Jedro

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnikova disertacija ni (samo) rezultat njegove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Pri takšni ugotovitvi pa gre za strokovno oceno, v katero sodišče ne more posegati in zato lahko sodišče v primeru, kot je obravnavani, opravi le preizkus pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka, ob upoštevanju določb Zakona o visokem šolstvu (ZViS) in določb od 176. do 180. člena Statuta Univerze v Ljubljani (Statut UL) A.A. - sedaj tožniku odvzela doktorat znanosti, pridobljen na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani, na podlagi doktorske disertacije z naslovom „Model tehnologije ranžiranja v železniškem prometu“. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik doktorsko disertacijo pod navedenim naslovom zagovarjal dne 4. 10. 2002 na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in mu je na podlagi uspešnega zagovora dne 6. 5. 2003 bila podeljena listina z univerzitetnim pečatom, ki potrjuje dosežen znanstveni naziv doktorja znanosti. Dne 13. 12. 2010 pa je Višja prometna šola v Mariboru Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani posredovala predlog za odvzem doktorata znanosti, v katerem navaja, da doktorska disertacija z naslovom Model tehnologije ranžiranja v železniškem prometu ni rezultat tožnikove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov tožnika, ker je v pomembnem delu plagiat knjige dr. Mirka Čička in dr. Mašana Jokića z naslovom Matematičke metode u železničkom saobračaju i transportu (Beograd, 1987). Senat fakultete je na svoji seji dne 22. 12. 2010 imenoval doc. dr. B.B. in izr. prof. dr. C.C. z nalogo, da pregledata predlog za odvzem doktorata in podata mnenje o utemeljenosti predloga. Na podlagi ločenih mnenj imenovanih visokošolskih učiteljev je senat članice na svoji seji dne 9. 3. 2011 prejel sklep, da obstajajo utemeljeni razlogi za odvzem doktorata in da se celotna zadeva pošlje senatu Univerze v Ljubljani v nadaljnjo obravnavo. Senat univerze je na svoji seji dne 22. 3. 2011 sprejel sklep, da se uvede postopek za odvzem doktorata znanosti tožniku in določil komisijo v sestavi prof. dr. D.D., prof. dr. E.E. in prof. dr. F.F., da zberejo dokaze o razlogih za odvzem doktorata in o tem podajo ločena poročila. Komisija se je sestala dne 25. 11. 2011, zaslišala tožnika in mu omogočila, da se izjavi o zbranih dokazih, tožnik pa je komisiji predložil tudi svojo pisno izjavo. Člani komisije so izdelali svoja ločena poročila, pri čemer sta člana komisije prof. dr. D.D. in prof. dr. F.F. predlagala, da se tožniku doktorat odvzame, medtem ko je prof. dr. E.E. predlagal, da se tožniku doktorat ne odvzame. Senat univerze je vse zbrano gradivo obravnaval na svoji posebni seji dne 24. 1. 2012. O delu članov komisije je senatu poročal prof. dr. D.D., svoje stališče pa je posebej pojasnil tudi prof. dr. E.E. Seje senata se je v delu, ko je senat obravnaval zbrano gradivo, udeležil tudi tožnik, ki je članom senata pojasnil svoje stališče. Po skrbni in temeljiti obravnavi celotnega gradiva je senat obravnavo zaključil in prešel na glasovanje ter sklenil, da je predlog za odvzem doktorata utemeljen po določbi 176. člena Statuta UL. Le-ta določa, da se doktorat znanosti odvzame, če se ugotovi, da disertacija ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Na podlagi zbranega gradiva in predvsem na podlagi poročil članov komisije prof. dr. D.D. in prof. dr. F.F., ki sta primerjala besedilo tožnikove doktorske disertacije „Model tehnologije ranžiranja v železniškem prometu“ z besedilom knjige Čičak, Jokić „Matematičke metode u železničkom saobračaju i transportu“, je moč ugotoviti, da so v tožnikovi doktorski disertaciji navedene formule, tabele in algoritmi, ki so v celoti identični s tistimi, objavljenimi v navedeni knjigi. Tudi vmesno besedilo, ki jih povezuje, je prevod vmesnega besedila iz navedene knjige. Takšna vsebinska skladnost se pojavlja na več mestih in za ponazoritev organ navaja samo točko 4.1.1. doktorske disertacije z naslovom Optimalna organizacija tokov v smeri