Jedro

Le v teoriji velja, da vpis v zemljiški knjigi (vedno) izključuje dobrovernost stranke. Sodišče mora vselej pretehtati vse okoliščine primera.

Pri vsaki presoji dobrovernosti je pomemben tudi časovni element. Ravnati v dobri veri pomeni tudi ravnati v skladu z dobrimi običaji. Na tem mestu zato tudi ni možno spregledati tega, da zemljiška knjiga v času prevlade družbenolastninskih razmerij, v katerega sega sklenjeni dogovor med sosedi, ni imela enakega dejanskega pomena, kot ga ima oziroma bi ga morala imeti v urejenem in stabilnem sistemu stvarnega in zemljiškoknjižnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku po tožbi za ugotovitev lastninske pravice tožečih strank na parceli št. 401/1, vpisani v vl. št. 90 k. o. P. (tč. 1./I), zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine in prevelik zahtevek za povrnitev zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov (od dneva izdaje sodbe) pa zavrnilo (tč. 3./I). Toženim strankam je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožečih strank v višini 2.826,06 EUR z ustreznimi obrestmi (tč. 2./I izreka). Sodišče je posledično zavrnilo zahtevek toženih strank po nasprotni tožbi na odstranitev gradnje in vrnitev v neposredno posest ter prepoved poseganja v njihovo lastninsko pravico v prihodnje, prav tako pa tudi zahtevek za plačilo pravdnih stroškov toženih strank (tč. II).

2. Zoper sodbo (očitno razen v delu, s katerim je del zahtevka po tožbi tožnikov zavrnjen, (tč. 3./I)) in odločitev o stroških se pravočasno pritožujejo toženci iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagajo, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnikov ter ugodi njihovemu nasprotnemu zahtevku oziroma sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške toženih strank. Priglašajo tudi pritožbene stroške. Pritožniki sodišču očitajo, da je neprepričljivo utemeljilo vsebino dogovora med strankama, češ da je šlo za darilo parcele v zameno za prestavitev vhoda, saj bi lahko šlo tudi le za dovoljenje za gradnjo na tuji parceli, uporabo, dogovor o stvarni služnosti ali celo o ustanovitvi stavbne pravice, pri tem pa se je napačno sklicevalo zgolj na izpovedbe tožnikov in z nujne strani predlaganih prič. Pritožba napada dokazno oceno o sklenitvi in vsebini posla in meni, da je bilo sodišče pristransko, ker se je oprlo le na izpovedbe tožečih strank in priče K. K., ki ni bila navzoča ob dogovarjanju med pravdnima strankama. Priča A. Š., ki živi 70 m od sporne nepremičnine, o dogovoru med strankama ni nič vedel. Pritožniki opozarjajo, da posest tožnikov ni bila dobroverna, saj sta se zavedala, da na podlagi zgolj ustnega dogovora ni prišlo do prenosa lastninske pravice. Navajajo tudi, da ni bilo soglasij solastnic nepremičnine, zato dogovor o prenosu lastninske pravice ni mogel biti sklenjen. Poleg tega pa ob dogovorih s prvim tožencem ni bilo nobenega govora o velikosti parcele niti ne o njeni ceni, zato ni prišlo do soglasja volj glede obveznih sestavin posla. Pritožniki so mnenja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče ni zapisalo, za kakšen pravni posel naj bi šlo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Ker dogovor ni bil sklenjen v pisni obliki, je ničen ali celo neobstoječ, kar obenem izključuje dobrovernost in zakonitost posesti. Poleg tega pa takšen pravni posel ne more konvalidirati z uporabo teorije o realizaciji na podlagi 73. čl. ZOR. Nenazadnje izročitev nepremičnine v posest ne zadošča za realizacijo darilne pogodbe, saj se lastninska pravica prenese na obdarjenca šele z vknjižbo v zemljiško knjigo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene relevantne kršitve postopka.

