Jedro

Zakonska določba šestega odstavka 88. člena KZ-1 o izjemnem pogojnem odpustu vsebuje pravno normo z nedoločenim pravnim pojmom „če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja“, ki torej ni oblikovana striktno. Zakonodajalec uporabi v opisu abstraktnega dejanskega stanja nedoločen pojem tedaj, kadar želi z njim zajeti različne dejanske dogodke in stanja, ki imajo neko skupno pomensko vsebino. Toženka je kot take dejanske dogodke in stanja štela invalidnost ali občutno poslabšanje zdravstvenega stanja obsojenca ali njegove socialno pomembne ustvarjalne dosežke ali realno pričakovanje spremembe pravnomočno izrečene kazni. Če iščemo skupno pomensko vsebino, bi to kazalo na dogodke oziroma stanja, ki objektivno utemeljujejo prognozo, da obsojenec kaznivega dejanja ne bo ponovil. Po sodni praksi sodišče v vsebinsko opredelitev, ki jo je dal nedoločenemu pravnemu pojmu organ pri odločanju v upravni zadevi oziroma drugi javnopravni zadevi, ki se rešuje v upravnem postopku, tudi poseže le v primeru kršitve pravil razumnega in logičnega sklepanja, česar pa sodišče v obravnavanem primeru ne ugotavlja, pač pa ugotavlja nasprotno, da razumno in logično sklepanje razlagi toženke pritrjuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za pravosodje, Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika, ki ga je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo II K 42799/2013 z dne 16. 4. 2014 obsodilo na kazen 19 let in 10 mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka na podlagi tretjega odstavka 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) v povezavi s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločila po skrajšanem ugotovitvenem postopku, v okviru katerega je vpogledala v tožnikovo prošnjo, ki jo je ta vložil 1. 2. 2021, ter v poročilo zavoda št. 720-1638/2014 z dne 4. 2. 2021. Toženka dalje navaja, da Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) v prvem, drugem, tretjem in šestem odstavku 88. člena določa, kakšen mora biti delež prestane kazni za pogojni odpust obsojenca (formalni pogoj), peti odstavek 88. člena tega zakona pa določa odločanje o pogojnem odpustu po prostem preudarku, pri čemer primeroma opredeljuje, kdaj je obsojenec lahko pogojno odpuščen (materialni pogoji). V zvezi z izpolnjevanjem formalnega pogoja je toženka ugotovila, da ga tožnik za pogojni odpust izpolnjuje, saj je na dan odločanja prestal več kot tretjino kazni. Toženka je nato ocenjevala, ali pri tožniku obstajajo posebne okoliščine iz šestega odstavka 88. člena KZ-1; šele v primeru, da bi ugotovila obstoj teh okoliščin, bi presojala, ali tožnik izpolnjuje tudi pogoje iz petega odstavka 88. člena KZ-1. Toženka je ocenila, da iz tožnikove vloge in iz poročila zavoda ne izhajajo posebne okoliščine, ki bi utemeljevale pogojni odpust po šestem odstavku 88. člena KZ-1, zato je sledila predlogu zavoda in tožnika pogojno ni odpustila. Iz razpoložljive dokumentacije namreč ni mogla ugotoviti invalidnosti ali občutnega poslabšanja zdravstvenega stanja obsojenca, niti njegovih socialno pomembnih ustvarjalnih dosežkov. Prav tako ni ugotovila okoliščin, ki bi upravičevale realno pričakovanje občutne spremembe pravnomočno izrečene kazni ali kakršne koli druge