Jedro

Vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopek zavarovanja ureja ZFPPIPP v oddelku 3.8 (130.-132. člen ZFPPIPP), ki se uporablja za vse postopke izvršbe ali zavarovanja, ki jih vodi sodišče (prvi odstavek 130. člena ZFPPIPP), smiselno pa se uporablja tudi za postopke davčne izvršbe in druge postopke izvršbe ali zavarovanja, ki jih vodi drug državni organ. Navedeno pomeni, da je treba določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, v skladu s katero po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju, uporabljati smiselno glede na predmet zadevnega inšpekcijskega postopka. Ker se je slednji vodil zaradi nepravilnosti pri ravnanju z odpadki (zemeljskim izkopom), je treba določbe oddelka 3.8 ZFPPIPP uporabiti smiselno glede na relevantne določbe ZVO-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor št. 06113-990/2008-56 z dne 30. 11. 2018 odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 744,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 10.000,00 EUR zaradi neizvršitve obveznosti odstranitve 130.000 m3 zemeljskega izkopa z zemljišč parc. št. 223, 220/3, 220/4 in 220/1, vse k. o. ..., ki je bila tožniku naložena z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06113-990/2008 s 25. 5. 2009. Pri tem mora tožnik v I. točki izreka navedeni znesek nakazati na tam navedeni TRR in o plačilu denarne kazni obvestiti prvostopenjski organ v roku treh dni po plačilu kazni (II. točka izreka). Če tožnik v predpisanem roku denarne kazni ne bo plačal, jo bo prisilno izterjala Finančna uprava RS, Finančni urad Murska Sobota (III. točka izreka). Če tožnik do 6. 3. 2019 ne bo izpolnil vseh obveznosti iz I. točke izreka odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06113-990/2008 s 25. 5. 2009, bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR (IV. točka izreka).

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da inšpekcijska odločba s 25. 5. 2009 ni izvršena, saj tožnik z zemljišč navedenih parcelnih številk ni v celoti odstranil 130.000 m3 zemeljskega izkopa, ki izvira iz gradnje avtoceste na navedenem odseku. Inšpekcijska odločba je bila izdana tožniku kot povzročitelju čezmerne obremenitve okolja z odpadki še pred začetkom stečajnega postopka nad njim, pred uvedbo stečajnega postopka pa je tudi potekel rok za njeno prostovoljno izpolnitev. Dodaja še, da uvedba stečajnega postopka ni ovira za dokončanje začetega inšpekcijskega postopka po Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1), ki je sedaj v fazi prisilne izvršitve te pravnomočne inšpekcijske odločbe, saj gre za izvajanje izvršbe s prisilitvijo, z denarnimi kaznimi za izpolnitev tožnikove nedenarne obveznosti zaradi vzpostavitve zakonitega stanja, to je, da se odpravi čezmerno obremenjevanje okolja z odpadki. Namen izreka denarne kazni v tej upravni izvršbi torej ni prejeti poplačilo iz stečajne mase oziroma premoženja tožnika kot stečajnega dolžnika in torej tudi ne zmanjšanje njegovega premoženja oziroma obsega stečajne mase, ampak prisiliti tožnika k vzpostavitvi zakonitega stanja za zaščito javnega interesa. Tožnikovo pritožbeno navedbo, da ni lastnik obravnavanih odpadkov oziroma zemljine in da je slednja last lastnikov zemljišč, na katerih se nahaja, označuje kot pavšalno, pa tudi sicer ta trditev z vidika prvega odstavka 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v postopku upravne izvršbe ne more biti upoštevna, saj je bilo z navedeno inšpekcijsko odločbo pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik tisti, ki je na navedena zemljišča nezakonito odložil 130.000 m3 zemeljskega izkopa, zato je odgovoren za nastalo protipravno stanje in ga je dolžan v roku odpraviti.