6. Prvo sodišče je pravilno zaključilo in ocenilo, da je v obravnavanem primeru šlo za dogovor o prenosu lastninske pravice. Očitek pritožnikov, da je sodišče prve stopnje neprepričljivo utemeljilo obstoj omenjenega dogovora z besedami »saj si drugače navedenega ni mogoče razlagati«, je neutemeljen, citat pa iztrgan iz konteksta. Zaključek prvega sodišča namreč temelji na izpovedbah vseh zaslišanih strank in prič, povzete besede pa predstavljajo le uvodni stavek, kateremu sledi podrobna opredelitev do izpovedb in obrazložitev, zakaj si navedenega ni mogoče razlagati drugače. 7. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo obširen in izčrpen dokazni postopek, njegova celotna dokazna ocena (8. čl. ZPP) pa je prepričljiva in življenjsko verjetna. V tem smislu je treba razlagati citirani del obrazložitve, saj si je tudi po oceni pritožbenega sodišča težko drugače (kot tako, da je bil tak dogovor) razlagati dejstvo, da bi imel neposredni sosed toliko časa navzven vidno nemoteno posest na nepremičnini, ki ni v njegovi lasti.

8. Pritožbeno navajanje, da bi bil lahko dogovor tudi drugačen, ne le o lastninski pravici, pač pa za gradnjo na tuji parceli, uporabo, o stvarni služnosti ali celo ustanovitev stavbne pravice, je ob hkratni trditvi, da dogovora sploh ni bilo, jalovo.

9. Pritožba neutemeljeno očita, da je bilo sodišče prve stopnje pristransko, češ da se je oprlo le na izpovedi tožečih strank, saj se je ustrezno opredelilo tudi do izpovedb toženih strank. Ne drži, da bi prvo sodišče svoje odločitve oprlo le na izpovedbo priče K. K., ki ni bila navzoča ob dogovarjanju med pravdnima strankama, kot to skuša prikazati pritožba. Dejstvo, da priča A. Š., ki živi 70 m od sporne nepremičnine, o dogovoru med strankama ni vedel nič, ne pomeni, da dogovora o prenosu lastninske pravice ni bilo.

10. Zmotno je stališče pritožnikov, da pravni posel ni bil sklenjen, ker pri dogovarjanju ni bilo govora niti o velikosti parcele niti o njeni ceni. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da se je dogovor nanašal na celotno parcelo in ne le na njen del. Tudi glede tega je dokazna ocena logična in prepričljiva, notranje skladna in življenjsko verjetna. Nasprotna izpolnitev tožnikov pa je bila prestavitev stopnišča z vhodom, zato cena ni bila pomembna.

11. Pritožniki sicer utemeljeno opozarjajo, da sodišče prve stopnje ni eksplicitno zapisalo, za kakšne vrste pravni posel je šlo, vendar poimenovanje posla ni pomembno. Bistvena je njegova vsebina, in ta je bila v odstopu parcele tožnikoma (s prenosom lastninske pravice), njuna protidajatev pa je bila prestavitev stopnišča in vhoda. Zato sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne kršitve pravil postopka.

12. Pritožniki sicer zatrjujejo, da soglasje solastnic sporne nepremičnine (prve tožene in tretje tožene stranke), ki se zahteva v primeru razpolaganja s celotno stvarjo na podlagi 5. odst. 67. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ; prej 4. odst. 15. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR), ni bilo podano, a pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi to oceno sodišča prve stopnje, namreč da je toženec P. B. ves čas nastopal in deloval tudi v imenu svojih sester. Četudi bi nastopal brez pooblastila, sta le-ti vsaj kasneje s konkludentnimi ravnanji (če že ne izrecno) odobrili sklenjeni pravni posel, saj tudi onidve nista nasprotovali (očitni jima) posesti, kot sta jo začela izvajati tožnika, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje.

