Jedro

Tožnik ni navajal in predvsem konkretiziral, v čem vidi protizakonitost predpisov, prav tako pa ni predložil nobenih dokazov tem svojim trditvam.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženka plača odškodnino v znesku 3,520.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in mu povrne pravdne stroške (I. točka izreka) ter je tožniku naložilo, da toženki v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 2.322,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se laično pritožuje tožnik smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da odškodninske odgovornosti države ni mogoče izključiti že zato, ker je izvajala posamezne ukrepe in je njena odgovornost podana tudi takrat, ko ni izvedla vseh ukrepov, ki so običajni in predvidljivi. Meni, da toženka ni uspela dokazati svojih trditev, da je pri sprejemanju zakonodaje ravnala s potrebno skrbnostjo. Tožnik pa je nasprotno z zadostno mero dokazal, da se je zakonodaja spreminjala, kakšen vpliv je imela na njegovo poslovanje oziroma podjetje. Poudarja, da je posledica finančnih težav pravne osebe G. d.o.o. prav spreminjanje zakonodaje oziroma protipravno ravnanje toženke, kar je pripeljalo do tega, da je tožnik s svojim podjetjem zašel v stečaj, saj je vestno spoštoval zakonodajo, se ravnal po njej in v skladu z ustavnim načelom pravne varnosti zaupal, da se zakonodaja ne bo spreminjala tako hitro in brez strokovnih analiz, kakšne posledice bo to imelo za subjekte. Izpostavlja, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je bila v izvršilnem postopku prodana njegova nepremičnina, zaradi česar je utrpel škodo v višini 265.000,00 EUR. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča, da ni uspel dokazati vtoževane premoženjske škode. Prav tako sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo nepremoženjske škode, čeprav toženka ni zneska nikjer substancirano prerekala, kar pomeni, da se na podlagi 214. člena ZPP šteje za priznanega. Pri tem za ugotovitev obstoja nepremoženjske škode ni potrebno angažiranje izvedenca psihiatra, ker je izkustveno sprejemljivo, da nihče ne ostane ravnodušen, če mu propade podjetje. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni ocenilo dokazov pod prilogami A24 do A27, zaradi česar je izpodbijana sodba pomanjkljiva in nerazumljiva, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče druge stopnje je glede na obširna pritožbena izvajanja odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je potrebno tudi pri odškodninski odgovornosti države, v skladu z določili obligacijskega zakonika, ugotavljati vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja, vzročna zveza, krivda in škoda. V zvezi z odgovornostjo države je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, ali je škodo povzročil državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil, nato pa ali je bilo njegovo ravnanje protipravno in ali je bila s tem protipravnim dejanjem povzročena škoda. Dejanje mora biti storjeno pri izvrševanju oblasti (torej izdajanje zakonov in drugih predpisov, izrekanje sodbe, pregon storilcev kaznivih dejanj ipd.).

8. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, je pravno priznana tista škoda, ki jo utrpi oškodovanec (v obravnavanem primeru tožnik) sam (torej kot neposredno škodo). Glede na to je pravilno odločilo, da v delu, v katerem tožnik vtožuje odškodnino za škodo, ki jo je utrpela njegova gospodarska družba G. d.o.o. ni v neposredni zvezi s tožnikom in ni nastala neposredno tožniku, temveč njegovemu podjetju, tožniku pa zgolj posredno kot lastniku oziroma družbeniku gospodarske družbe. Ker taka škoda, ki jo uveljavlja tožnik, ni pravno priznana nanašajoč se na tožnika kot posrednega oškodovanca, v delu zahtevka, ki se nanaša nanjo, tožnik nima aktivne legitimacije, kot je že pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Gre namreč izključno za škodo, ki je nastalo gospodarski družbi tožnika, ki je v posledici tega (kot navaja tožnik) končala v stečajnem postopku. To škodo bi lahko uveljavljala gospodarska družba v okviru samega stečajnega postopka, saj je le ona (oziroma zanjo stečajni upravitelj) aktivno legitimirana za zahtevek na povrnitev premoženjske škode, ki je nastala neposredno njej.

9. Glede na navedeno se je v nadaljevanju sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo zgolj z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na škodo, ki je nastala neposredno tožniku (del premoženjske škode - neplačani prispevki ZPIZ, prodaja nepremičnine tožnika na dražbi, ter nepremoženjska škoda) pri čemer je moralo ugotavljati obstoj vseh štirih predpostavk odškodninske odgovornosti, začenši s protipravnostjo. Tožnik očita toženki protipravno ravnanje, ker je izdajala zakone, s katerimi je spreminjala obstoječo zakonsko ureditev, ki je zadevala tudi poslovanje družbe G. d.o.o. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik ni navajal in predvsem konkretiziral, v čem vidi protizakonitost predpisov, prav tako pa ni predložil nobenih dokazov tem svojim trditvam. Kot mu je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje tožnik tudi ni navajal, da bi bil kateri od teh spremenjenih zakonov predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS. Vendar kot je že samo pojasnilo sodišče prve stopnje zgolj dejstvo, da je bil nek zakon zaradi neskladnosti z Ustavo RS razveljavljen, še ne pomeni protipravnega ravnanja zakonodajalca in odškodninske odgovornosti države. Država lahko odgovarja le v najhujših primerih kršitev temeljnih civilizacijskih standardov. Tega pa tožnik ni niti zatrjeval, niti dokazoval. Tako ravnanje toženke, ki je preko svojih organov spreminjala zakone in druge predpise, ni protipravno ravnanje.

10. Ker pa za zavrnitev zahtevka zadostuje že izostanek ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, je posledično zadostovala že ugotovitev pomanjkanja protipravnosti. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da torej ravnanje toženke ni bilo protipravno, se mu ni bilo potrebno ukvarjati s presojo preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti in je že zaradi pomanjkanja protipravnosti pravilno zahtevek tožnika zavrnilo.

11. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za odškodnino za nastalo škodo tožniku že iz razloga pomanjkanja protipravnosti, se mu z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti (torej tudi z nastankom škode in obstojem škode), ni bilo potrebno ukvarjati. Tako so pritožbene navedbe tožnika v zvezi z dejstvom, da za ugotovitev obstoja škode ni potrebo mnenje izvedenca psihiatra, temveč lahko obstoj škode dokazuje tudi na druge načine, neutemeljene. Prav tako so iz istega razloga neutemeljene pritožbene navedbe, da toženka ni substancirano grajala tožnikovih trditev glede nepremoženjske škode, zaradi česar tožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje postopati po 214. členu ZPP in šteti njegove trditve glede nepremoženjske škode za priznane.

12. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dokazov pod prilogami A24 do A27, zaradi česar je izpodbijana sodba pomanjkljiva in nerazumljiva, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da omenjene številke prilog predstavljajo tožnikove trditve in ne dokazov, zaradi česar ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priloga A24 citira posamezne pravne predpise in spremembe le-teh, o katerih je sodišče prve stopnje v zvezi s protipravnostjo v zadostni meri pojasnilo, zakaj zgolj sprememba zakonodaje, še ne pomeni nujno protipravnega ravnanja toženke. Priloga A25 je v zvezi z aktivno legitimacijo tožnika, s katero se je sodišče prve stopnje obširno ukvarjalo. Priloga A26 je v zvezi z obstojem vzročne zveze in priloga A27 v zvezi z zastaranjem, o katerih sodišču prve stopnje ni bilo več potrebno odločati, ker je bil zahtevek tožnika zavrnjen že iz razloga pomanjkanja protipravnosti v ravnanju toženke.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških postopka s pritožbo je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil.