Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožeči stranki na podlagi računa, za katerega organ prve stopnje ugotavlja, da ga je izdal „neplačujoči gospodarski subjekt“. Odločitev davčnega organa temelji na ugotovitvi, da storitve po izstavljenem računu niso bile opravljene. Odbitni DDV se namreč davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Izpodbijana odločitev davčnega organa temelji prav na ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi izdajateljica računov dejansko opravila storitve, ki jih je zaračunala z računom, na podlagi katerega je tožeča stranka uveljavljala pravico do odbitka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ za davčno obdobje od 1. 12. 2005 do 31. 12. 2005 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 6.059,09 EUR in pripadajoče obresti (I. točka izreka), ugotovil, da je tožeča stranka te obveznosti v celoti plačala 28. 5. 2008 (II. točka izreka), da tožeča stranka ni zahtevala povrnitve stroškov in da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ pri tožeči stranki opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV v obdobju od 1. 9. 2005 do 31. 12. 2006. O ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 7. 5. 2008, na katerega je tožeča stranka dala pripombe, ki jih je davčni organ obravnaval in nanje odgovoril v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Davčni organ navaja, da je tožeča stranka odbila vstopni DDV od računa št. 273/2005 z dne 30. 12. 2005, ki ga je izdala družba A. d.o.o., in s katerim je tožeči stranki zaračunala pomoč pri izvedbi vročevodnega in plinovodnega omrežja objektov na Jamovi ulici 860 ur, na AC Koseze-Podutik 745 ur in Brdo-vročevod 210 ur. Davčni organ je ugotovil, da je na računu navedeno, da so se dela opravila od 1. 12. 2005 do 30. 12. 2005. Direktor tožeče stranke je v postopku pojasnil, da običajno dela opravijo sami, če pa je dela več, izberejo podizvajalca po priporočilu poslovnih partnerjev. Tako naj bi ga s podjetjem A. d.o.o. seznanil vodja gradbišča na Jamovi cesti, vendar se z odgovorno osebo navedene družbe ni srečal. Po telefonu se je dogovoril za ceno ure in da pošlje naročilnico po telefaksu. Na Brdu naj bi delali 4 delavci, na Jamovi cesti 5 delavcev in na Avtocesti 4 delavci. Na gradbišče naj bi se pripeljali z avtomobilom. Ure za najete delavce naj bi vodil vodja gradbišča, vendar le po številu delavcev, ne pa po imenih. Davčni organ je iz predloženih evidenc lahko ugotovil le ure prisotnosti zaposlenih delavcev za meseca november in december 2005. Davčni organ je pregledal pogodbe za gradbišča, na katerih naj bi delali najeti delavci po obravnavanem računu. Vendar iz teh pogodb ni razvidno število najetih delavcev, niti gradbišče, na katerem naj bi ti delavci delali, niti število ur, ki naj bi jih opravili. Tožeča stranka ni predložila dokumentacije, ki bi jo morala voditi v skladu s temi pogodbami. Tako davčni organ ugotavlja, da bi morala tožeča stranka naročniku B., posredovati spisek delavcev, ki imajo vstop na območje skupnega delovišča, vendar tožeča stranka takega seznama davčnemu organu ni predložila, od naročnika pa je davčni organ dobil seznam delavcev, na katerem so navedeni le delavci zaposleni pri tožeči stranki. Na podlagi tega je davčni organ sklepal, da so na tem gradbišču delali le delavci, ki so pri tožeči stranki zaposleni. Davčni organ ugotavlja, da iz pogodb za drugi dve gradbišči ne izhaja, da bi bila dela opravljena decembra 2005, tj. v obdobju, na katerega se nanaša obravnavani račun družbe A. d.o.o., gradbenih dnevnikov pa tožeča stranka ni vodila, prav tako ni predložila drugih listin, iz katerih bi bilo razvidno, da so bili pogodbeno določeni roki za izvedbo del podaljšani. Tako je davčni organ ugotovil, da se dela na gradbiščih Jamova cesta in AC Koseze niso opravljala decembra 2005. Pri navzkrižnem preverjanju obračunavanja in plačevanja DDV pri izdajatelju računa družbi A. d.o.o. je davčni organ ugotovil, da se ta družba pojavlja kot izvajalec različnih storitev, odvisno od dejavnosti naročnika, kljub temu, da nima ne kadrovskih ne materialnih pogojev, da bi te storitve opravljala. Po pregledu transakcijskih računov te družbe pa davčni organ ugotavlja, da ni razvidno, da bi ta družba plačevala obveznosti do svojih dobaviteljev oziroma podizvajalcev. Davčni organ je ugotovil, da gre za družbo, ki ima sedež v zapuščeni hiši, na kateri firma ni označena, prav tako ni označbe firme na naslovu stalnega prebivališča direktorja te družbe, družba ne vodi dokumentacije, nima zaposlenih delavcev, ne izkazuje opravljenega prometa, ne vodi poslovnih knjig in poslovne dokumentacije, ne oglašuje svoje dejavnosti, registrirani direktor pa se je izogibal stiku z davčnim organom. Šlo naj bi za t. i. neplačujoč gospodarski subjekt, tj. „missing trader“, davčni organ pa tožeči stranki očita, da je vedela oziroma da bi morala vedeti, da gre pri poslu s to družbo za sum goljufivega delovanja. Davčni organ namreč ugotavlja, da ne obstaja dokumentacija, kdaj in kdo je storitev, ki je bila zaračunana z računom družbe A. d.o.o., opravil. Po mnenju davčnega organa pa bi morala tožeča stranka kot dober gospodar preveriti s kom posluje oziroma preveriti poslovanje te družbe. Da bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji, naj bi izhajalo tudi iz tega, da direktor tožeče stranke ne pozna direktorja te družbe, niti osebe, s katero naj bi se dogovarjal po telefonu, niti osebe, ki naj bi delavce pripeljala na gradbišče. V zvezi s tem se sklicuje tudi na Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 36/2000 in 118/06).

