Jedro

Če sodišče ob ugotovljenem manjšem deležu soodgovornosti tožniku pri ponovnem sojenju prizna sorazmerno višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo, mu ob nespremenjenem tožbenem zahtevku prisodi zamudne obresti že od prve sodbe dalje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se naloži toženima strankama (drugotoženi do višine valorizirane pogodbene obveznosti) plačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 1,300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.4.1994 dalje, v osmih dneh pod izvršbo.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prvotožena stranka do 75 % odgovorna tožeči stranki za škodo, nastalo dne 18.4.1988. Tega dne je tožnik padel 6,5 m globoko na beton potem, ko se je varnostna lesena ograja, na katero je poleg tožnika stopil tudi sodelavec, podrla. Utrpel je prelome obeh stegnenic, obeh rok in nosne kosti ter pretres možganov. Sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je tožnik opravljal delo na višini (1. odstavek 174. člena ZOR) in da je bil nadzor predpostavljenega delavca pomanjkljiv. Tožnik sam pa je bil hudo malomaren, ker ni uporabil potrebnih zaščitnih sredstev (pasu in vrvi), ko je stopil na varnostno zaščitno ograjo, ki ni bila namenjena hoji. Moral in mogel bi se zavedati glede na svoje osebne lastnosti in ko je bil poučen iz varstva pri delu, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do zdrsa ali padca. Zato je tožnik do 25 % sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Sodišče mu je s to sodbo prisodilo še nadaljnjih 1,300.000,00 SIT z zamudnimi zakonitimi obrestmi od 30.9.1999 dalje do dneva plačila. V presežku za znesek 2,700.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožniku je namreč sodišče prve stopnje z odločbo opr. št. Pd 136/94-30 v zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1936/94 z dne 16.10.1996 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 62/97 že pravnomočno prisodilo iz naslova odškodnine za negmotno škodo, ob upoštevanju tožnikove soodgovornosti do 50%, znesek 2,600.000,00 SIT, v presežku (4,000.000,00 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V zavrnilnem delu je bila prvostopna sodba s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje. Revizijsko sodišče je ocenilo, da je bila odškodnina za škodo, ki je nastala tožniku, priznana v ustreznem znesku, vendar bi utegnil biti prvotno ugotovljeni odstotek odgovornosti prvotožene stranke (50 %) višji.

Na pritožbo tožeče stranke in drugotožene stranke je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v 1. in 2. točki izreka spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo na znesek 2,178.457,00 SIT (namesto 1,300.000,00 SIT), v presežku (1,821.543,00 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede razmejitve odgovornosti 75 % proti 25 % na strani tožnika, višino prisojene odškodnine pa je na dan izdaje prvostopne sodbe (30.9.1999) valoriziralo z indeksom življenjskih potrebščin od 6.4.1994 dalje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in revizijsko sodišče spremeni sodbi prve in druge stopnje tako, da odloči, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku 5,924.234,67 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.9.1999 dalje do dneva plačila. V obrazložitvi revizije navaja, da je podana izključna odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo, saj tožniku varnostni pas ni bil dosegljiv. Ravnanje sodelavca V., ki je stopil na ograjo, pa je bila okoliščina, na katero tožnik ni mogel računati. Vzrok zanjo pa je iskati v opustitvi nadzora odgovornega delavca. Ker sodišče teh dejstev ni v dovoljni meri upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Materialno pravo je bilo tudi kršeno, ker tožniku niso bile priznane zamudne obresti od dneva izdaje prve sodne odločbe, to je od 6.4.1994 dalje. Način nove odmere odškodnine, kot ga je uporabilo sodišče druge stopnje, bi tožnika prikrajšal za znesek 3,224.233,67 SIT iz naslova zamudnih obresti. Revident se glede bistvenih kršitev določb postopka sklicuje na svoje pritožbene navedbe.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena, razen v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti.

Po določbi 371. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka se v reviziji sicer sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je uveljavljala v pritožbi, v reviziji pa jih ni določno in izrecno navedla. Ker je revizija samostojno, izredno pravno sredstvo, je revident dolžan morebitne procesne kršitve formalno opredeljeno in vsebinsko obrazloženo uveljavljati z revizijo. Zato ne more biti upoštevno sklicevanje na kršitve, uveljavljene v pritožbi.

Tudi materialno pravo glede tožnikove soodgovornosti ni bilo zmotno uporabljeno. Ob preizkusu pravilnosti materialnopravne odločitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano na pravno odločilna dejstva, ugotovljena v rednem postopku (3. odstavek 370. člena ZPP). Obe nižji sodišči sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval pri vezanju armature na viaduktu V.. Pri tem opravilu je bil z eno nogo naslonjen na opaž opornika, z drugo pa na varnostno leseno ograjo. Ker je nanjo v istem trenutku stopil tudi sodelavec V., se je zaščitna ograja podrla in tožnik, ki ni bil privezan, je padel 6,5 m globoko na beton. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano, ker zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP). Zato so odveč ponavljajoče se trditve tožene stranke o tem, da naj ne bi obstajala možnost pritrditve z varnostnim pasom na ogrodje stebra oziroma razpolage z njim.

