišnika je glede na njegovo zdravstveno stanje še najlažje od vseh, ki jih je opravljal. Tudi sodišče ugotavlja, da tožnik ni zmožen za delo hišnika, hkrati pa odloči, da lahko opravlja drugo delo v svojem poklicu. To je kontradiktorno, saj je delo hišnika manj intenzivno kot njegova pretekla dela in manj naporno kot delo mizarja, ki je njegov poklic. Član izvedenskega organa je primeroma naštel dela, ki bi jih lahko opravljal, kar je težko verjetno. Večina del, ki jih je primeroma navedel dr. C. C. zahtevajo izobrazbo na strojnem področju ter delo na računalniku, ostala predlagana delovna mesta za tožnika, upoštevajoč omejitve, izobrazbo in bolečine, pa niso na voljo. Zato je izvedba sodbe neizvedljiva in neutemeljena. Tožnik ima zdravstvene težave s koleni že od njegovega 13 leta starosti. Izboljšanja glede kolen in pogačic ne bo, zato gre za permanentno izgubo. Zdravstveno stanje se pri tožniku poslabšuje, saj ima dodatno še težave s hrbtenico. Priporočila različnih specialistov so usmerjena v izogibanje težjim fizičnim aktivnostim, mrazu, hitrim gibom, prepihu in vlagi. Dela v poklicu tožnika, ki bi omogočalo omejitve po izpodbijanih odločbah ni. Bolečine tožnika v kolenih so prehude in za preprosto hojo potrebuje zdravstvene pripomočke. Tožnik ni zmožen opravljati dela s polnim delovnim časom, ne samo v svojem poklicu, temveč na splošno, saj že pri samostojnem življenju potrebuje pomoč svojih staršev. V izpodbijani sodbi ni navedeno, katero delo v poklicu bi lahko opravljal, niti ne delovnega mesta, ki bi ga zavarovanec ob upoštevanju vseh omejitev lahko opravljal s polnim delovnim časom od 1. 10. 2019 dalje. Zaradi navedenega bi tožnika morali razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno pravilnimi razlogi.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 19. 3. 2020 in številka zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 16. 10. 2019, s katero je bil tožnik od 1. 10. 2019 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami.1

6. Sodišče je ob prvotnem izvedovanju izvedenskega organa zaradi vztrajajočih pripomb nadaljevalo z dokaznim postopkom ter v okviru 5. člena ZPP pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje in oba člana izvedenskega organa še dodatno zaslišalo. Zatrjevane navidezne nedoslednosti oziroma razkorak med mnenjem izvedenskega organa in lečečimi specialisti so bile tako z dokaznim postopkom odpravljene in sodišče je izvedensko mnenje z dopolnitvami utemeljeno štelo kot objektivizirano podlago za svojo odločitev.

7. Pritožbeno sodišče ne more soglašati s pritožnikovo zatrjevano kontradiktornostjo odločitve sodišča, da tožnik ni zmožen za delo kot hišnik, lahko pa opravlja drugo delo v svojem poklicu. Že tožnik sam ugotavlja, da je definicija poklica širša in se ne upošteva le delovnega mesta, na katero je zavarovanec razporejen,2 temveč splošna delovna zmožnost za delo, ki bi ga lahko opravljal glede na izobrazbo, usposobljenost in delovne izkušnje. Član izvedenskega organa MDPŠ je primeroma opredelil dela, ki bi jih bil tožnik ob upoštevanju poklica zmožen opravljati.3

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovim argumentom, ki skušajo ovreči mnenje izvedenskega organa o preostali tožnikovi zmožnosti okviru III. kategorije invalidnosti. Pritožbena trditev, da tožnik zaradi bolečin že pri vsakodnevnih opravilih potrebuje pomoč staršev, izpodbije ugotovitev izvedenskega organa, da je ocenjevanje delazmožnosti tehtanje med funkcionalnimi zmogljivostmi ter zahtevami delovnega okolja. Sodišče je izpostavilo, da pri oceni delazmožnosti niso ključni morfološki izvidi,4 temveč funkcionalna zmogljivost prizadetih organov oziroma organskih sistemov. Nenazadnje ni naloga izvedenskega organa v sodnem postopku natančna opredelitev konkretnih delovnih mest, temveč ugotovitev tožnikove preostale delovne zmožnosti oziroma opredelitev stvarnih razbremenitev, ki jih tožnik glede na zdravstveno stanje potrebuje, da ne bi ob opravljanju dela prišlo do nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Opredelitev konkretnih delovnih mest je pristojnost Zavoda RS za zaposlovanje, ki v zaposlitvenem načrtu z zavarovancem opredeli konkretna delovna mesta, za katera bo delovni invalid na trgu dela iskal zaposlitev.

9. Neutemeljen mora ostati tožnikov pritožbeni očitek o veliki razliki v ortopedskem smislu med antalgično opisano slabostjo v kolenih in opravljenem nevrološkem pregledu,5 saj je bilo pojasnjeno, da so bile zaradi ugotovitev lečečega specialista6 priznane v izreku navedene razbremenitve. Ključno je, da so lečeči specialisti7 ugotavljali po vsebini enako stanje (klinični status) kot je bilo ugotovljeno s strani izvedenskega organa. Sodišče je pojasnilo, da je vsak izvid potrebno obravnavati znotraj njegovih objektivnih ugotovitev, subjektivnih navedb in na podlagi zaključkov. Tožniku je bila v okviru ugotavljanja njegove preostale delovne zmožnosti, zaradi težav s koleni priznana stvarna razbremenitev „izmenično stoječega in sedečega dela.“ Gre za oceno o trajni delazmožnosti, saj težave s koleni tožniku dokončno zmanjšujejo funkcijsko sposobnost v permanentnem smislu, zato so lahko obravnavane v okviru invalidskega postopka.

