Jedro

Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki naloži, da mu je dolžna za čas dokler traja spor o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi plačevati denarno nadomestilo plače v višini, kot jo določa sedmi odstavek 137. člena ZDR. Ker tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal za verjeten obstoj njegove terjatve v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas dokler traja spor o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2015 plačevati denarno nadomestilo plače v višini, kot jo določa sedmi odstavek 137. člena Zakona o delovnih razmerjih. Začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni od pravnomočnosti odločitve v tem delovnem sporu (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da odloči, da se predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi ter izda začasno odredbo skladno s predlogom tožnika z dne 23. 3. 2015 oziroma podredno razveljavi I. točko izreka sklepa in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo primarno iz razloga, ker naj ne bi izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, tj. verjetnosti obstoja terjatve. Navaja, da se je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanil 2. 3. 2015 (pooblaščencu pa je bila vročena 19. 2. 2015), zato je tožba vložena 23. 3. 2015 pravočasno. Tožniku ni bilo znano, da mu je tožena stranka poskušala odpoved vročiti kakorkoli drugače kot s pošto. Tožniku je bilo od 29. 1. 2015 dalje prepovedano nadaljnje opravljanje dela in prihod v poslovne prostore tožene stranke, zato se ni 13. 2. 2015 niti katerikoli drugi dan nahajal na svojem delovnem mestu. Drži pa, da je 13. 2. 2015 obiskal poslovne prostore tožene stranke na naslovu A., da bi se sestal s sodelavcem, vendar pa se navedena stavba nahaja približno 500 m od poslovnega prostora, kjer je tožnik pred odpovedjo delal. Neznanec, ki se ni predstavil kot vročevalec, mu je poskušal vročiti pošiljko, ne da bi povedal, da gre za odpoved. Navedeno se je dogajalo na vhodu v poslovno stavbo in ker se je tožniku mudilo v šolo po sina, je rekel, da v tem trenutku ne more prevzeti pošiljke. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonskimi določbami in da je bila tožba vložena prepozno. S tem pa je izkazana verjetnost obstoja terjatve. V zvezi z vročitvijo se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 138/2012 z dne 3. 12. 2102. Obveznost vročanja po pošti po prepričanju tožnika velja tudi v konkretnem primeru, tožnik je bil v času „vročanja“ suspendiran z dela in pri delodajalcu ni imel več delovnega mesta ali prostora, kjer bi delal, zato mu tožena stranka ni mogla vročiti oziroma pustiti odpovedi. Zato tudi ni mogel prevzeti kuverte, ki naj bi bila puščena v poslovnih prostorih tožene stranke. Ker je imel tožnik v postopku zagovora pri toženi stranki pooblaščenca, ki je bil pooblaščen tudi za sprejem odločb, vabil, vlog .., je po prepričanju tožnika potrebno šteti, da je zakonski rok za vložitev tožbe začel teči najprej z dnem vročitve odpovedi pooblaščencu 19. 2. 2015. Pravno in dejansko zmotne so tudi navedbe sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni kršila postopka odpovedi, ki ga določa ZDR-1. Tožnik je obstoj terjatve nedvomno dokazal vsaj s stopnjo verjetnosti, predvsem iz razloga, ker mu je bila vsebinsko kršena pravica do zagovora oziroma obrambe. Zmotni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal ene od predpostavk, določenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ oziroma posebnega pogoja iz 5. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ. Tožnik je po odpovedi ostal brez pravice do plače in tudi brez pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Privarčevana sredstva glede na dolgotrajnost postopkov pred delovnimi sodišči ne bodo zadostna za poplačilo obstoječih kreditnih obveznosti in plačila preživnine. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko je zaključilo, da tožnik ni izkazal za verjetno, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožniku. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, saj sklepa v delu, kjer sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

6. Tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnik neutemeljeno uveljavlja. V postopku izdaje začasne odredbe sodišče ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč le ugotavlja, ali je tožnik izkazal za verjetno, da terjatev obstoji oziroma ali je izkazana verjetnost obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe. V skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji) mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Glede na tako določen rok je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost predpostavk za izdajo začasne odredbe.

7. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen ZDSS-1, ki določa, da lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek), da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače (četrti odstavek) in 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. list RS, št. 51/98 in naslednji), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Vrste začasnih odredb, ki jih sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati, primeroma navaja 273. člen ZIZ. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ob tem temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Tudi v primeru začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve se uporabljata tretji in četrti odstavek 270. člena ZIZ, ki določata, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo in da se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen, če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal za verjeten obstoj njegove terjatve v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče navaja, da bi bil obstoj terjatve tožnika v tej fazi postopka verjetno izkazan, če bi iz spisovnih podatkov izhajalo, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenega razloga, ali če bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita. Podatki v spisu zaenkrat ne nudijo opore ugotovitvi, da je tožnik svojo terjatev v tem individualnem delovnem sporu verjetno izkazal. Iz tožbenih navedb tožnika in predloga za izdajo začasne odredbe ter iz listin, ki so v spisu je razbrati, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku, določenem v drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013), da ga je pred odpovedjo pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor v razumnem roku. Pritožbeno sodišče o ugotovitvi sodišča prve stopnje, da na podlagi navedb tožene stranke in dokazov ugotavlja, da je tožba vložena prepozno, pripominja, da bo sodišče prve stopnje šele v rednem kontradiktornem postopku lahko ugotavljalo ali je bila tožba vložena pravočasno.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka še ni mogoče zaključiti, da verjetnost terjatve obstoji, zato tudi zatrjevanje nenadomestljive škode ne more biti odločilno. Sklicevanje na nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo bi bilo namreč relevantno le ob verjetni izkazanosti terjatve.

10. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločitev.