Jedro

Točnih meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni, zato mora biti vsaka odškodnina obravnavana glede na vse dane okoliščine.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se ob nadaljnji ugoditvi pritožbi tožnika sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 5,460.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20.5.1998 dalje do plačila, v osmih dneh.

Višji tožbeni zahtevek tožnika se za 3,740.000,00 SIT zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka na prvi stopnji odmerjene na 388.810,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1998 do plačila, v osmih dneh." Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 96.036,00 SIT.

V ostalem se revizija tožeče stranke in v celoti revizija tožene stranke zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku revizijske stroške odmerjene na 61.500,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu za škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici poškodbe pri delu, priznalo odškodnino v skupnem znesku 3,500.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in pripadajoči del stroškov postopka, višji tožbeni zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 4,340.000,00 SIT, zavrnilo višji tožbeni zahtevek in spremenilo sklep o stroških postopka, v ostalem pa je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili revizijo.

Tožnik je vložil revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je določalo višino satisfakcije. Navaja, da je bila tožniku priznana prenizka odškodnina iz naslova telesnih bolečin, strahu, iznakaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Preveč je bilo od odškodnine za duševne bolečine tudi odštetega nadomestila, ki ga prejema iz naslova invalidnine za telesno okvaro. Previsoko je sodišče tudi ocenilo tožnikovo sokrivdo, saj bi ta lahko bila ocenjena največ na 20 %. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi tudi v še spornem znesku.

Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče prezrlo določbe 216. člena ZPP glede odločanja po prostem prevdarku. Tožnik je na račun invalidnine prejel višji znesek, kot se to ugotavlja v sodbi sodišča, pri čemer je treba upoštevati, da tožnik s svojimi navedbami sodišče zavaja. Zato bi bilo treba od priznane odškodnine odšteti bistveno višji znesek, kot je bil odštet. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

Reviziji sta bili v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977) - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl.), ki se glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) v tem postopku še uporablja, vročeni nasprotnima strankama, ki na revizijo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo.

Revizija tožnika je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP (1977)).

I. O reviziji tožnika Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1977), na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti. Ker revizija ne zatrjuje drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi s tožnikovo revizijo v tej smeri ni preizkušalo.

Po določbi drugega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) se za škodo, od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče ocenilo, da je ob objektivni odgovornosti tožene stranke za nezgodo, tožnik soprispeval k škodnemu dogodku 30 %. Čeprav vzrok delovne nezgode ni bil popolnoma ugotovljen, je sodišče na podlagi izključevanja prišlo do zaključka, da je do nesreče lahko prišlo samo, če je tožnik opustil navodila za varno delo. Ker je bil redno izprašan iz varstva pri delu, šlo pa je tudi za delavca, ki je bil v rudniku dolgo, in je moral in mogel poznati vse nevarnosti tega dela, je njegovo sokrivdo ocenilo na 30 %. Glede na to, da resnični razlogi nezgode niso znani, do nezgode pa je lahko prišlo le z opustitvijo predpisanih ukrepov za varno delo, revizijsko sodišče soglaša z ugotovljeno sokrivdo tožnika v višini 30 % (tretji odstavek 177. člena ZOR).

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede višine odškodnine (kar revizijsko sodišče preizkuša glede na določbo 371. člena ZPP po uradni dolžnosti) v izpodbijani sodbi je delno utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju sicer pravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena ZOR, pri čemer pa po mnenju revizijskega sodišča ni bil povsem pravilno uporabljen pravni standard pravične denarne odškodnine.

Točnih meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni, zato mora biti vsaka odškodnina obravnavana glede na vse dane okoliščine. Vsak oškodovanec je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo negmotno škodo v mejah določenih v 200. členu ZOR.

Odškodnina mora biti individualizirana, vendar istočasno vpeta tudi v širše družbene okvire, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Tako obravnavana odškodnina lahko ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, kot jo pojmujejo določbe 200. člena ZOR. Čeprav je že pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in zvišalo prisojeno odškodnino, po mnenju revizijskega sodišča tudi tako prisojena odškodnina še ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Ne glede na tožnikovo starost, ki jo je pri prisojanju odškodnine tudi treba upoštevati, je šlo pri njem za izredno hudo telesno poškodbo, ki je pri tožniku pustila tudi trajne posledice.

Tožniku je bila v konkretnem primeru priznana odškodnina iz naslova telesnih in duševnih bolečin - skaženost in zmanjšana življenjska aktivnost ter strahu. Pri odločanju o višini odškodnine je bilo upoštevano izvedensko mnenje in tožnikovi subjektivni občutki.

Prisojena odškodnina za telesne bolečine (2,000.000,00 SIT), ki so bile trajno zelo močne 12 dni, trajno zmerno močne 2 meseca, 6 mesecev zmerno močne in več kot leto dni lažjega in pojenjajočega značaja, pri čemer je treba upoštevati, da je imel tožnik v času hospitalizacije (skupaj 154 dni) kar tri operacije, glede na običajne odškodnine iz tega naslova ni povsem primerna, saj ne ustreza v celoti intenzivnosti in dolgotrajnosti teh bolečin. Zato revizijsko sodišče meni, da je ustrezna odškodnina iz tega naslova v višini 2,500.000,00 SIT.