Davčni organ navaja sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v združeni zadevi št. C-439/04 in C-440/04 z dne 6. 7. 2006 in ugotavlja, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka DDV po prvem odstavku 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/04 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDDV), saj storitve družbe A. d.o.o. niso bile uporabljene in ne bodo uporabljene za namene obdavčenih transakcij. Pripombe tožeče stranke je davčni organ zavrnil, saj po mnenju davčnega organa tožeča stranka tudi v pripombah ni pojasnila podatkov o številu najetih delavcev in njihovih delovnih urah, prav tako ni predložila izvirne listine, ki bi dokazovala resničnost storitev, ki jih je zaračunala družba A. d.o.o. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Sklicuje se na okoliščine, ki jih je obrazložil prvostopenjski organ, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje, da zgolj po pogodbah in izdanih obračunskih situacijah za dobavo blaga oziroma storitev ni mogoče uveljavljati odbitka vstopnega DDV, ker na tak način še ni dokazana resničnost nastanka poslovnega dogodka pri tožeči stranki. Poleg tega po ugotovitvah pritožbenega organa navedene situacije za opravljena dela na gradbiščih niti po obdobju niti vrednostno niso primerljive s spornim računom. Računu družbe A. d.o.o. pa ni priložena nobena specifikacija, iz katere bi bilo razvidno, kdo in katera dela naj bi najeti delavci opravljali. Neobičajen način poslovanja tožeče stranke in opustitev preverjanja navedene družbe daje po mnenju pritožbenega organa dovolj podlage za sklep, da je tožeča stranka vedela oziroma da bi morala vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del davčne goljufije. Pritožbene navedbe v zvezi z neveljavnostjo Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno v času, na katerega se nanaša obravnavani račun, zavrača s pojasnilom, da je bil ta zakon objavljen že v letu 2000 (Uradni list RS, št. 36/2000) in da so bile leta 2006 sprejete spremembe tega zakona.

