Jedro

Določila 1. odstavka 18. člena ZDR določajo, da če ostane delavec na delu po času, ko bi mu moralo prenehati delovno razmerje, se šteje, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Ta zakonska domneva, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, sankcionira delodajalčevo opustitev ustrezne pravne ureditve statusa delavca, ki je bil pri delodajalcu zaposlen za določen čas, ta čas pa poteče.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločitev tožene stranke z dne 30.1.1997, da tožniku preneha delovno razmerje 24.1.1997. Ugotovilo je, da delovno razmerje, ki je bilo sklenjeno med strankama dne 1.6.1996 za določen čas šestih mesecev, obstaja od 2.12.1996 dalje kot delovno razmerje za nedoločen čas. Delovno razmerje tožniku tako ni prenehalo 24.1.1997, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati pravice za katere je bil prikrajšan. V presežku je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Tožena stranka tožniku ob izteku določenega časa ni vročila ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja s poukom o pravnem sredstvu. Zato mu delovno razmerje ni prenehalo, temveč se je v skladu s 1. odstavkom 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, 29/95) spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Šteje se, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je sklenil delovno razmerje za določen čas, vendar pa se je delovno razmerje po poteku časa nadaljevalo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka, ki je navajala, da je tožniku zaključila delovno knjižico 24.1.1997 in ne 1.12.1996 zato, ker je tožniku pred prenehanjem delovnega razmerja omogočila še izrabo bolniškega staleža in letnega dopusta. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje je ugotovilo, da je obdobje, za katerega je tožnik sklenil delovno razmerje za določen čas, poteklo. S toženo stranko naj bi se tožnik dogovoril, da mu bo prenehalo delovno razmerje po izteku letnega dopusta. Ugotovilo je, da tožnik po 3.12.1996 ni več hodil na delo k toženi stranki in od nje ni zahteval, da bi mu omogočila delo do zavrnitve njegove vloge na Zavodu za zaposlovanje, s katero je uveljavljal pravice iz naslova brezposelnosti. Zato ni mogoče šteti, da je tožnik ostal na delu po izteku obdobja zaposlitve za določen čas in da mu je delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas (18. člen ZDR).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP/99) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje, da bi se tožnik s toženo stranko dogovoril, da mu bo prenehalo delovno razmerje po izrabi letnega dopusta. Izjave zaslišanih prič o tem si nasprotujejo. Zmotna je tudi presoja sodišča druge stopnje, da tožnik po 3.12.1996 ni hodil k toženi stranki na delo. Po revidentovem mnenju je treba določila 1. odstavka 18. člena ZDR razlagati tako, da je treba šteti, da je delavec ostal na delu, če je bil po prenehanju delovnega razmerja odsoten zaradi bolezni in če je v tem obdobju še izrabil pripadajoči letni dopust. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP/99 revidentove navedbe določil ZPP/99 obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP/, ker se je v tej zadevi postopek končal pred uveljavitvijo ZPP/99. Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Določila 1. odstavka 18. člena ZDR določajo, da če ostane delavec na delu po času, ko bi mu moralo prenehati delovno razmerje, se šteje, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Ta zakonska domneva, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, sankcionira delodajalčevo opustitev ustrezne pravne ureditve statusa delavca, ki je bil pri delodajalcu zaposlen za določen čas, ta čas pa poteče. Zakonska določila 18. člena ZDR je zato treba razlagati ozko. Zakonska fikcija, da sta v takem primeru delavec in delodajalec sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, je podana, če delavec še naprej opravlja delo, ne pa tudi v drugih primerih, ko delodajalec nepravilno ugotovi čas prenehanja delovnega razmerja delavca, ne da bi pri tem delavec dejansko ostal na delu tudi po tem, ko mu zaradi poteka časa, za katerega je bil zaposlen, preneha delovno razmerje. S sporazumnim podaljšanjem statusa zaposlene osebe delavcu, ki je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni in za čas izrabe letnega dopusta, stranki pogodbe o zaposlitvi ne kršita ustave ter tudi ne obideta namena kogentnih predpisov, ki omejujejo zaposlovanje delavcev za določen čas, zato takšnega ravnanja ni mogoče šteti kot nedopustnega.

O tožnikovem zahtevku, s katerim uveljavlja ugotovitev, da je pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, bi sodišči lahko odločili le, če bi bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, ali je med strankama prišlo do dogovora o podaljšanju delovnega razmerja za določen čas do konca izrabe letnega dopusta tožnika, tako da bi bilo mogoče ta dogovor šteti kot novo zaposlitev za določen čas ali spremembo že prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Okoliščine v zvezi s tem so ostale neraziskane. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi tožene stranke na predpostavki, da je bil dogovor med strankama dosežen, čeprav sodišče prve stopnje tega odločilnega dejstva ni ugotovilo, na kar utemeljeno opozarja revident (373. člen ZPP). V primeru, da med strankama ni prišlo do omenjenega dogovora, je pred odločanjem o tožnikovem zahtevku treba ugotoviti ali je tožnik potem, ko mu je, oziroma ko naj bi mu prenehala zaposlitev za določen čas pri toženi stranki dne 1.12.1996, prihajal na delo k toženi stranki, torej ali je mogoče ugotoviti ali je po omenjenem datumu "ostal na delu" pri toženi stranki ali ne. Na ta način bo mogoče ugotoviti značaj morebitnih kršitev delovnih predpisov tožene stranke in v zvezi s tem tudi, ali so v obravnavanem primeru bili izpolnjeni pogoji za uporabo določil 18. člena ZDR ali ne.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem druge stopnje ni najti kršitev 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, da pa je bilo v postopku pred sodiščema zmotno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče na temelju 2. odstavka 395. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Izrek o stroških temelji na določilih 3. odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.