10. V 12. točki obrazložitve se je sodišče opredelilo tudi do navideznega razkoraka pri ugotovitvi permanentne obrabe pogačic na kolenih. Član izvedenskega organa s področja ortopedije je pojasnil, da pojem „obrabe“ ni identičen s pojmom „gibljivosti“, ki se lahko spreminja iz leta v leto, pa tudi iz meseca v mesec.8 Pri ocenjevanju izgube globalne funkcijske sposobnosti se zato določajo stvarne razbremenitve, ki so potrebne zaradi tožnikovih težav z obrabo.9 Nenazadnje je pojasnjeno, da je uporaba bergel in opornic odločitev posameznika, ki ni vedno skladna z morfološkim substratom.10 Priznanje časovne razbremenitve tožniku pa ne bi mogla nadomestiti izkazane potrebe po stvarnih razbremenitvah, za kar se tožnik zavzema.

11. Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek napačne ocene izvedenskega organa o tožnikovi preostalo delovni zmožnosti. Sodišče je v 12. točki obrazložitve sodbe argumentirano obrazložilo, da ocena izvedenskega organa izkazuje upoštevanje specifike delovnih obremenitev tožnikovega poklica.11 Sodišče je prepričalo ovrednotenje tožnikove funkcionalne zmogljivosti organov in organskih sistemov, ki jo je izvedenski organ sprejel na podlagi ugotovitev lečečih specialistov, ob lastnih ugotovitvah in kliničnem statusu ob osebnem pregledu. Tožnikove trditve o bolečinah so povzete iz subjektivne pripovedi samega pacienta,12 ki pa jih je zaradi subjektivne narave potrebno vedno soočiti z ugotovitvami iz objektivne dokumentacije.13

12. Tožnikova delazmožnost je bila pravilno presojana s strani člana izvedenskega organa s področja MDPŠ, ki je dolžan objektivizirati subjektivne navedbe in podati oceno na podlagi objektiviziranih sprememb zdravstvenega stanja14

13. Pritožnikovo zatrjevanje o poslabšanju zdravstvenega stanja, ki časovno zapade po izpodbijanih dokončnih odločbah, bo moralo biti presojano v okviru novega upravnega postopka pri tožencu, ki ga bo sprožil tožnik s predlogom za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

14. Na podlagi člena 353. ZPP je pritožbo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje ter ob uporabi 165. člena ZPP odločiti, da stroški pritožbe bremenijo tožnika.

1 Bremena naj ne presegajo 5 kg, delo naj ne vsebuje dolgotrajnih in pogostih prisilnih drž ledveno-križnične hrbtenice, delo naj poteka delno sede, delno stoje v razmerju 50/50, delo naj poteka v ugodnih mikroklimatskih razmerah, s polnim delovnim časom. 2 Tožnik je nazadnje opravljal delo kot hišnik. 3 Konstruktor, tehnolog, sodelovanje pri strojih za obdelavo za CNC, za delo na sestavi manjših lesenih asortimanov v podjetju, ki se ukvarja s takšno dejavnostjo. 4 Slikovna diagnostika. 5 Ni omejene gibljivosti, koleni sta mirni, miotatični refleksi so simetrično izivni, moč je normalna, atrofij ni, obstaja sicer manjša občutljivost za dotik po dermatomu L5 levo z negativnim znakom po laseku. Gibljivost kolkov in kolen je normalna v ležečem položaju, pri hoji pa se pojavlja funkcijska kontraktura, antalgična hoja z močnim razbremenjevanjem leve strani, testi na nateg dure so negativni, gibljivost ledvene hrbtenice pa je nekoliko omejen. 6 Dr. D. D. 7 Ki so podali priporočila, na katera se sklicuje tožnik. 8 Obstajajo obdobja poslabšanja oziroma poboljšanja (obdobju poslabšanja je namenjen bolniški stalež, kjer gre za akutno nezmožnost opravljanja dela zaradi težav z gibljivostjo). 9 Ki je permanentna stvar, kar je bilo tudi upoštevano. 10 Objektivne preiskave pri tožniku izkazujejo, da zadostujejo opornice in uporaba bergel ni nujno potrebna. 11 Iz delovne dokumentacije v upravnem spisu, tožnikove izpovedi in njegovih navedb pri osebnem pregledu. 12 Anamneze. 13 Nenazadnje je tožnik v invalidskem postopku izrazil željo zaposliti se kot varnostnik-receptor, za kar bi bil zmožen kot tudi za delo na sestavi manjših lesenih asortimanov v podjetju, ki se ukvarja s takšno dejavnostjo. 14 Izkazanih z medicinskimi izvidi v povezavi z delovno dokumentacijo v skladu s pravili medicinske stroke, znanosti in izkušenj, torej objektivno v skladu z uveljavljanimi standardi ocenjevanja invalidnosti, ki ni zgolj medicinska, temveč tudi pravna kategorija. Izvedenci specialnosti MDPŠ so najbolj primerni za podajo mnenj o delovni zmožnosti (VSRS sodbo VIII Ips 257/2015 z dne 5. 4. 2015).