Jedro

Težave z vročanjem sodnih pisanj, četudi so te še tako velike, ob hkratni ugotovitvi, da je obdolženec ves čas prebival na istem naslovu in da je bil v letu 1993 tudi ves čas redno zaposlen pri istem podjetju, nikakor ne opravičujejo odreditve pripora zaradi pripornega razloga po 1. tč. 2. odst. 191. čl. ZKP.

Izrek

Pritožbama obdolženega in njegovega zagovornika se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženca odpravi.

Obrazložitev

Senat Temeljnega sodišča v x, enote v x je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženega na podlagi 1. odst. 199. čl. ZKP odredil pripor iz pripornega razloga po 1. tč. 2. odst. 191. čl. ZKP.

Proti navedenemu sklepu sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni in pripor odpravi.

Pritožbi sta utemeljeni.

Obdolženec in njegov zagovornik v pritožbah upravičeno navajata, da priporni razlog takoimenovane "begosumnosti" po 1. tč. 2. odst. 191. čl. ZKP ni podan. Podatki, na katere se opira izpodbijani sklep - da sodišče prve stopnje obdolžencu na naslovu x večkrat ni uspelo vročiti sodnih pisanj niti preko sodnega kurirja in da tudi Uprava za notranje zadeve, Urad za kriminalistično službo, obdolženca ni uspel izslediti (dopis UNZ z dne 19.5.1993) - sami po sebi nikakor še ne zadoščajo za oceno, da se obdolženec skriva in s tem izmika kazenskemu postopku.

Pritožnika navajata, da obdolženec ves čas živi pri starših in da prebiva na naslovu x. Po mnenju pritožbenega sodišča ni razlogov, da tem navedbam sodišče ne bi verjelo, saj je Uprava za notranje zadeve z dopisom z dne 27.1.1993 potrdila, da obdolženec dejansko prebiva na tem naslovu, iz dopisa te Uprave, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, pa tudi ne izhaja, da bi obdolženec spremenil prebivališče. Ugotovitev o njegovem stalnem prebivanju na istem naslovu nenazadnje potrjuje okoliščina, da je bil obdolženec na podlagi tiralice izsleden prav na tem naslovu.

Pritožbeno sodišče je s poizvedbami (4. odst. 370. čl. ZKP) preverilo pritožbene navedbe pritožnikov glede obdolženčeve zaposlitve. S tem v zvezi je ugotovilo, da je obdolženec od 25.1.1993 v delovnem razmerju pri podjetju, x na delovnem mestu kurirja. Če Uprava za notranje zadeve Ljubljana z že omenjenim dopisom sporoča, da ji obdolženca ni uspelo izslediti, čeprav očitno ves čas prebiva na istem naslovu, (dopis z dne 19.5.1993) in da obdolženec ni nikjer zaposlen (dopis z dne 27.1.1993), čeprav omenjeno podjetje sporoča, da je takrat pri njih že bil v delovnem razmerju, se upravičeno postavlja vprašanje o zanesljivosti posredovanih podatkov s strani Uprave za notranje zadeve x. Spričo navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj težave z vročanjem sodnih pisanj, ob hkratni ugotovitvi, da obdolženec ves čas prebiva na istem naslovu in da je v letu 1993 tudi ves čas redno zaposlen pri istem podjetju, nikakor ne opravičujejo odreditve pripora zaradi pripornega razloga po 1. tč. 2. odst. 191. čl. ZKP.

Zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožnikoma in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pritožbo zoper obdolženca odpravilo.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP) navedenih v tej odločbi je podana v 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91/I z dne 25.6.1991).