Ob upoštevanju navedenih dejstev je tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev obeh sodišč, da je za nastanek škodnega dogodka podana soodgovornost tožnika do 25 %, materialnopravno pravilna. V pravilniku o varstvu pri gradbenem delu (Uradni list SFRJ, št. 42/68, ki je bil tedaj v veljavi po 24. točki 77. člena zakona o varstvu pri delu - Uradni list SRS, št. 25/86) je v 46. in 47. členu pri gradnji na terenu predpisana obvezna uporaba varnostnega pasu in vrvi.

Dejstvi, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, čeprav ga je imel na razpolago, sta bili ugotovljeni. Za ugotavljanje tožnikove sokrivde je zato pomembno, da je imel možnost pripeti se z varnostnim pasom in s tem zmanjšati tveganje poškodb ob nesreči. Povzročitelj škode namreč odgovarja samo za tisto škodo, ki izvira iz njegovega odškodninskega delikta. To pomeni, da mora biti poleg drugih predpostavk odškodninske odgovornosti podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in oškodovančevo škodo. Odškodnina za škodo, ki je posledica tožnikove opustitve ukrepov za lastno varnost, ni mogoče naprtiti prvotoženi stranki. Če je imel tožnik možnost zmanjšati škodne posledice nesreče z uporabo varnostnega pasu oziroma vrvi, pa je to opustil, mora tisti del škode, ki je posledica te njegove opustitve, trpeti sam (1. odstavek 192. člena ZOR). Zato je po presoji revizijskega sodišča pravilna ugotovitev obeh sodišč, da je tožnikov delež odgovornosti 25 %. Revizija v tem delu ni utemeljena.

Utemeljena pa je v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti.

Tožeča stranka je s tožbo in pripravljalnim spisom z dne 17.3.1994 uveljavljala plačilo odškodnine v znesku 6,600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje. Temu zahtevku je bilo z odločbo Sodišča združenega dela v Mariboru opr. št. S 362/91 z dne 6.4.1994 delno ugodeno in toženima strankama naloženo v plačilo (glede na ugotovljeno soodgovornost tožnika) 2,600.000,00 SIT. Glede zamudnih obresti je bilo odločeno, da tečejo od dneva izdaje sodbe dalje. To odločbo je potrdilo pritožbeno sodišče, Vrhovno sodišče pa je s sklepom z dne 11.11.1997 zavrnilni del odločbe razveljavilo. Višina zahtevane odškodnine je v ponovljenem postopku ostala nespremenjena, prav tako tudi zahtevek na plačilo zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe, to je 6.4.1994 dalje. Obe sodišči sta tožniku prisodili zamudne obresti od 30.9.1999 dalje, to je od izdaje ponovne sodbe prvostopnega sodišča. Revizija se utemeljeno zavzema za priznanje zamudnih obresti od 6.4.1994 dalje. Odločba Sodišča združenega dela, izdana tega dne, je bila s sklepom revizijskega sodišča VIII Ips 62/97 v zavrnilnem delu razveljavljena zgolj zaradi ugotovitve razmerja soodgovornosti med obema strankama, višino prisojene odškodnine pa je Vrhovno sodišče ocenilo kot pravično. Pri novem sojenju je bilo tožniku od celotno priznane odškodnine v višini 5,200.000,00 SIT - upoštevaje njegove delež odgovornosti 25 %, namesto prejšnjih 50 % - prisojenih še 1,300.000,00 SIT. Nobenega razloga ni, da bi bila tožeča stranka prikrajšana za zamudne obresti za čas med prvim in drugim sojenjem. Pri ponovnem sojenju se je namreč izkazalo, da je bil delež tožnikove soodgovornosti manjši kot pri prvem sojenju tako, da bi mu morala biti temu deležu ustrezna odškodnina priznana že pri prvi odločitvi. Pri nadaljnjem sojenju ni bilo nobenega prilagajanja novim razmeram, kar bi bil razlog za to, da bi zamudne obresti začele teči šele tedaj oz. da bi bil potreben oz. zahtevan postopek valorizacije. Z uporabljeno metodo drugostopnega sodišča je bil tožnik celo prikrajšan pri ohranitvi realne vrednosti dodatno mu prisojene odškodnine. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijani sodbi glede teka zamudnih obresti tako, da tečejo od 6.4.1994 kot datuma izdaje prve sodne odločbe dalje.

Izrek o revizijskih stroških je zajet v zavrnilnem delu sodbe (165. in 383. člen ZPP). Sprememba sodbe nižjih sodišč glede začetka teka zamudnih obresti pa nima vpliva na odmero stroškov, ker se odločitev o zamudnih obrestih nanaša na stransko terjatev.