Povzetek bistvenih navedb tožnika in toženke v upravnem sporu

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil dve leti po tem, ko je inšpektorat izdal sklep, s katerim mu je naložil odstranitev zemeljskega izkopa, zoper njega uveden stečajni postopek. Ker obveznost odstranitve zemeljskega izkopa predstavlja nedenarno terjatev zoper tožnika, zatrjuje, da se na podlagi 253. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ob začetku stečajnega postopka nedenarna terjatev pretvori v denarno, vse terjatve (ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka) pa morajo upniki prijaviti v roku treh mesecev od začetka stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Poudarja, da toženka svoje terjatve ni prijavila, zaradi česar je njena terjatev prenehala in je v postopku upravne izvršbe ne more več uveljavljati. Z izdajo izpodbijanega sklepa je organ postopal v nasprotju s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP, ki določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi in zavarovanju. Dodatno navaja, da v konkretnem primeru ni uporabljiv niti 29. člen ZVO-1, saj je zemljina last lastnika zemljišč, na katerih se nahaja. Zahteva, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije ter ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa in ga odpravi; podrejeno pa predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču predložila upravni spis zadeve.

5. Na glavni obravnavi 4. 1. 2021 je tožnik navedel, da je s strani Agencije Republike Slovenije za okolje pridobil okoljevarstveno dovoljenje za odstranitev predmetne zemljine ter pojasnil, da jo bo posredoval sodišču. Ponovno je izpostavil, da zemljina ni del stečajne mase, saj je last lastnikov zemljišč, na katerih se nahaja, zato se je v stečajnem postopku ne more prodati. Prav tako je potrdil, da je inšpekcijska odločba s 25. 5. 2009, ki se z izpodbijanim sklepom izvršuje in s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik povzročitelj obremenitve, postala pravnomočna.

Odločanje po sodnici posameznici

6. Sodišče je 19. 11. 2020 na podlagi prve alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep I U 465/2019-9, da o zadevi odloča sodnica posameznica, saj vrednost spornega predmeta v konkretni zadevi ne presega 20.000,00 EUR, prav tako pa se zadeva v bistvenem nanaša na vprašanje pravilne uporabe relevantnih določb ZFPPIPP in ZVO-1. 7. Ob tem sodišče izpostavlja, da pooblaščenka tožnika na naroku za glavno obravnavo 4. 1. 2021 na izrecno vprašanje sodnice ni podala nobenega ugovora v zvezi s sestavo sodišča v tej zadevi, toženka pa je svoj izostanek z glavne obravnave opravičila.

Videokonferenčna izvedba naroka za glavno obravnavo

8. V času veljavnosti Odredbe o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS, Uradni list RS, št. 165/2020), to je od 16. 11. 2020 do preklica, je mogoče naroke po točki 3.2. te odredbe izvesti videokonferenčno. Videokonferenčni narok je na podlagi 114. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mogoče izvesti le na podlagi predhodnega soglasja strank v postopku.

9. Obe stranki sta po pozivu sodišča z 22. 12. 2020 soglasje za videokonferenčno izvedbo naroka za glavno obravnavo podali, pri čemer je toženka svoj izostanek opravičila. Navedla je sicer, da nima zagotovljenih tehničnih možnosti za nemoteno sodelovanje na videokonferenci, ni pa predlagala preložitve naroka. Zato je sodišče štelo, da so bili izpolnjeni pogoji za izvedbo naroka 4. 1. 2021 po videokonferenci.

Dokazni sklep

10. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu ter v okoljevarstveno dovoljenje Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35458-46/2018-14 s 30. 9. 2020 (priloga A 4).

K I. točki izreka

11. Tožba je utemeljena.

12. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je sodbo izdalo 12. 1. 2021, to je po preteku roka za izjavo toženke v zvezi z okoljevarstvenim dovoljenjem s 30. 9. 2020 (priloga A 4), ki ga je tožnik sodišču v skladu s sklepom sodišča, sprejetim na naroku 4. 1. 2021, posredoval 6. 1. 2021 kot dokaz svojim trditvam.

13. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje ali je izpodbijani sklep o izvršbi, ki je bil izdan po začetku stečajnega postopka zoper tožnika – povzročitelja obremenitve, zakonit. 14. Sodišče je zato najprej preverilo, ali je bil tožnik pravnomočno spoznan za povzročitelja obremenitve in ali predmetna zemljina spada v njegovo stečajno maso. Nato pa je ugotavljalo, ali je bilo po začetku stečajnega postopka zoper tožnika dovoljeno izdati izpodbijani sklep, upoštevajoč določbo 131. člena ZFPPIPP in njeno razmerje do relevantnih določb ZVO-1. Na tej podlagi je naposled presojalo, ali tožnik po začetku stečajnega postopka še vedno velja za povzročitelja obremenitve in mora zato izpolniti obveznosti, ki izvirajo iz izpodbijanega sklepa.