štirih tehničnih postaj (str. 127 in naslednje), kjer je od strani 130 do 137 v celoti mogoče slediti besedilu navedene knjige. V tem delu doktorska disertacija navaja formule, matematične modele, tabele in algoritme, ki so dobesedno prepisani ali prevedeni. V doktorski disertaciji je najti naslednje besedilo: „Na osnovi tega lahko izdelamo tabelo, ki je uporabna za delo po Simpleksovi metodi“, temu pa sledi tabela št. 21. Navedeno avtorsko delo pa vsebuje naslednje besedilo: „Na osnovi 5.39, 5.41 in 5.42 formirajmo tabelo, ki je uporabna za delo po Simpleks metodi“, temu pa sledi tabela 5.1. Tabela št. 21 iz doktorske disertacije in tabela 5.1 iz navedenega dela sta popolnoma identični. V doktorski disertaciji na tem mestu ni nobene opombe pod črto ali drugačnega navedka, da sta besedilo in tabela povzeti iz avtorskega dela drugega avtorja. Na enak način bi se korak za korakom lahko sledilo tekstu disertacije in navedene knjige od strani 132 do 137 doktorske disertacije in še nekaterih drugih mestih. Navedena knjiga v besedilu disertacije sploh ni omenjena v nobeni opombi pod črto oziroma v kakršnikoli drugi obliki navedka, ki ustreza ustaljenim in splošno sprejetim standardom citiranja v znanstveno raziskovalnem delu. Navedena knjiga je omenjena le na koncu disertacije v seznamu literature. Na podlagi povedanega je moč skleniti, da tako iz besedila disertacije nikakor ni mogoče razbrati, v katerem delu gre za avtorjevo lastno ustvarjalnost in v katerem delu gre za povzemanje tujega avtorskega dela. Iz besedila doktorske disertacije je mogoče sklepati, da je celotno besedilo, razen tistega, kjer se najdejo navedki, rezultat lastnega ustvarjalnega dela tožnika. To velja tudi za prej navedene dele doktorske disertacije. Primerjava besedil doktorske disertacije pa jasno pokaže, da temu ni tako in da besedilo doktorske disertacije ni rezultat samo tožnikove lastne ustvarjalnosti, ampak je tudi rezultat tujega avtorskega dela brez ustrezne navedbe literaturnega vira. Tožnik se v svojih pojasnilih razlogov za plagiat ni dotaknil, pojasnil pa je, da je v izdelavo doktorske disertacije vložil veliko svojega dela in tudi izkazal lastne raziskovalne rezultate. Takšna navedba sicer drži, vendar za obravnavanje ni relevantna. Doktorska disertacija ni le vrhunsko znanstveno delo, je tudi delo, ki zahteva upoštevanje najvišjih standardov znanstvene odličnosti in etičnosti. Zato vsaka uporaba tujega avtorskega dela na način, ki ne omogoča takojšnje in jasne ugotovitve, da gre za povzemanje ali navajanje tujega avtorskega dela, tem standardom nasprotuje in predstavlja razlog za odvzem pridobljene časti. Za odvzem doktorata znanosti tožniku je glasovalo 25 članov senata, 2 člana senata pa sta se pri glasovanju vzdržala.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijani sklep ni pravilen in ni zakonit. Opozarja, da je Univerza v Ljubljani izdala sklep o obnovi postopka z dne 22. 3. 2011 po izteku 3-letnega absolutnega roka, saj je Fakulteta za pomorstvo in promet izdala dokončni posamični akt dne 6. 5. 2003, tako da je 3-letni absolutni rok za obnovo postopka po četrtem odstavku 263. člena ZUP potekel. Poleg tega tožnik meni, da je tožena stranka sklep o obnovi postopka izdala tudi po izteku enomesečnega subjektivnega roka v smislu določb 263. člena ZUP. Ob upoštevanju, da je enomesečni rok začel teči od dne 13. 12. 2010, to je od trenutka, ko je tožena stranka zvedela za (domnevno) nova dejstva oziroma nove dokaze, sklep o uvedbi postopka za odvzem doktorata pa je bil izdan 22. 3. 2011 (torej po poteku več kot tri mesece od dneva seznanitve z novimi dejstvi oziroma dokazi), tožnik meni, da je Univerza v Ljubljani začela postopek za odvzem doktorata po izteku enomesečnega subjektivnega roka v smislu določb ZUP. Tožnik nadalje opozarja, da morajo biti za obnovo postopka izpolnjeni vsi zakonski pogoji v smislu drugega odstavka 268. člena ZUP, kar pomeni, da morajo biti navedena tudi konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan zakonit razlog za obnovo postopka, v katerem se odloča o odvzemu doktorata. Tožena stranka bi morala pred izdajo sklepa z dne 22. 