Tožniku je priznana odškodnina za strah v znesku (500.000,00 SIT). Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je bil primaren strah ob nesreči hud (intenziven), tožnik pa se je ves čas bal še amputacije poškodovane noge. Ta strah ni bil samo trenuten, kot je to običajno, ampak je zaradi narave poškodbe trajal v intenzivni obliki mesec dni, saj se je šele takrat ugotovilo, da amputacija noge ne bo potrebna. Zaradi dolgotrajnega zdravljenja je dalj časa trajal tudi sekundarni strah, ki sicer ni bil več intenziven, se je pa kazal v obliki stalne skrbi, kako se bo poškodba pozdravila. Zato revizijsko sodišče sklepa, da bi bila iz tega naslova primerna odškodnina v višini 1,000.000,00 SIT.

Za duševne bolečine (3,600.000,00 SIT) zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je sodišče tožniku po mnenju revizijskega sodišča prisodilo prenizko odškodnino. Pri odločanju o višini odškodnine je bilo sodišče sicer mnenja, da je prvostopenjsko sodišče premalo upoštevalo dejstva, da tožnik ne more več hoditi na izlete, da ne more več voziti avta in kolesa ter da zaradi poškodbe večinoma sedi. Je pa tudi samo premalo upoštevalo dejstvo, da tožnik ne more niti hoditi brez pomoči bergel in da je tudi z njima težko premika, da potrebuje pomoč pri oblačenju in slačenju in da mu je povsem onemogočeno opravljanje vsakega fizičnega dela. Pri tožniku gre za ocenjeno 50 % trajno invalidnost, zaradi katere bi mu bilo treba priznati višjo odškodnino iz tega naslova. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je iz tega naslova primerna odškodnina v višini 4,200.000,00 SIT, ki pa jo je treba zaradi prejete invalidnine znižati za 600.000,00 SIT, tako da znaša odškodnina iz tega naslova 3,600.000,00 SIT. Šele s tako odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je po mnenju revizijskega sodišča, pravilno uporabljeno materialno pravo, ki izvira iz določbe prvega odstavka 200. člena ZOR.

Glede višine odškodnine, ki jo je pritožbeno sodišče priznalo tožniku zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, revizijsko sodišče nima pomislekov. Sodišče je dovolj upoštevalo vsa dejstva, škodo individualiziralo glede na izražene občutke samega tožnika in mu priznalo ustrezno odškodnino v znesku 700.000,00 SIT.

II. O reviziji tožene stranke Čeprav se ta del v glavnem nanaša na revizijo tožene stranke, se v delu, kjer gre za zmanjšanje odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za invalidnino, prejeto zaradi telesne okvare delno nanaša tudi na revizijo tožnika.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki na obravnavi dne 20.5.1998, na predlog tožene stranke, ki ponujenega dokaza, ki ga je ponujal tožnik, ni želela vpogledati, kot nesporno ugotovili, da tožnik iz naslova invalidnine za telesno okvaro prejema okrog 5.000,00 SIT mesečno. Ker je šlo za nesporno ugotovitev, sodišče ni uporabilo določb ZPP (1977) (223. člen) o prostem preudarku, zato v tem delu ni moglo kršiti določb o pravdnem postopku, kot to sodišču očita revizija tožene stranke.

Drugače je vprašanje višine izplačane invalidnine v določenem časovnem obdobju dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče ugovarjati v revizijskem postopku (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)). Če se šteje kot osnova za odškodnino in ustrezno vrednotenje izplačila za zmanjšanje odškodnine kot materialnopravno vprašanje, pa ugotovimo, da je pritožbeno sodišče, ob med strankama nespornem znesku invalidnine 5.000,00 SIT na mesec, 60.000,00 SIT na leto, 600.000,00 SIT za deset let, ocenilo, da je primerno zmanjšanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ob upoštevanju prejete invalidnine v tožnikovem primeru 600.000,00 SIT in je za ta znesek pravilno znižalo sicer prisojeno odškodnino iz tega naslova. Zato v tem delu niti revizijama tožnika in tožene stranke ni mogoče ugoditi.

Revizijsko sodišče je zato odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZPP (1977) in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo.

Revizijsko sodišče je v skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZPP ponovno odločilo tudi o stroških postopka na prvi in drugi stopnji. Zaradi priznanih zamudnih obresti na stroške prvostopenjskega postopka, je bilo treba stroške vsake stopnje postopka odmeriti in priznati posebej. Pri stroških postopka na prvi in drugi stopnji je revizijsko sodišče v celoti upoštevalo izračun stroškov, ki ga je naredilo sodišče druge stopnje, spremenilo je samo odstotek uspeha v pravdi tako, da je namesto 47,17 % tožnikovega uspeha v sporu, po spremembi sodbe sodišča prve stopnje upoštevalo 59 % uspeha in zato tožniku priznalo stroške v višini 388.810,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva sodbe sodišča prve stopnje. Priznane stroške na drugi stopnji je revizijsko sodišče spreminjalo in v skladu z uspehom v pritožbi (53 %) tožniku priznalo 96.036,00 SIT, poleg tega pa je tožniku priznalo na račun revizijskih stroškov, ob upoštevanju približno 69 % uspeha v reviziji še 61.500,00 SIT stroškov za sestavo revizije (600 točk) in takso (28.200,00 SIT) na revizijo.

Sodišče je določbe ZPP (1977) in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).