posebne okoliščine, ki bi kazale na to, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Takih okoliščin tožnik v vlogi niti ni zatrjeval, niti jih toženka sama ni ugotovila. Okoliščine, ki jih je navedel tožnik v vlogi, nikakor ne morejo prestavljati okoliščin iz šestega odstavka 88. člena KZ-1, upoštevajoč tudi, da institut pogojne ga odpusta ni namenjen nudenju pomoči družinam obsojencev in zagotavljanju vzgoje in varstva njihovih otrok, pač pa se za te primere uporablja institut prekinitve prestajanja kazni. Glede na to, da toženka pri tožniku ni ugotovila obstoja posebnih okoliščin iz šestega odstavka 88. člena KZ-1, ni posebej presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz petega odstavka 88. člena tega zakona. Toženka še dodaja, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. V konkretnem primeru toženka tega ni ugotovila in je tako na podlagi navedenega odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti, saj so omenjene okoliščine takšne, da na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. 2. Tožnik se v tožbi sklicuje na pogoje za pogojni odpust, določene v petem in šestem odstavku 88. člena KZ-1. Navaja, da je v prošnji za pogojni odpust navedel, da je prestal 46 % kazni zapora. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ne izpolnjuje materialnega pogoja za odobritev pogojnega odpusta, določenega v petem odstavku 88. člena KZ-1 in da toženka ni ugotovila obstoja posebnih okoliščin iz šestega odstavka 88. člena KZ-1. Navaja, da veljavni predpisi ne določajo in ne opredeljujejo, kaj pomenijo v šestem odstavku 88. člena KZ-1 navedene „posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost“. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da toženka kot take okoliščine razume na primer njegovo zdravstveno stanje ali njegovo invalidnost. S tem se tožnik sicer strinja, vendar pa meni, da to nikakor ne morejo biti vse posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost ter ki bi lahko bile upoštevane. Tožnik vztraja, kot že v prošnji za pogojni odpust, da je zanj posebna okoliščina, ki se nanaša na njegovo osebnost, njegov specifičen položaj v konkretnem primeru. Toženka pa je dolžna individualno presojati pogoje za pogojni odpust. Poleg tega tudi pravna stroka opozarja, da ni objektivno preverljivih kriterijev in meril, razen določb 88. člena KZ-1, na podlagi katerih bi toženka lahko nepristransko odločala o prošnjah za pogojni odpust. Po mnenju tožnika je neutemeljen očitek toženke, da pri tožniku še vedno obstaja tako imenovana ponovitvena nevarnost. Tožnik poudarja, da gre v njegovi zadevi za časovni odmik kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno pred 11 leti, zato ni podlage za oceno o ponovitveni nevarnosti. Kaznivo dejanje je tudi bilo storjeno zaradi spleta specifičnih okoliščin, ki se ne morejo več ponoviti. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 9964/2014 z dne 10. 4. 