3. 2011, s katerim je odločila, da bo postopek obnovljen, opraviti formalni preizkus in preveriti ali obstajajo vsi zakonski pogoji za obnovo in šele potem bi lahko izdala sklep o dovolitvi obnove postopka. Okoliščine o novih dejstvih in dokazih bi morale biti navedene v sklepu o uvedbi postopka za odvzem doktorata in izhajati iz podatkov v spisu, sicer preizkus zakonskih pogojev za obnovo postopka po uradni dolžnosti v sklepu, v katerem okoliščine o novih dejstvih in dokazih niso navedene, ni možen. Tožena stranka v delu obrazložitve z dne 22. 3. 2011 le pavšalno navaja, da je zbranih dovolj razlogov in s tem, da so izpolnjeni pogoji, da se uvede postopek za odvzem doktorata tožniku. Tako pavšalna navedba tožene stranke glede odločilne okoliščine o tem, da se je zvedelo za nova dejstva in nove dokaze, ni z ničemer konkretizirana, brez te konkretizacije pa izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. V fazi predhodnega postopka, v katerem se odloča o procesnih pogojih za obnovo postopka, ne gre za vprašanje, ali v resnici obstaja okoliščina, ki se v dopisu Višje šole v Mariboru navaja kot razlog za obnovo postopka, ampak gre za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, lahko pripeljala do drugačne odločitve o stvari, kar pomeni, da bi tožena stranka ob pridobljeni informaciji o tem, da besedilo doktorske disertacije tožnika ni rezultat lastne ustvarjalnosti, morala opraviti primerjavo z vsebino besedila knjige Matematičke metode u železničkom saobračaju ter v primeru, če bi se izkazalo, da so takšne trditve, za katere zadošča stopnja verjetnosti in ne stopnja gotovosti, resnične, začeti obnovo postopka po uradni dolžnosti, vse ob upoštevanju roka, ki je določen v drugem odstavku 263. člena ZUP. V tem postopku za odvzem doktorata je bilo z materialnopravnega stališča odločilno le to, ali je besedilo doktorske disertacije rezultat lastne ustvarjalnosti tožnika, ali pa je tudi rezultat tujega avtorskega dela, kot to navaja tožena stranka. Tožena stranka tožniku očita, da je v točki 4.1.1. doktorske disertacije od 130. do 137. strani mogoče v celoti slediti besedilu knjige Čičak, Jokić, Matematičke metode u železničkom saobračaju i transportu oziroma, da sta tabela št. 21 iz doktorske disertacije in tabela št. 5.1 iz navedene knjige popolnoma identični ter da v tem delu doktorska disertacija vsebuje matematične modele, formule, tabele in algoritme, ki so dobesedno prepisani ali prevedeni iz navedene knjige. V skladu z določbo 2. člena Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici, varstvo avtorske pravice obsega izraze, ne pa idej, postopkov, metod dela ali matematičnih pojmov. Ker torej navedeni matematični pojmi: matematične formule, modeli oziroma algoritmi niso varovani z avtorsko pravico, ne morejo biti predmet avtorsko-pravnega varstva v smislu citirane določbe Pogodbe, zato je tudi ugotovitev tožene stranke, da je besedilo doktorske disertacije „rezultat tujega avtorskega dela“ oziroma „. . . da vsaka uporaba tujega avtorskega dela na način, ki ne omogoča takojšne in jasne ugotovitve, da gre za povzemanje ali navajanje tujega avtorskega dela, tem standardom nasprotuje in predstavlja razlog za odvzem pridobljene časti“, neutemeljena. Tožnik tudi pojasnjuje, da matematične formule, tabele in algoritmi, ki so bili povzeti v doktorski disertaciji, niso bili uporabljeni v tožnikovi raziskavi, temveč zgolj kot teoretična razlaga za že obstoječi model ranžiranja z ugotavljanjem vagonskih tokov in v tem smislu niso v nikakršni zvezi s tožnikovo raziskavo, ki se dejansko nanaša na povsem novo teorijo sistemov za reševanje tehnoloških procesov v železniškem prometu. Iz navedenih razlogov je dejansko zmotna ugotovitev tožene stranke, da je doktorska disertacija rezultat tujega avtorskega dela, zaradi česar je dejansko stanje v tem smislu ostalo nepopolno ugotovljeno. V zvezi z očitkom tožene stranke, da knjiga z naslovom Matematičke metode u železničkom saobračaju i transportu ni bila omenjena v nobeni opombi pod črto oziroma v kakršnikoli drugi obliki navedka, ki ustreza ustaljenim in splošno sprejetim standardom citiranja v znanstvenoraziskovalnem delu, temveč je bila omenjena le na koncu seznama literature, tožnik pojasnjuje, da je literaturo v svoji prvotni delovni verziji doktorske disertacije navajal neposredno pod vsako tabelo, formulo ali algoritmom, nato pa je po posvetovanju z mentorjem vire citiral le na koncu doktorske naloge, kar pa se je sedaj izkazalo kot nepravilno oziroma kot razlog za odvzem doktorata. Ker izdelavo individualnega znanstveno raziskovalnega dela odobri in usmerja mentor, kar pomeni, da je mentor tisti, ki bi moral opozoriti tožnika, da je treba literaturo navajati oziroma citirati neposredno v besedilu, odgovornosti za (morebitne) nepravilnosti v zvezi s citiranjem literature ni mogoče prevaliti na tožnika. V tem smislu se tožnik sklicuje na stališče prof. dr. E.E., ki je nasprotoval odvzemu doktorske disertacije in v svojem mnenju zapisal: „Omenjene nepravilnosti so povezane z vodenjem kandidata v postopku pridobivanja doktorata znanosti, kar je razvidno iz besedila doktorata, ker ni dovolj natančno izraženo citiranje literature, kar lahko implicira napačen sklep, da je celoten doktorat plagiat.“ Tožnik nadalje navaja, da je plagiat v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot nekaj, „kar je prepisano, prevzeto od drugod in objavljeno, prikazano kot lastno, navadno v književnosti“. Vkolikor bi tožnik skušal kakorkoli zlorabiti besedilo iz knjige Matematičke metode u železničkom saobračaju i transportu oziroma prikazati kot lastno delo, potem tega vira oziroma knjige zagotovo ne bi navedel v seznamu literature doktorske disertacije, kar govori o tem, da v obravnavanem primeru ne gre za prevzemanje tujega avtorskega dela, kot to zmotno ugotavlja tožena stranka. Pa tudi sicer (morebitno) nepravilno citiranje literature ne predstavlja nikakršno novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Izpodbijani sklep tudi temelji na novih dejstvih in okoliščinah, s katerimi tožnik ni bil seznanjen, zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku in je tudi iz tega razloga izpodbijani sklep nepravilen oziroma nezakonit. Glede na to, da tožniku ni bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (tožniku ni bilo predočeno oziroma mu ni bila dana možnost, da se izjavi o očitkih, da je doktorska disertacija od 130 do 137 strani prepisana iz knjige Matematičke metode u železničkom saobračaju i transportu, prav tako mu ni bila dana možnost, da poda svoje stališče o tem, da naj bi bili tabeli št. 21 iz doktorske disertacije in tabela 5.1 iz omenjene knjige identični), je jasno, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka. Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in navaja, da je Univerza v Ljubljani avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Pridobitev znanstvenega naslova doktor znanosti je del izobraževalnega procesa, ki se zaključi z uspešno opravljenim zagovorom pred komisijo za obrambo doktorske disertacije. Sklep komisije za obrambo doktorske disertacije pomeni končno oceno celotnega izobraževalnega procesa za pridobitev znanstvenega naslova doktor znanosti in nima pravne narave sklepa ali kakršnekoli druge odločbe, izdane v upravnem postopku. Sklep o oceni v izobraževalnem procesu nima narave upravnega odločanja in ga ni mogoče vezati na objektivne kriterije. Tako kot je del izobraževalnega procesa in avtonomije univerze določanje programa in postopka za pridobitev znanstvenega naslova doktor znanosti, je Univerza avtonomna tudi pri določanju pogojev in postopka za odvzem znanstvenega naslova, ki ga je podelila sama. Postopek odvzema doktorata je poseben postopek, ki ga določa Statut UL. Gre torej za poseben postopek, voden v skladu s Statutom UL, pri čemer se zadeva nanaša na sklep o uspešno opravljenem zagovoru doktorske disertacije tožnika. Sklep o uspešno opravljenem zagovoru doktorske disertacije je študijska ocena in ne sklep v upravnem postopku. Navedbe tožnika o tem, da je šlo v zadevnem primeru za obnovo upravnega postopka, so popolnoma