Poleg tega pritožbeni organ navaja, da je v poslovnem svetu običajno, da naročnik en izvod dokumentacije shrani za svoje potrebe že zaradi dokazovanja poslovno potrebnega dogodka in posledično utemeljenosti uveljavljanja odhodkov in odbitka vstopnega DDV. V zvezi s tem se sklicuje na dokazno breme, ki ga ima tožeča stranka po določbah 76. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) in na Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 107/01 – v nadaljevanju SRS), ki se nanašajo na verodostojnost knjigovodskih listin (SRS 21) in pojasnjuje, da je po SRS 28.47. dejansko stanje tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami. Enako je določeno v SRS (2006) 28.45. (Uradni list RS, št. 118/05 in nasl.). Tudi pritožbeni organ se sklicuje na prvi odstavek 40. člena ZDDV in na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04. Poleg tega pa še na stališče iz sodbe istega sodišča št. C125/02 z dne 29. 4. 2004, po katerem je odbitek mogoče uveljavljati v obdobju, v katerem sta izpolnjena oba pogoja, tj. da je storitev opravljena oziroma blago dobavljeno, kupec oziroma naročnik pa razpolaga s prejetim računom. Hkrati se sklicuje tudi na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti št. C-342/87 z dne 13. 12. 1989, po katerem pravica do odbitka ne nastane že zato, ker je na računu naveden DDV, saj mora biti zaračunana dejansko opravljena transakcija, in na sodbo št. C-255/02, v kateri je Sodišče Evropskih skupnosti izrecno navedlo, da se na pravo Skupnosti ni mogoče sklicevati z namenom goljufije in zlorabe.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo prvostopenjskega organa in sodišču predlaga, naj jo odpravi. Navaja, da je bilo materialno pravo uporabljeno napačno, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in da so bila kršena pravila postopka. Tožeča stranka meni, da je davčni organ kršil načelo materialne resnice, načelo proste presoje dokazov, načelo zakonitosti, načelo sorazmernosti in načelo varstva pravic strank. V zvezi z zapisom odgovorov, ki jih je dal direktor, tožeča stranka davčnemu organu očita, da ni navedel, da tožeča stranka opravljenih ur na nobenem gradbišču ne vodi poimensko, sploh pa ne za najeto delovno silo in da je tako vodenje ur pri tožeči stranki ustaljena praksa. Tožečo stranko preseneča tudi, da davčni organ ni navedel vsega, kar je pregledal. Pregledal naj bi namreč tudi ujemanje evidenc opravljenih ur s prikazanimi urami na plačilnih listah in ni našel nepravilnosti. Zato tožeča stranka meni, da pravilno vodi ure na gradbiščih. Ker pa pregledana evidenca ur ni navedena v zapisniku, naj bi bila onemogočena primerjava stvari. Tožeča stranka pojasnjuje tudi, da so se dela opravljala od oktobra do konca decembra in da se račun nanaša na celotno obdobje, ker pa se je število ur ujemalo z dejansko opravljenimi, naj tožeča stranka ne bi posvečala pozornosti napačno navedenemu obdobju na računu. Da so se dela po pogodbah za navedena gradbišča opravljala v navedenih obdobjih, naj bi dokazovale obračunske in končne situacije. Seznam delavcev, na katerega se sklicuje davčni organ, pa naj bi bil le seznam certificiranih varilcev, ki so bili tudi delavci, najeti delavci pa niso bili varilci in zato na tem seznamu niso navedeni. Davčni organ naj bi tako napačno sklepal, da gre za seznam delavcev na gradbišču. V zvezi s tem se sklicuje na Pogodbo št. ZP 3-01-0041/05 o izvedbi javnega naročila male vrednosti – Postavitev toplovoda, sklenjene med njo in JGZ Brdo protokolarne storitve RS, Kranj, skupaj s „Pisnim sporazumom št. PS 3-01-0042/05“ z dne 17. 10. 2005, in na Obračunsko situacijo št. 225/05 z dne 23. 12. 2005. Tožeča stranka navaja, da kot podizvajalec ni dolžan voditi gradbenega dnevnika in da ga ne vodi v nobenem pogodbenem razmerju, saj naj bi bilo v gradbeništvu splošno znano dejstvo, da gradbeni dnevnik vodi le glavni izvajalec. Davčnemu organu očita, da bi to moral vedeti in navesti v svojih ugotovitvah. Tožečo stranko pa čudi, da davčnega organa okoliščina, da tožeča stranka ne vodi gradbenega dnevnika, ne moti v drugih primerih. Edino merilo, ali je delo tožeče stranke opravljeno ali ne, naj bi bila dejanska izmera na gradbišču. Tožeča stranka navaja, da se aneksi o podaljšanju rokov ne sklepajo, in da ni krivda tožeče stranke, če gradbišče ni pripravljeno za opravljanje del, ki jih mora opraviti tožeča stranka. Končna situacija za obdobje od 1. 10. 2005 do 31. 10. 2005, ki je bila davčnemu organu predložena, naj bi potrjevala, da je bil rok za dela po pogodbi št. P-039/05 podaljšan, saj so se dela opravljala oktobra 2005, davčnemu organu pa očita, da tega ni navedel v svojih ugotovitvah. Tudi končna situacija za obdobje 1. 5. 2006 do 24. 5. 2006 naj bi potrjevala, da so se dela po pogodbi št. P-059/05 opravljala do 24. 5. 2006, aneksi o podaljšanju rokov pa niso bili sklenjeni.