2014 ter članke v strokovnih revijah. Toženka ni navedla objektivno ali subjektivno preverljivega in merljivega razloga ali drugega dejstva, zakaj prošnji ni ugodila. Upoštevala tudi ni pravnega načela sorazmernosti. Komisija ni izvedla tako imenovanega testa sorazmernosti. Toženka bi morala pri odločanju o pogojnem odpustu v zvezi s tehtanjem ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti presoditi, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi lahko pomenile izpustitev obsojenca na pogojni odpust, tako težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obsojenčevo pravico do osebne svobode, kot tudi ni mogoče z gotovostjo napovedati, ali bi taka kazniva dejanja na prostosti ponavljal. Tožnik se ne strinja z očitkom toženke, da tožnik ni pravilno utemeljil svoje prošnje za pogojni odpust, ker da zamenjuje uporabo pravnega instituta „prekinitve prestajanja kazni zapora obsojenca“ na podlagi določb 82. člena ZIKS-1, s pravnim institutom „pogojnega odpusta obsojenca“ na podlagi določb 88. člena KZ-1, saj to ne drži. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri odločitvi in razlogih izpodbijane odločbe. V nadaljevanju se sklicuje na komentar Kazenskega zakonika, avtorja Ivana Beleta, in sicer, da „se izjemni formalni pogoj za pogojni odpust sme uporabiti le ob razširjenem materialnem pogoju, da so glede obsojenčeve osebnosti poleg tistega, kar se upošteva pri vsakem pogojnem odpustu, dodatno izražene še posebne okoliščine, ki kažejo, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Kot take, izrazito osebne okoliščine je moč upoštevati zlasti ob občutnem poslabšanju zdravstvenega stanja, invalidnost, socialno pomembnost ustvarjalnih dosežkov, realno pričakovanje občutne spremembe pravnomočno izrečene kazni in podobno“. Tožnik pa je kot posebno okoliščino navedel bolezen partnerke in posledično skrb za preostale družinske člane, zaradi katere partnerka zaradi bolezni ne more oziroma težko skrbi. Po oceni toženke takšen razlog ni primerljiv s prej navedenimi posebnimi okoliščinami, ki omogočajo izjemen odpust obsojenca že po tretjini prestane zaporne kazni. Poleg tega pri bolezni partnerke ne gre za osebno okoliščino obsojenega, saj gre zgolj za okoliščino v sferi njegovih bližnjih. Institut pogojnega odpusta pa ni namenjen nudenju pomoči družinam obsojencev in zagotavljanju vzgoje in varstva njihovih otrok, za kar je zakonodajalec predvidel uporabo instituta prekinitve kazni. Ne drži, da bi toženka očitala tožniku, da bi lahko ponovil kaznivo dejanje in da zato še vedno obstaja ponovitvena nevarnost ter da je to eden glavnih razlogov, da pogojni odpust ni bil odobren. Toženka je v odločbi navedla, da pri tožniku ni ugotovila obstoja posebnih okoliščin iz šestega odstavka 88. člena KZ-1, zato sploh ni posebej presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz petega odstavka 88. člena KZ-1 ter se tako posledično do ponovitvene nevarnosti sploh ni opredeljevala. Pogoja za pogojni odpust iz petega in šestega odstavka 88. člena KZ-1 sta določena kumulativno, kar pomeni, da morata za pogojni odpust biti izpolnjena oba. Toženka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo obdrži v veljavi in tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilna presoja toženke, da tožnik ni izkazal „posebnih okoliščin, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost in kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja“ iz šestega odstavka 88. člena KZ-1, na kateri temelji njena odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora.