13. Pritožba sicer pravilno navaja, da se pri poslu za prenos lastninske pravice na nepremičnini zahteva pisna oblika, vendar je lahko ta na podlagi 73. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) konvalidiral, če je bila pogodba realizirana, pri čemer realizacijo načeloma pomeni šele vpis v zemljiško knjigo. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila posest tožnikov vendarle tudi zakonita, saj je bil celoten posel pretežno realiziran, in sicer je bil v celoti realiziran s strani tožnikov (vhod in stopnišče sta na željo tožencev prestavila), s strani tožencev pa delno - nepremičnina je bila izročena v posest. V vsakem primeru pa je priposestvovalna doba pretekla, tako krajša, ki je zahtevala zakonito posest in veljavni pravni naslov (2. odst. 28. ZTLR), kot tudi daljša, „zgolj“ dobroverna posest (4. odst. 28. ZTLR oziroma 2. odst. 43. čl. SPZ v zvezi s 1. odst. 269. čl. SPZ).

14. Prvo sodišče je pravilno zaključilo, da je bila posest tožnikov dobroverna. Čeprav sta vedela, da v zemljiški knjigi še nista vpisana kot lastnika sporne nepremičnine, sta glede na vse okoliščine utemeljeno mislila, da bo vpis v zemljiško knjigo le formalnost, saj je do posla prišlo na pobudo tožencev, neposrednih sosedov, ki so imeli situacijo v naravi ves čas pred očmi. Le v teoriji velja, da vpis v zemljiški knjigi (vedno) izključuje dobrovernost stranke. Sodišče mora namreč vselej pretehtati vse okoliščine primera. Tudi pritožbeno sodišče sprejema življenjsko, prepričljivo stališče tožnikov o tem, da sta se zanesla, da je z dogovorom, ki naj bi vodil do njunega lastništva, vse v redu, saj sta svoje obveznosti do tožencev izpolnila, posest parcele v miru prevzela in jo izvrševala, vpis v zemljiško knjigo pa zanemarila. Pri vsaki presoji dobrovernosti je pomemben tudi časovni element. Ravnati v dobri veri pomeni tudi ravnati v skladu z dobrimi običaji. Na tem mestu zato tudi ni možno spregledati tega, da zemljiška knjiga v času prevlade družbenolastninskih razmerij, v katerega sega sklenjeni dogovor med sosedi, ni imela enakega dejanskega pomena, kot ga ima oziroma bi ga morala imeti v urejenem in stabilnem sistemu stvarnega in zemljiškoknjižnega prava.

15. V konkretnem primeru sta imela tožnika celotno sporno parcelo 24 let v mirni posesti in uporabi v prepričanju, da se dogovori spoštujejo. To je srž njune dobre vere, zato je drugačna trditev njunih sopogodbenikov nepoštena (nedobroverna). Slednji so bili tisti, ki so ju prosili, da prestavita vhod in stopnišče na drugo stran – na sporno parcelo, torej je šlo v prvi vrsti za njihov interes. Tožnika sta vhod in stopnišče torej prestavila, nato pa zgradila še betonsko ograjo, greznico in posadili sadna drevesa. Prepričljivo je, da tega ne bi naredila, če se ne bi zanesla na veljavnost dogovora, ki je bil (tudi) v tem, da postaneta lastnika sporne parcele. Če bi bila v dvomu, ali bosta morala nekega dne zgrajeno porušiti, življenjsko ni verjetno, da bi se tega lotila, saj je vse navedeno povezano z znatnimi stroški.

16. Na podlagi obrazloženega je pravilen sklep prvega sodišča, da je poleg poteka priposestvovalne dobe izpolnjen tudi pogoj dobrovernosti tožnikov, zaradi česar je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da sta tožnika priposestvovala sporno nepremičnino parc. št. 401/1, vpisane v vl. št. 90, k. o. P. (2. odst. 28. čl. ZTLR oziroma 4. odst. 28. čl. ZTLR oziroma 2. odst. 43. čl. SPZ v zvezi s 1. odst. 269. čl. SPZ). V posledici tega je pravilna in zakonita tudi zavrnitev negatornega zahtevka po nasprotni tožbi tožencev.

17. Tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo napak, zato jo je v tem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožene stranke morajo same kriti svoje stroške neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).