brezpredmetne. Po mnenju tožene stranke ne obstaja nobena pravna podlaga, da bi se za odvzem doktorata neposredno ali smiselno uporabila pravila upravnega postopka, ki se nanašajo na obnovo. Iz določb Statuta UL jasno izhaja, da je postopek za odvzem doktorata samostojen postopek, ki je posledica dejstva, da se po podelitvi znanstvenega naslova doktorja znanosti pokažejo okoliščine, ki vzbujajo dvom v temeljni pogoj za pozitivno oceno doktorske disertacije, t.j. da gre za pisno delo, ki pomeni samostojen in izviren prispevek k znanstvenemu področju (165. člen Statuta UL). Prav tako so brez pravne podlage vse navedbe tožnika o uvedbi postopka in roku za uvedbo postopka. Tožena stranka opozarja, da je dne 22. 3. 2011 na podlagi 178. člena Statuta UL izdala sklep o uvedbi postopka za odvzem doktorata znanosti tožniku in sklep o imenovanju komisije v postopku odvzema doktorata znanosti. Postopek odvzema doktorata tožniku je bil voden v skladu z določbami Statuta UL, pri čemer je bila pri odločanju odločilna določba, ki določa, da se doktorat znanosti odvzame, če se ugotovi, da disertacija ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Tožena stranka prereka navedbe tožnika o tem, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Kot izhaja že iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je Senat Univerze v Ljubljani na podlagi zbranega gradiva in poročil članov komisije prof. dr. D.D. in prof. dr. F.F. ugotovil, da v doktorski disertaciji navedene formule, tabele, algoritmi in vmesno besedilo, ki jih povezuje, v celoti sledijo besedilu knjige Čičak, Jokić, Matematičke metode u železničkom saobračaju i transportu. Pri tem je senat seveda upošteval tudi poročilo tretjega člana komisije, ki se v svoji oceni do tega vprašanja ni opredelil. Ker tožnik navaja, da uporaba matematičnih pojmov ni zaobsežena v varstvu avtorske pravice in zato njihova uporaba ne predstavlja uporabe tujega avtorskega dela na način, ki ne omogoča takojšnje in jasne ugotovitve, da gre za povzemanje ali navajanje tujega avtorskega dela, tožena stranka odgovarja, da temu oporeka in v zvezi s tem poudarja, da ne gre le za navajanje matematičnih pojmov in formul, temveč je besedilo dela doktorske disertacije prevod celotnega besedila iz knjige Čičak, Jokić, ki obravnava določen problemski sklop. Pri tem ne gre le za osnovne matematične pojme, ki niso predmet avtorsko-pravnega varstva, ampak predvsem za njihovo uporabo, razlago in predstavitev v povezavi z obravnavanim problemom. Vsebinska skladnost se pojavlja na več mestih, pri čemer v doktorski disertaciji na teh mestih ni nobene opombe pod črto ali drugačnega navedka, da je besedilo povzeto iz avtorskega dela drugega avtorja. Tožena stranka pri tem ponovno poudarja, da je v obrazložitvi odločbe navedla samo del besedila doktorske disertacije, ki v celoti sledi navedeni knjigi Čičak, Jokić, kar samo po sebi zadošča za to, da so izpolnjeni materialnopravni pogoji za odvzem znanstvenega naziva doktor znanosti, pri čemer je dobesednega povzemanja besedila iz navedene knjige v prevodu še bistveno več. Ker tožnik navaja tudi, da matematične formule, tabele in algoritmi, ki so povzeti v doktorski disertaciji, niso bili uporabljeni v tožnikovi raziskavi, temveč zgolj kot teoretična razlaga za že obstoječ model ranžiranja z ugotavljanjem vagonskih tokov in v tem smislu niso v nikakršni zvezi s tožnikovo raziskavo, tožena stranka odgovarja, da tožnik navedenega dela ni le povzel oziroma predstavil lastnega razumevanja spoznanj drugih znanstvenikov in avtorjev, ampak je njuno delo dobesedno prevedel in predvsem pokazal na način, kot da bi šlo za njegovo lastno delo. Iz besedila tožnikove doktorske disertacije ni mogoče zaznati, da v tem delu ne gre za njegovo lastno raziskavo. Nasprotno, iz besedila disertacije izhaja, kot da je celotno besedilo rezultat tožnikovega lastnega in samostojnega raziskovalnega dela, kar po oceni senata ne drži, saj gre za prevod navedene knjige Čičak, Jokić. Tožena stranka se strinja s tožnikovo navedbo, kakšen je pomen izraza plagiat in poudarja, da gre pri tožnikovi