Tožena stranka naj se v izpodbijani odločbi ne bi argumentirano opredelila do navedb tožeče stranke iz pripomb na zapisnik. Davčnemu organu očita tudi, da ni postopal nepristransko. Zamolčal naj bi dokaze, ki govorijo v prid tožeči stranki. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na predložene pogodbe in na situacijo za januar 2007, v kateri so navedeni meseci, ko so se storitve opravljale.

Tožeča stranka navaja, da je sklepanje davčnega organa, da je račun družbe A. d.o.o. fiktivna listina, neutemeljeno. Trdi, da ravna v skladu s SRS, kar dokazuje s podpisom novih pogodb. Družbo A. d.o.o. naj bi preverila in ugotovila, da podjetje deluje že od leta 2001, da je registrirano za davčne namene, da ima davčno številko, da je oddajalo bilance in jih objavljalo na AJPES-u in s tem tudi na DURS. Ni pa vedela in da ni mogla vedeti, da družba A. d.o.o. ne plačuje davkov. Zato ne razume, kakšno preverjanje je imel davčni organ v mislih in navaja, da ni pooblaščen za preverjanje poslovne dokumentacije svojih podizvajalcev. Po drugi strani pa naj bi davčni organ vedel oziroma moral vedeti, da navedena družba davkov ne plačuje. Zato meni, da želi davčni organ nanjo prevaliti davčno breme. Poslovanje z družbo A. d.o.o. naj bi pomenilo majhen delež v primerjavi z vsemi stroški, ki jih ima tožeča stranka, zato naj tudi ne bi bilo nenavadno, da je poslovala le z naročilnico, poslano po faksu. Šlo naj bi za enkraten posel, ker vsi njeni podizvajalci niso imeli razpoložljive delovne sile. Poslovni svet naj bi zlasti od malih davčnih zavezancev zahteval fleksibilnost in to naj bi tožeča stranka v obravnavanem primeru dosegala s hitrim najetjem delovne sile. Navaja možnost, da so bili delavci zaposleni na črno, vendar je bilo za tožečo stranko pomembno le, da so delavci prišli in opravili svoje delo, zato tožeče stranke ni zanimalo niti, kdo vozi delavce na gradbišče in kako jim je ime. Očitki davčnega organa naj bi bili neutemeljeni in žaljivi. Sklicevanje na Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno pa neutemeljeno, saj po 4. členu tega zakona ni soudeleženka dela na črno.