6. Tožnik ne ugovarja obravnavi njegove prošnje za pogojni odpust po šestem odstavku 88. člena KZ-1. Tožnik, ki je bil obsojen na kazen 19 let in 10 mesecev zapora, je namreč, kot tudi sam navaja, prestal (šele) 46 % kazni zapora. Da bi bil obravnavan po petem odstavku 88. člena KZ-1, pa bi ob taki dosojeni kazni moral prestati tri četrtine kazni zapora (drugi odstavek 88. člena KZ-1).

7. Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

8. Po šestem odstavku 88. člena KZ-1 sme biti izjemoma pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je izpolnjen pogoj iz petega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

9. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je toženka po ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje formalni pogoj prestane kazni, najprej ugotavljala, ali pri tožniku obstajajo posebne okoliščine iz šestega odstavka 88. člena KZ-1. Ker je že glede teh posebnih okoliščin presodila, da pri tožniku niso podane, niti ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje materialni pogoj iz petega odstavka 88. člena KZ-1 (da je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja - ob upoštevanju predvsem tam navedenih okoliščin: povratništva, morebitnih nadaljnjih kazenskih postopkov, ki tečejo zoper obsojenca zaradi kaznivih dejanj, storjenih pred nastopom kazni zapora, odnosa obsojenca do storjenega kaznivega dejanja, njegovega vedenja med prestajanjem kazni zapora, pogojev za vključitev v življenje na prostosti). Po presoji sodišča je toženka tudi lahko tako ravnala, da je pred materialnim pogojem ugotavljala obstoj posebnih okoliščin, saj iz besedila šestega odstavka 88. člena KZ-1 jasno izhaja, da gre za kumulativno določene pogoje, ki morajo biti za izjemni pogojni odpust izpolnjeni vsi: formalni pogoj prestane kazni, posebne okoliščine iz šestega odstavka ter materialni pogoj iz petega odstavka. Glede na to tožnik protispisno ugovarja, da iz odločbe izhaja, da ne izpolnjuje materialnega pogoja iz petega odstavka 88. člena KZ-1. 10. Glede ugotavljanja izpolnjevanja pogoja obstoja posebnih okoliščin, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost in kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja - iz šestega odstavka 88. člena KZ-1, pa toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da iz tožnikove prošnje in poročila zavoda take posebne okoliščine ne izhajajo. Kot take posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost in kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, šteje invalidnost ali občutno poslabšanje zdravstvenega stanja obsojenca ali njegove socialno pomembne ustvarjalne dosežke ali realno pričakovanje spremembe pravnomočno izrečene kazni. Zaključuje, da takih okoliščin tožnik niti ni zatrjeval, niti jih ni ugotovila sama. Toženka sicer dopušča, kot navaja v odločbi, da so poleg prej navedenih lahko podane pri obsojencu še kakšne druge posebne okoliščine, ki se nanašajo na njegovo osebnost in kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Vendar kot takih ne presodi okoliščin, na katere se je v prošnji skliceval tožnik, to je nudenje pomoči družini (ožji in širši: partnerki zaradi bolezni, njenemu podjetju, staršema, očetu partnerke) ter varstvo in vzgoja otrok (lastnih in partnerkinih). Sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da njegov specifičen položaj predstavlja „posebne okoliščine, ki se nanašajo na njegovo osebnost“, ki morajo po šestem odstavku 88. člena KZ-1 biti (tudi) ugotovljene za izjemni pogojni odpust. Kot svoj specifičen položaj, ki naj ga toženka upošteva, je tožnik navajal v prošnji, sicer obširno, potrebo po pomoči partnerki zaradi bolezni, vključno z varstvom in vzgojo skupnega in njenih otrok; potrebo po sodelovanju pri vzgoji otroka iz prejšnjega partnerskega razmerja; potrebo po pomoči partnerkinemu podjetju; potrebo po pomoči svojima staršema, ki zase ne moreta več sama skrbeti; potrebo po pomoči partnerkinemu očetu zaradi poškodb in bolezni. Za vse te okoliščine pa je toženka, kot je sodišče že ugotovilo, presodila, da ne gre za posebne okoliščine, izražene pri tožniku, ki bi kazale, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

11. Sodišče ugotavlja, da zakonska določba šestega odstavka 88. člena KZ-1 o izjemnem pogojnem odpustu vsebuje pravno normo z nedoločenim pravnim pojmom „če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja“, ki torej ni oblikovana striktno. Zakonodajalec uporabi v opisu abstraktnega dejanskega stanja nedoločen pojem tedaj, kadar želi z njim zajeti različne dejanske dogodke in stanja, ki imajo neko skupno pomensko vsebino. Toženka je kot take dejanske dogodke in stanja štela invalidnost ali občutno poslabšanje zdravstvenega stanja obsojenca ali njegove socialno pomembne ustvarjalne dosežke ali realno pričakovanje spremembe pravnomočno izrečene kazni.1 Če iščemo skupno pomensko vsebino, bi to kazalo na dogodke oziroma stanja, ki objektivno utemeljujejo prognozo, da obsojenec kaznivega dejanja ne bo ponovil. Po sodni praksi sodišče v vsebinsko opredelitev, ki jo je dal nedoločenemu pravnemu pojmu organ pri odločanju v upravni zadevi oziroma drugi javnopravni zadevi, ki se rešuje v upravnem postopku, tudi poseže le v primeru kršitve pravil razumnega in logičnega sklepanja,2 česar pa sodišče v obravnavanem primeru ne ugotavlja, pač pa ugotavlja nasprotno, da razumno in logično sklepanje razlagi toženke pritrjuje. Po drugi strani pa tudi po presoji sodišča tožnikove navedbe o potrebi po nudenju pomoči družini ter varstvu in vzgoji otrok niso tiste, pri tožniku izražene posebne okoliščine, ki bi utemeljevale prognozo, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, kajti gre za trenutno oziroma časovno netrajno stanje, poleg tega pa tudi za okoliščine v sferi njegove (ožje oziroma širše) družine in ne v njegovi osebni sferi.