Tožnik kot povzročitelj obremenitve in pravni položaj zemljine

15. Tožnik v tožbi navaja, da ni lastnik predmetne zemljine in da slednja zato tudi ni v stečajni masi. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da je ta navedba v očitnem nasprotju z izrekom pravnomočne inšpekcijske odločbe št. 6113-990/2008 s 25. 5. 2009, ki se v konkretni zadevi izvršuje. Ta namreč tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu nalaga obveznost odstranitve prav te zemljine. Tudi iz obrazložitve zadevne inšpekcijske odločbe je razvidno, da je tožnik odgovoren za ravnanje z zemljino ter da je s svojim postopanjem povzročil čezmerno obremenitev okolja z odpadki.

16. V skladu z drugim odstavkom 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se domneva, da je lastniški posestnik premičnine – torej oseba, ki ima stvar v posesti, kot da je njena (prvi odstavek 27. člena SPZ) – njen lastnik. Iz okoljevarstvenega dovoljenja Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35458-46/2018-14 z dne 30. 9. 2020, ki ga je sodišču predložil tožnik (priloga A 4), izhaja, da je predmetni zemeljski izkop nastal pri zemeljskih delih na območju gradnje avtoceste Vučja vas – Cogetinci, dovoljenje pa je bilo tožniku izdano za predelavo odpadkov po postopku R10 – vnos zemeljskega izkopa do skupne količine 180.000 m3 za namen vzpostavitve novega stanja tal z delno izravnavo in ureditvijo odvodnjavanja zemljišča, da bo dosežena ustrezna stabilnost območja in s tem ekološka izboljšava tal. S takšno uporabo in razpolaganjem s predmetno zemljino tožnik po presoji sodišča nad njo izvršuje neposredno dejansko oblast, s čimer ima zemljino v posesti, kot da je njegova. Ob odsotnosti dokazov, ki bi vzpostavljeno domnevo izpodbili, sodišče zato na podlagi drugega odstavka 11. člena SPZ zaključuje, da je tožnik lastnik predmetne zemljine.

17. Sodišče je nadalje ugotavljalo, ali je predmetna zemljina del tožnikove stečajne mase. Glede na določbo drugega odstavka 224. člena ZFPPIPP v stečajno maso spada vse premoženje stečajnega dolžnika. To ob upoštevanju v prejšnji točki te sodbe navedenega zaključka pomeni, da v stečajno maso spada tudi predmetna zemljina, saj je tožnik njen lastnik.

Dovoljenost izpodbijanega sklepa o izvršbi

18. Tožnik v tožbi nadalje navaja, da je toženka z izdajo izpodbijanega sklepa postopala v nasprotju s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP, ki določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi in zavarovanju. Sodišče je zato ugotavljalo, katera je bila pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa in ali relevantne določbe ZFPPIPP prepovedujejo njegovo izdajo.

19. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi prvega odstavka 289. člena ter 290. in 298. člena ZUP. Slednji ureja izvršbo nedenarnih obveznosti s prisilitvijo in v prvem odstavku določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. V skladu z drugim odstavkom organ, ki opravlja izvršbo, najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo.

20. Vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopek zavarovanja ureja ZFPPIPP v oddelku 3.8 (130.-132. člen ZFPPIPP), ki se uporablja za vse postopke izvršbe ali zavarovanja, ki jih vodi sodišče (prvi odstavek 130. člena ZFPPIPP), smiselno pa se uporablja tudi za postopke davčne izvršbe in druge postopke izvršbe ali zavarovanja, ki jih vodi drug državni organ (drugi odstavek 130. člena ZFPPIPP). Določbe oddelka 3.8 se torej smiselno uporabljajo tudi v postopkih, ki jih vodijo drugi državni organi (ne sodišče), v konkretni zadevi Inšpektorat za okolje in prostor, vendar pa je uporaba tega poglavja v teh postopkih „le“ smiselna, kar pomeni, da je treba postopati glede na konkretne okoliščine in vrsto zadeve.1 Navedeno pomeni, da je treba določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, v skladu s katero po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju, uporabljati smiselno glede na predmet zadevnega inšpekcijskega postopka. Ker se je slednji vodil zaradi nepravilnosti pri ravnanju z odpadki (zemeljskim izkopom), je treba določbe oddelka 3.8 ZFPPIPP uporabiti smiselno glede na relevantne določbe ZVO-1. 21. Tretji odstavek 9. člena ZVO-1 določa, da je povzročitelj obremenitve odgovoren za obremenjevanje okolja tudi v primeru stečaja ali likvidacije, če gre za odpravo nezakonitega stanja. V zvezi s tem sodišče poudarja, da je s to določbo uzakonjeno splošno načelo odgovornosti povzročitelja, ki pa ga dopolnjuje načelo subsidiarnega ukrepanja, uzakonjenega v 11. členu ZVO-1, v skladu s katerim država skrbi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem.