doktorski disertaciji ravno za to. Gre za prepisano besedilo, ki je prikazano kot lastno. Pri tem seveda ne gre za celotno besedilo doktorske disertacije, ampak za njen del, kar pa popolnoma zadošča. Iz obrazložitve napadene odločbe jasno izhaja, da so v doktorski disertaciji tudi deli, ki so rezultat tožnikovega lastnega raziskovalnega dela. Tožena stranka še dodaja, da ugotovitve senata o izpolnjevanju razlogov za odvzem doktorata znanosti po svoji naravi predstavljajo ocenjevanje, kar je opravilo strokovne narave in ne odločanje v upravnem postopku. V zvezi s tožnikovimi navedbami o tem, da mu ni bilo predočeno oziroma mu ni bila dana možnost, da se izjavi o očitkih, da je doktorska disertacija od 130. do 137. strani prepisana iz knjige Matematičke metode u železničkom saobračaju i transportu ter da mu ni bila dana možnost, da poda svoje stališče o tem, da naj bi bila tabela št. 21 iz doktorske disertacije in tabela 5.1 iz omenjene knjige popolnoma identični, opozarja, da je izjava tožnika neresnična. Tožnik je bil vabljen na sejo Senata UL in so mu bile v vabilu priložene tudi kopije poročil članov komisije za odvzem doktorata ter prevod poročila v hrvaškem jeziku. Tožnik je torej bil seznanjen z navedbami v poročilih članov komisije, med katerimi sta tudi navedbi: „naj za primer navedem samo točko 4.1.1. doktorskega dela Optimalna organizacija tokov v smeri štirih tehničnih postaj (str. 127 in naslednje), kjer je od strani 130 do 137 mogoče v celoti slediti besedilu navedenega avtorskega dela (t.j. knjige Matematičke metode u železničkom saobračaju i transportu).“ Prav tako navedeno poročilo, s katerimi je bil tožnik seznanjen, vsebuje navedbo: „ tabeli št. 21 iz doktorske disertacije in tabela 5.1 iz avtorskega dela sta popolnoma enaki“. Tožnik je bil v postopku seznanjen z oceno, da je besedilo doktorske disertacije v velikem obsegu prevod knjige Čičak, Jokić. Kot primer, na katerem je bila pojasnjena ta ocena, so v poročilu prof. dr. D.D. izrecno navedene strani v doktorski disertaciji in navedeni knjigi Čičak, Jokić, znotraj tega besedila pa se nahaja tudi tabela št. 5.1 oz. 21 in ta del besedila je senat upošteval pri odločanju ter se na ta del besedila sklicuje obrazložitev odločbe. Tožnik je imel vse možnosti, da se v postopku izjavi o ocenah in poročilih, vendar te možnosti ni izkoristil in se v svoji ustni izjavi pred Senatom UL tega vprašanja ni dotaknil. V znanstvenoraziskovalnem delu veljajo različni različni načini citiranja. V samo tehniko citiranja se Senat UL pri svojem odločanju ni spuščal. Pomen in namen citiranja je v tem, da se iz znanstvenega besedila lahko ugotovi, kaj je prispevek lastnega dela avtorja in v katerem delu avtor dobesedno ali posredno povzema rezultate ustvarjanja drugih avtorjev. Tožnik je v svoji doktorski disertaciji uporabil neobičajen način citiranja, vendar to ni razlog, zaradi katerega je bil postopek za odvzem doktorata začet in sprejet napadeni sklep. Tožnik citira tako, da v oglatem oklepaju ob besedilu s številko odkazuje na drugo delo, ki je pod isto številko navedeno v spisku uporabljene literature. Tako se na str. 48 doktorske disertacije v oglatem oklepaju najde št. 4, ki odkazuje na delo Bogovič, Organizacija železničkog prometa. V tem delu svoje doktorske disertacije navaja, kaj so naloge železniškega voznega reda in na tem mestu je razvidno, da so te naloge povzete iz navedenega dela. To pa jasno kaže, da se je tožnik zavedal, da mora citirati dela drugih avtorjev, če povzema njihovo vsebino. V postopku doktorske disertacije se takšno vedenje pričakuje od vsakega doktoranda, naloga mentorja pa je, da ga na to opozori, če zazna, da doktorand takšne zahteve ne izpolni. Tožnikovemu mentorju bi morebiti očitali, da doktoranda ni opozoril na nejasen in netipičen način citiranja, kar pa tožniku ni bilo očitano, niti to ni bil razlog za odvzem doktorata. Od doktorandovega mentorja seveda ni mogoče pričakovati, da bi vso navedeno literaturo poznal do te mere, da bi lahko na podlagi zapisanega (prebranega) ugotovil, ali gre za lastno delo doktoranda, ali pa je besedilo prepisano. Tožena stranka ponovno poudarja, da je razlog za odvzem doktorata tožniku uporaba tujega avtorskega dela, ki ga je tožnik uporabil na način, iz katerega izhaja, kot da bi bilo to njegovo lastno ustvarjalno znanstveno delo. Ta razlog je bil ves čas trajanja postopka povsem jasno izražen, o njem se je tožnik tudi imel možnost izjaviti v postopku, na tem temelji odločitev Senata UL, ki je v tej smeri tudi popolno in nedvoumno obrazložena. Tožena stranka poudarja, da so ocene in ugotovitve senata o izpolnjevanju razlogov za odvzem doktorata znanosti po svoji naravi opravilo strokovne narave ter da je bil postopek odvzema doktorata znanosti voden v skladu z določbami Statuta UL. V postopku je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih pri odločanju. Navedbe tožnika o nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijanega sklepa torej nimajo pravne podlage. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi poudarja, da mora organ v primerih, ko ima stranka možnost sprožiti upravni spor, izdati odločbo in ne sklep, ob smiselni uporabi določb ZUP, saj brez tega nadzor nad zakonitostjo akta ni mogoč (gl. sodbo III U 58/2010). Ker tožena stranka ni izdala odločbe in ni navedla pravne podlage v smislu 214. člena ZUP, predvsem pa ni uporabila določb ZUP o obnovi postopka, je izpodbijani sklep nezakonit. Prilaga tudi mnenje prof. dr. C.C. z dne 20. 2. 2011, v katerem dr. C.C. ni mogel potrditi sumov, ki so bili navedeni v predlogu za odvzem doktorata.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka poudarja, da je bil postopek odvzema doktorata tožniku voden pravilno, v skladu z določbami ZUP in da ugotovitve senata o izpolnjevanju pogojev za odvzem doktorata predstavljajo ocenjevanje, kar je opravilo strokovne narave in ne upravno odločanje. Razlog za odvzem doktorata je uporaba tujega avtorskega dela na način, kot da bi bilo to njegovo lastno ustvarjalno znanstveno delo. Ta razlog je bil ves čas tudi jasno izražen in se je tožnik imel možnost o njem izjaviti. Razen prof. dr. C.C. je svoje mnenje podal tudi prof. dr. B.B., ki je ocenil da je predlog za odvzem doktorata utemeljen.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta tožniku odvzela doktorat znanosti, na podlagi določb Statuta Univerze v Ljubljani.

V času izdaje sklepa veljavni Statut UL je določal, da predlog, da se izda odločba o odvzemu doktorata znanosti, lahko poda vsakdo. Predlog z obrazložitvijo se poda v pisni obliki senatu članice, na kateri je bil doktorat opravljen (prvi odstavek 177. člena Statuta UL). O predlogu za odvzem doktorata znanosti odloča senat univerze na predlog senata članice (drugi odstavek 177. člena Statuta UL). Na podlagi predloga iz prejšnjega člena senat članice določi dva visokošolska učitelja, ki podata mnenje o utemeljenosti predloga. Senat članice posreduje predlog komisije, skupaj z gradivom, senatu univerze (prvi odstavek 178. člena Statuta UL). Če senat univerze na podlagi tega mnenja ugotovi, da je dovolj razlogov, da se uvede postopek za odvzem doktorata znanosti, določi komisijo treh učiteljev ali znanstvenih delavcev, da zberejo dokaze o razlogih za odvzem doktorata in o tem podajo ločena poročila. Komisija mora prizadetega zaslišati in mu omogočiti, da se izjavi o zbranih dokazih (drugi odstavek 178. člena Statuta UL). Člani komisije, ki so sodelovali v postopku za pridobitev doktorata znanosti, ne morejo biti člani komisije v postopku za odvzem doktorata znanosti, niti ne morejo dajati mnenj o razlogih za odvzem doktorata znanosti (tretji odstavek 178. člena Statuta UL). O poročilih članov tričlanske komisije razpravlja senat univerze na posebni seji. Na to sejo povabi tudi prizadetega kandidata in mu hkrati z vabilom pošlje prepis poročil članov komisije. Če prizadeti ne pride na sejo, se razpravlja v njegovi odsotnosti (prvi odstavek 179. člena Statuta UL). Če senat univerze ugotovi, da predložena in zagovarjana disertacija ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti, sprejme sklep o odvzemu doktorata znanosti (drugi odstavek 179. člena Statuta UL).