12. Sodišče kot pritispisno zavrača tudi tožbeno navedbo, da se tožniku neutemeljeno očita ponovitveno nevarnost. Kot je sodišče že navedlo, je toženka ugotavljala v postopku le izpolnjevanje razširjenega materialnega pogoja „posebnih okoliščin, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost in kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja“, določenega v šestem odstavku 88. člena KZ-1; osnovnega materialnega pogoja iz petega odstavka tega člena niti ni ugotavljala, kar je v izpodbijani odločbi tudi obrazložila. Sicer pa niti iz petega odstavka 88. člena KZ-1 ne izhaja, da se ugotavlja „ponovitvena nevarnost“3. Toženka ponovitvene nevarnosti v postopku tako tudi ni ugotavljala. Zato so povsem brez podlage tožnikove navedbe, podane v smeri, da jo je toženka ugotavljala nepravilno, ter da bi jo bilo potrebno ugotavljati glede na dejstva in okoliščine, pomembne za ugotovitev obstoja ponovitvene nevarnosti kot pripornega razloga, kar s sklicevanjem na primer iz sodne prakse in zatrjevanjem nepravilne obravnave njegove prošnje skuša prikazati tožnik.

13. Prav tako je neutemeljen tožnikov očitek, da v izpodbijani odločbi ni podan razlog, zakaj njegovi prošnji ni (bilo) ugodeno. Kot je sodišče že navedlo, je toženka odločitev o zavrnitvi prošnje tožniku za pogojni odpust utemeljila z zaključkom, da tožnik ne izpolnjuje (razširjenega materialnega) pogoja obstoja posebnih, pri njem podanih okoliščin, ki bi utemeljevale prognozo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, kot je določen v šestem odstavku 88. člena KZ-1. 14. Sodišče pa tožniku tudi ne pritrjuje, da bi organ pred odločitvijo o njegovi prošnji za pogojni odpust moral izvesti test sorazmernosti. Po ustavno sodni praksi se test sorazmernosti izvede v primeru (možnega) posega v človekove pravice z omejevanjem, da se ugotovi, če je poseg v človekovo pravico ustavno dopusten. Toženka pa je tožniku v izpodbijani odločbi obrazložila, in s čemer se sodišče strinja, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, pač pa privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Iz besedila šestega odstavka 88. člena KZ-1 pa tudi izhaja, na kar kaže uporabljeni izraz „sme“, da gre pri izjemnem pogojnem odpustu za ugodnost, o kateri komisija za pogojni odpust na podlagi ocene obsojenčeve prognoze odloča po diskreciji.

15. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člen ZUS-1). Ocena subsumpcije dejanskih okoliščin pod nedoločen pravni pojem (ki po določitvi pomenske vsebine predstavlja del zakonske norme) namreč predstavlja presojo pravilnosti uporabe materialnega prava, v konkretnem primeru določbe šestega odstavka 88. člena KZ-1. Tudi v ostalem se je sodišče opredeljevalo le do pravnih vprašanj. Tožnik pa glavne obravnave tudi ni predlagal. 17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaja stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Da je (prav) navedene osebne okoliščine moč upoštevati, navaja Ivan Bele v Kazenskem zakoniku s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 587, 588. 2 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019. 3 Po petem odstavku 88. člena KZ-1 se ugotavlja, „ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja“.