Jedro

Predmetni objekt je nelegalna gradnja, saj je bil izveden brez gradbenega oziroma drugega upravnega dovoljenja. Tožnik ni izkazal, da je za sporni objekt, za gradnjo katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje tudi pridobil, zato je gradbeni inšpektor pravilno odredil ukrepe, ki jih določa 152. člen ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da takoj ustavi gradnjo kovinskega objekta tlorisne velikosti 12,0 x 6,0 m zgrajenega na zemljišču s parc. št. 345/1, k.o. A., brez ustreznega upravnega dovoljenja in vzpostavi zemljišče na svoje stroške v prejšnje stanje (1. in 2. točka izreka). S 3. točko izreka je inšpektor tožnika opozoril, da bo v primeru neizpolnitve zgoraj navedene obveznosti sprožen postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. S 4. točko izreka je inšpektor odredil prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Razen tega je bilo še odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve in da bo o stroških izdan poseben sklep (5. in 6. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor ugotovil, da je tožnik na zemljišču, katerega lastnik je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in ga ima zavezanec v zakupu, zgradil kovinski objekt brez ustreznega gradbenega dovoljenja. Objekt je bil zgrajen okoli leta 1980 v lastni režiji na mestu, kjer je prej stal dotrajan objekt, ki se je porušil. Zavezanec objekt uporablja kot drvarnico in za skladišče orodja. Navedeno je bilo ugotovljeno ob inšpekcijskem pregledu in pri zaslišanju zavezanca dne 9. 9. 2010. S pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja je kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, ki določa, da se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja. Določbe ZGO-1 v 12.1. točki prvega odstavka 12. člena določajo, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, kakor tudi, da se objekt za katerega je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena nadomestna gradnja, v predpisanem roku ni odstranil. 2. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da leži obravnavani poseg po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Maribor za območje Mestne občine Maribor (MUV, št. 1/86-25/04, v nadaljevanju Odlok), v območju drugih kmetijskih zemljišč. Na podlagi navedenega Odloka se obravnavani poseg ureja na podlagi Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora (MUV, št. 26/98-14/02 – v nadaljevanju PUP). Po določbi 10. člena PUP so na območju kmetijskih zemljišč dovoljeni naslednji posegi: vodno gospodarske ureditve, postavitev turističnih oznak in postavitev naprav za potrebe raziskovalne in študijske dejavnosti (meritve, zbiranje podatkov) in česar izhaja, da gradnja na obravnavanju zemljišču po veljavni zakonodaji ni dopustna. Investitor na obravnavanem zemljišču nima pravice graditi, kar določa tudi pogodba o zakupu sklenjena med investitorjem in lastnikom zemljišča. Izpodbijana odločba je bila izdana glede 1. in 2. točke izreka na podlagi 152. člena ZGO-1, opozorilo iz 3. točke izreka na podlagi tretjega odstavka 148. člena ZGO-1, izrečene prepovedi iz 4. točke izreka pa na podlagi 158. člena v zvezi s 152. členom ZGO-1. 3. Po vloženi pritožbi je pritožbeni organ spremenil 4. točko izpodbijane odločbe glede izrečenih prepovedi in jo nadomestil z novo, s katero je določil, da se za sporni objekt prepoveduje izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske in javne infrastrukture, njegova uporaba ali upravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v najem, promet z njimi ter sklepanje drugih pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi, v ostalem pa je potrdil izpodbijano odločbo. Glede spremenjenih prepovedi je pritožbeni organ pojasnil, da se inšpekcijski ukrep po določbah 152. člena ZGO-1 izreče inšpekcijskemu zavezancu, zato se tudi prepovedi po določbah 158. člena ZGO-1 lahko nanašajo le na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. V danem primeru je, v nasprotju z navedenim, organ prve stopnje izrekel tudi prepovedi, ki zemljiškoknjižnega lastnika predmetnega zemljišča omejujejo v izvrševanju pravic. V ostalem pa pritožbeni organ ugotavlja, da je gradbeni inšpektor nedvomno ugotovil, da tožnik za obravnavani objekt predpisanega gradbenega dovoljenja nima, da z gradbenim dovoljenjem ne razpolaga, tega pa tudi ne zatrjuje. V postopku je bilo ugotovljeno, da leži obravnavani poseg na območju kmetijskih zemljišč, kjer pa so dovoljeni samo omejeni posegi, ki gradnje kovinskega objekta ne dovoljujejo. Pritožbeni organ pojasnjuje še, da je v času gradnje spornega objekta, to je v letu 1980 bil v veljavi Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67-18/84), ki v 17. členu določa, da mora investitor za graditev objektov pridobiti lokacijsko dovoljenje. Za določena dela lokacijsko dovoljenje ni potrebno (19. člen), ampak je potrebna priglasitev nameravane graditve. O tem za urbanizem pristojni upravni organ investitorju izda potrdilo. Investitor pa ne sme začeti s priglašenimi deli brez potrdila (32. člen). Kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji tožnik ne razpolaga z lokacijskim dovoljenjem niti ne s potrdilom o priglasitvi nameravane gradnje. Tako je ugotoviti, da je objekt postavljen brez predpisanih dovoljenj in zato nelegalen. Glede na neskladne tožnikove izjave v pritožbi in na zaslišanju pritožbeni organ ugotavlja, da je bil zgrajen nov objekt, čeprav namesto porušenega in gradnja takšnega objekta glede na vse navedeno na tem območju ni dopustna. Trditev tožnika, da je predmetni objekt funkcionalni objekt k stanovanjski hiši in se njegova namembnost ni spremenila, ne vpliva na odločitev v tej zadevi.

4. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in obe izpodbijani odločbi odpravi ter odloči samo, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, njemu pa prisodi stroške tega postopka. Predlaga glavno obravnavo ter zaslišanje prič. Navaja, da je upravni organ netočno ugotovil, da naj bi tožnik postavil objekt okoli leta 1980. Jasno je povedal in to ponavlja, da je objekt delno prenovil leta 1980, postavljen pa je bil mnogo pred letom 1968, ko zanj ni bilo potrebno nikakršno dovoljenje. Objekt je bil ves čas na istem mestu. Dodaja, da je zahteval izdajo lokacijskega dovoljenja, a ni imel dovolj denarja, da bi postopek pripeljal do konca. Meni, da veljavni Odlok ne prepoveduje gradnje enostavnih objektov na kmetijskih zemljiščih. Odlok samo molči o tem ali so dovoljeni. Izrecno dovoljuje nekatere vrste objektov, to pa nikakor ne pomeni, da je gradnja ostalih prepovedana.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvaja oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

8. Kot izhaja iz ugotovitev upravnega postopka in med strankama ni sporna, je tožnik brez gradbenega dovoljenja oziroma drugega upravnega dovoljenja, ki bi ga za takšno gradnjo moral imeti, zgradil kovinski objekt tlorisne velikost 12,0 x 6,0 m na zemljišču s parcelno št. 345/1 k.o. A. Tožniku je bilo že v upravnem postopku pojasnjeno, da tudi za gradnjo kovinskega objekta potrebuje gradbeno dovoljenje ali vsaj upravno dovoljenje in da tovrstna gradnja na spornem območju tudi po določbah PUP-a ni dovoljena.

9. Glede leta, katerega naj bi bil zgrajen objekt, se je opredeljevala že tožena stranka. Na zapisnik, ki ga je podpisal brez pripomb, je povedal, da je objekt bil zgrajen v letu 1980, potem ko se je stari objekt porušil. Tožnik je torej objekt na novo zgradil. Nima tudi prav tožnik, ko v tožbi meni, da je gradnja določenega objekta dovoljena, če ni v predpisu izrecno prepovedana. Iz veljavnega PUP-a je nesporno in nedvomno razvidno, da se sporni objekt nahaja na območju kmetijskih zemljišč, ki so že po svoji funkciji posebej varovana in na katerih je dovoljena samo tista gradnja, ki je izrecno navedena v PUP-u. 10. V skladu z zgoraj navedenimi določili prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je predmetni objekt nelegalna gradnja, saj je bil izveden brez gradbenega oziroma drugega upravnega dovoljenja. Ker sta upravna organa pravilno ugotovila, da gre za nelegalno gradnjo, sta tudi pravilno odredila ukrepe, ki jih gradbeni inšpektor odredi pri nelegalni gradnji in jih določa 152. člen ZGO-1. ZGO-1 v 152. členu določa, da v primeru nelegalne gradnje inšpektor odredi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno, saj tožnik ni izkazal, da je za sporni objekt, za gradnjo katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje tudi pridobil. Ker gre torej v tem primeru za nelegalno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 utemeljen.

11. Izpodbijani upravni akt je torej po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.