Tožeča stranka se ne strinja, da gre v obravnavani zadevi za primer, na kakršnega se nanaša sodba Sodišča Evropskih skupnosti v združeni zadevi št. C-439/04 in C-440/04. Ravnala naj bi previdno, saj je bila cena običajna glede na okoliščine, račun je plačala en mesec po izdanem računu v dveh delih, glede poslovanja družbe A. d.o.o. pa tožeča stranka ni imela razlogov za dvom. Sklicuje se na stališče iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti št. C-834/04 (pravilno C-384/04), po kateri mora biti davčni zavezanec, ki ravna kot dober gospodar, pravno varovan.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka navaja iste navedbe kot v pritožbi, in na katere je tožena stranka že odgovorila v odločbi, s katero je pritožbo zavrnila. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločb organa prve stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožeči stranki na podlagi računa, za katerega organ prve stopnje ugotavlja, da ga je izdal „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma t. i. „missing trader“, tožeči stranki pa očita, da je vedela, oziroma da bi morala vedeti, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, skladno s prakso Sodišča Evropskih skupnosti (primer Axsel-Kittel (C 439/04 in C 440/04, združeni zadevi). Definicijo neplačujočega gospodarskega subjekta določa Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004, ki v 1. točki 2. člena določa, da neplačujoči gospodarski subjekt pomeni gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.

Glede na to, da v obravnavanem primeru odločitev davčnega organa temelji na ugotovitvi, da storitve po izstavljenem računu niso bile opravljene, se torej davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Odbitni DDV se namreč davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (1. točka drugega odstavka 40. člena ZDDV). Izpodbijana odločitev davčnega organa temelji prav na ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi izdajateljica računov (tj. družba A. d.o.o.) dejansko opravila storitve, ki jih je zaračunala z računom, na podlagi katerega je tožeča stranka uveljavljala pravico do odbitka. Bistveno v tej zadevi je torej vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala, da je storitve zanjo opravila prav družba A. d.o.o. Bistvena okoliščina, ki jo prvostopenjski organ očita tožeči stranki, torej ni v vedenju tožeče stranke, da sodeluje pri davčni utaji, temveč v tem, da tožeča stranka razen računa nima dokazil, ki bi potrjevala resničnost transakcije, ki je navedena na spornem računu, in v ugotovitvi, da je te račune izdala družba, za katero davčni organ ugotavlja, da prav tako ne izkazuje, da je tožeči stranki opravila pomoč pri izvedbi vročevodnega in plinovodnega omrežja na treh objektih. Prejemnik računa namreč nima pravice do odbitka vstopnega DDV samo zato, ker razpolaga s prejetim računom in ker ga je plačal. Z računom mora biti zaračunana dejanska transakcija. V skladu z določbami drugega odstavka SRS 28.47. pa je dejansko stanje tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami.

Ugotovitve, na katerih temelji ocena davčnega organa, da je račun, s katerim je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka, fiktiven, res izhajajo iz okoliščin, iz katerih je davčni organ utemeljeno sklepal tudi, da je družba A. d.o.o., t. i. neplačujoč gospodarski subjekt. Iz ravnanja tožeče stranke in okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal, tudi po mnenju sodišča ni izkazano, da bi storitve opravila navedena družba, saj ni izkazala nobenih dejanskih pogojev, da bi zaračunane storitve tudi opravila, nedvomno pa DDV ni bil plačan.

Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa. V obravnavanem primeru tožeči stranki dokazovanja, da so storitve, ki jih je družba A. d.o.o. zaračunala tožeči stranki opravili delavci, najeti pri tej družbi, niso onemogočali predpisi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, niti ji to ni bilo onemogočeno v postopku samem. Tožeči stranki namreč nihče, razen nje same, ni preprečeval, da bi delo, ki naj bi ga opravili delavci, najeti prek družbe A. d.o.o., ustrezno oziroma verodostojno dokumentirala. Po 56. členu ZDDV in 166. členu Pravilnika o izvajanju zakona na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04 in spremembe – v nadaljevanju PZDDV) je dolžnost davčnega zavezanca, da dogodke, katerih posledice uveljavlja v davčnih obračunih (ali napovedih), utemelji z verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Taka obveznost je izhajala tudi iz 61. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 – ZDavP-1, ki je veljal v obdobju, za katerega tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka DDV) in izhaja iz 31. člena veljavnega ZDavP-2. Dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, pa je na strani zavezanca za davek (prvi in tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter s poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