22. Po prvem odstavku 29. člena ZVO-1 postane imetnik odpadkov Republika Slovenija, če se zoper povzročitelja obremenitve uvede stečajni postopek, v stečajni masi pa so odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom skladno z zakonom. Smiselno enako določa tudi ZFPPIPP v 1. točki drugega odstavka 374. člena, po kateri se v primeru, če upniki ne privolijo v prevzem odpadkov, stečajna masa pa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije, odpadki prenesejo na Republiko Slovenijo. Namen navedenih zakonskih določb je jasen: v primeru prenehanja povzročitelja oziroma imetnika odpadkov preprečiti, da bi ti odpadki ostali brez imetnika oziroma zavezanca za njihovo varno predelavo in bi s tem obremenjevali oziroma ogrožali okolje.2 V takem primeru obe zakonski določbi predvidevata prenos odpadkov na Republiko Slovenijo, ki po prvem odstavku 29. člena ZVO-1 celo izrecno postane imetnik odpadkov in s tem zavezanec za njihovo obdelavo po 21. členu Uredbe o odpadkih.

23. V povezavi navedenih določb z 11. členom ZVO-1 gre torej za ureditev, ki je do splošnega načela odgovornosti povzročitelja obremenitve iz 9. člena ZVO-1 v razmerju specialnosti, zato je treba v situacijah, ki jih ureja, uporabiti to in ne splošne ureditve.3 Sklepno

24. Po vsem povedanem sodišče ugotavlja, da bo v konkretnem primeru zemljina bodisi prešla v last stečajnih upnikov, če bo prodana in razdeljena v stečajnem postopku, bodisi bo postala imetnik odpadkov Republika Slovenija. Gre za odraz načela subsidiarnega ukrepanja, saj odstranitve predmetne zemljine zaradi poteka stečajnega postopka ni več mogoče naložiti tožniku – povzročitelju obremenitve.

25. Ob upoštevanju navedenega je organ pri izdaji izpodbijanega sklepa zmotno uporabil materialno pravo, saj zaradi začetka stečajnega postopka zoper tožnika ni mogel več izdati sklepa o izvršbi. Zavezanec za odstranitev odpadkov bo v skladu s prvim odstavkom 29. člena ZVO-1 po prodaji zemljine postal bodisi stečajni upnik bodisi Republika Slovenija, tožnik pa bo na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka po uradni dolžnosti izbrisan iz registra (377. člen ZFPPIPP).

26. Na podlagi predstavljenih razlogov je sodišče glede na tožbeni zahtevek in ob upoštevanju prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odločilo v sporu polne jurisdikcije tako, da je izpodbijani sklep odpravilo, ne da bi ga vrnilo organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek.

K II. točki izreka

27. Če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kot v obravnavanem primeru, odloči o stroških postopka skladno s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je tožnik s tožbo v celoti uspel, mu mora toženec v skladu s 154. in 155. členom ZPP, ki določata načelo uspeha v pravdi, povrniti vse potrebne stroške postopka. Sodišče je tožniku priznalo stroške po tarifni številki 30 Odvetniške tarife (OT) v višini 500 točk za pripravo tožbe in v višini 500 točk za udeležbo na naroku, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR po OT znaša 600,00 EUR. Na ta znesek je sodišče obračunalo še 22 % DDV v znesku 132,00 EUR in administrativne stroške 2 % v višini 12,00 EUR. Višina stroškov, ki so nastali tožniku in ki jih mora dobiti povrnjene s strani toženke v roku 15 dni od vročitve sodbe, tako skupaj znaša 744,00 EUR. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika od poteka roka za prostovoljno plačilo teh stroškov tečejo zamudne obresti.

1 Glej tudi UPRS sodba II U 154/2016 z dne 21. 12. 2016. 2 UPRS Sodba II U 97/2016-23 z dne 15. 11. 2017. 3 Prav tam.