Jedro

Sodišče je zavrnitev zaslišanja predlaganih prič na glavni obravnavi obrazložilo, ni pa te obrazložitve povzelo v sodbi. S tem je bila sicer prekršena določba 7. odstavka 364. člena ZKP, vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi, da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni V.V. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. V.V. zaradi kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter s posebnim pogojem, da v enem letu plača zakoniti zastopnici oškodovanke 462.813 SIT neplačanih preživnin in sproti redno plačuje dospele preživninske obveznosti. Obsojenec je dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 2. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da je sodišče nepravilno zavrnilo dokazni predlog, da se zasliši priče Z. in D.V., T.S., L.T. in M.O., ki bi potrdili, da je obsojenec skrbel za oškodovanko v okviru svojih možnosti in v skladu z dogovorom z zakonito zastopnico oškodovanke, da ne bo plačeval preživnine, ampak bo svojo preživninsko obveznost izpolnjeval na drug način, kar da je potrdila tudi zakonita zastopnica sama. Zmotna naj bi bila ugotovitev sodišča, da je obsojenec prikrival dohodke iz obrtne dejavnosti. Ker obsojenec ni kršil svoje preživninske obveznosti, je sodišče neutemeljeno ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku zakonite zastopnice oškodovanke. Posebni pogoj je nevzdržen, ker ga obsojenec ne more izpolniti.

Kaznivo dejanje obsojencu ni dokazano in sodišči "sta napravili napačno subsumpcijo dejanskega stanja pod pravno normo". Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da se zahteva zagovornika zavrne. Zatrjevana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni obrazložena, sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, zavrnitev dokaznih predlogov ni kršitev postopka, ker je sodišče imelo dovolj podatkov za odločitev in predlagani dokazi so bili nepotrebni. Druge navedbe zahteve pa izpodbijajo ugotovitve sodišča glede dejanskega stanja.

Zahteva zagovornika obs. V.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Z zavrnitvijo zaslišanja predlaganih prič sodišče ni kršilo nobene določbe ZKP, nasprotno, po določbah 3. odstavka 16. člena in 4. odstavka 329. člena tega zakona ima obdolženec pravico predlagati dokaze, toda po določbi 3. in 4. odstavka 299. člena ter 3., 4. in 5. odstavka 329. člena ZKP sodišče odloči, katere dokaze in v kakšnem redu jih bo izvedlo. Pač pa mora sodišče po določbah 5. odstavka 299. člena in 429. člena ZKP zavrnitev dokazov, glede katerih ni soglasja med strankami ali je med njimi soglasje, pa se z njimi ne strinja sodišče, kratko obrazložiti in to vpisati v zapisnik o glavni obravnavi, po določbi 7. odstavka 364. člena pa tudi v sodbi navesti razloge, zaradi katerih ni ugodilo dokaznemu predlogu. Sodišče je zavrnitev zaslišanja predlaganih prič na glavni obravnavi dne 13.3.2003 obrazložilo (list. št. 92 in 93), ker bi priče izpovedovale le o tem, da je obsojenec skrbel za hčer, ne pa o bistveni okoliščini, ali je z zakonito zastopnico oškodovanke sklenil veljaven sporazum, da bo namesto plačevanja preživnine na drugačen način izpolnjeval svojo preživninsko obveznost in kakšen je bil ta način. Sodba te obrazložitve sicer ni povzela, zato je bila prekršena določba 7. odstavka 364. člena ZKP, vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi, da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Zatrjevanih kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in "napačne subsumpcije dejanskega stanja pod pravno normo" kot kršitve kazenskega zakona zahteva ne obrazlaga in jih zato ni moč preizkusiti.

Ostale navedbe uveljavljajo bodisi zmotno ugotovitev dejanskega stanja (glede obstoja sporazuma med obsojencem in zakonito zastopnico oškodovanke, zmožnosti obsojenca, da bi plačeval preživnino, izmikanja tej obveznosti, o premoženjskih razmerah obsojenca in dokazanosti kaznivega dejanja) bodisi primernost izrečene sankcije ("nevzdržnost" posebnega pogoja po 3. odstavku 50. člena in 2. odstavku 203. člena KZ), česar pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker zahteva zagovornika obs. V.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Ker je Višje sodišče ugotovilo, da obsojenec ne more plačati stroškov kazenskega postopka brez nevarnosti, da bi bilo zaradi tega ogroženo preživljanje obsojenca in oškodovanke, ga je tudi Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine v postopku z obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).