Ker je davčni organ podvomil v to, da račun odraža resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožeča stranka morala za svoje trditve (da listine odražajo resnično dejansko stanje) predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa ni storila. Tožeča stranka sicer davčnemu organu očita, da ni upošteval vseh ugotovitev in predloženih listin, vendar ugotovitve, na katere se sklicuje, ne dokazujejo, da je družba A. d.o.o. opravila zaračunane storitve. Po presoji sodišča ujemanje evidence ur zaposlenih delavcev z urami, prikazanimi na plačilnih listah, ne dokazuje prisotnosti delavcev, najetih pri družbi A. d.o.o. Tožeča stranka sicer trdi, da zato ni mogoča primerjava stvari, toda ne pove, katere stvari bi lahko primerjala in kako bi ta primerjava lahko dokazovala, da so dela, ki so bila zaračunana z računom družbe A. d.o.o. dejansko opravili delavci te družbe. Glede na to, da tožeča stranka sama pojasnjuje, da za najete delavce ni vodila ur, sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da se zaračunano število ur z računom družbe A. d.o.o. ujema z dejansko opravljenimi urami. Tudi s trditvami, da so na seznamu, ki ga je davčni organ pridobil, le certificirani varilci, tožeča stranka ne dokazuje, da so na objektu delali delavci, najeti pri družbi A. d.o.o. Prav tako navedbe, da tožeča stranka ni dolžna voditi gradbenega dnevnika, ne pojasnjujejo, da so na gradbišču delali delavci družbe A. d.o.o. Enako velja za situacije, na katere se sklicuje tožeča stranka. Tudi če so se dela po pogodbah opravljala v obdobju, na katerega se nanaša račun družbe A. d.o.o., kar naj bi potrjevale te situacije, to samo po sebi še ne dokazuje, da so ta dela opravljali delavci navedene družbe. Iz navedenega je razvidno, da se tožeča stranka v tožbi sklicuje na ugotovitve in dejstva, ki ne morejo vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. Ne gre namreč za to, da pravica do odbitka DDV ne bi bila priznana, ker dela niso bila opravljena, temveč za to, da v obravnavanem primeru ni izkazano, da jih je opravila družba, ki je izstavila račun. Zato tudi ne gre za to, da bi davčni organ zahteval vodenje gradbenega dnevnika ali seznama delavcev, če pa bi tožeča stranka navedeno dokumentacijo imela, bi lahko z njo dokazovala resničnost zaračunane transakcije.

Po navedenem sodišče nima razlogov za dvom v ugotovitev davčnega organa, da verodostojnost računa družbe A. d.o.o. ni izkazana niti z listinami tožnika niti z listinami družbe, ki je ta račun izdala. Glede na dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovil davčni organ, tudi po mnenju sodišča storitev ni opravil subjekt, ki je izstavil račun, nedvomno pa ta subjekt DDV ni plačal. Zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezen posel in za fiktiven račun, zaradi česar tožeča stranka ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Zato so neutemeljeni tudi očitki tožeče stranke, da se davčni organ ni opredelil do vseh njenih navedb in da ni postopal nepristransko. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru tudi z upoštevanjem načela sorazmernosti, po tem, ko je natančno preveril poslovanje vpletenih gospodarskih subjektov, odločil pravilno, ko tožeči stranki ni priznal odbitka vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV.

Ker je po navedenem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni že zato, ker tožeča stranka ni izkazala, da je storitve res opravila družba, ki je izstavila račun, po katerem tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka DDV, je sodišče tožbo zoper odločbo davčnega organa prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, iz prej navedenega pa je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.