Sodišče ugotavlja, da je bil v konkretnem primeru postopek izpeljan pravilno in zakonito, v skladu z navedenimi določbami Statuta UL. Na podlagi prejetega predloga za odvzem doktorata je senat članice imenoval dva visokošolska učitelja, da podata vsak svoje mnenje o utemeljenosti predloga. Na podlagi obeh mnenj je tožena stranka določila tričlansko komisijo visokošolskih učiteljev, da zbere dokaze o razlogih za odvzem doktorata in da o tem člani komisije podajo svoja ločena poročila. O poročilih članov tričlanske komisije je tožena stranka razpravljala na posebni seji. Te seje se je v delu, na katerem je bilo obravnavano zbrano gradivo, udeležil tudi tožnik. Nato je bilo opravljeno glasovanje in na podlagi le-tega je tožena stranka sprejela svojo odločitev. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnikova disertacija ni (samo) rezultat njegove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Pri takšni ugotovitvi pa gre za strokovno oceno, v katero sodišče ne more posegati in zato lahko sodišče v primeru, kot je obravnavani, opravi le preizkus pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava.

Ker je bil v obravnavanem primeru postopek po presoji sodišča izpeljan pravilno in zakonito, tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Ni utemeljen sklop tožbenih ugovorov (roki, sklepi), ki se nanašajo na obnovo postopka. V konkretnem primeru se postopek ni pričel s sklepom o obnovi postopka, temveč s sklepom o uvedbi postopka za odvzem doktorata znanosti tožniku. Postopek za odvzem doktorata znanosti pa je samostojen postopek, urejen s Statutom UL in zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na določbe ZUP o obnovi postopka. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na določbo 2. člena Pogodbe svetovne organizacije za intelektualno lastnino, po kateri varstvo avtorske pravice ne obsega matematičnih pojmov. Strokovna ocena, ali je doktorska disertacija rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in njegovih lastnih dosežkov, je namreč strokovno pedagoško opravilo in pri tej oceni tožena stranka ni vezana na avtorsko pravo. Sicer pa je tudi ocena glede uporabe, razlage in predstavitve matematičnih pojmov v besedilu doktorske disertacije ter s tem povezanega vprašanja ali so bili matematični pojmi uporabljeni v tožnikovi raziskavi in ali je tožnik pri tem citiral vire, strokovno opravilo tožene stranke, do katerega se sodišče zato ne more opredeljevati. Sodišče tudi ne more slediti tožbeni navedbi glede načina citiranja literature in s tem povezanega vprašanja o povzemanju ali prevodu besedila iz tujega avtorskega dela, saj gre tudi pri vprašanju o tem, ali je in v kolikšnem delu besedilo tožnikove doktorske disertacije povzeto ali prevedeno iz tujega avtorskega dela, za strokovno oceno tožene stranke. Neupoštevna je tudi tožbena navedba, da tožniku ni bilo omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ker mu ni bilo dano, da se izjavi o očitkih, da je doktorska disertacija od 130. do 137. strani prepisana iz knjige Matematičke metode u železničkom saobračaju i transportu in da sta tabeli št. 21 iz doktorske disertacije in tabela 5.1 iz navedene knjige identični, saj je tožnik sodeloval v postopku, vročeno mu je bilo celotno gradivo (vključno z vsemi mnenji in poročili) ter je bil tudi zaslišan, to pa pomeni, da je gotovo imel možnost, da se izjasni o za izdajo odločbe relevantnih dejstvih in okoliščinah. Tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na izpostavljeno sodbo sodišča, ker se le-ta nanaša na drugačno pravno in dejansko stanje od obravnavanega. Po vsem navedenem torej tožnik s svojimi tožbenimi navedbami ne more omajati izpodbijane odločitve.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.