Jedro

Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust (tudi za delavce tožene stranke), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke je nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko zaradi premalo izplačanih regresov v višini 3.249,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2008 dalje ter ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Izpostavlja, da je sodišče izvedlo narok za glavno obravnavo, na katerem pa je bila tožnica brez svojega pooblaščenca. Sodišče tožnice ni zaslišalo kot stranke v postopku, prav tako pa o dokaznem predlogu o zaslišanju ni odločilo, niti ni sprejelo dokaznega sklepa, s katerim bi odločilo o smiselnosti zaslišanja tožnice. Prav tako ni sprejelo dokaznega sklepa o preostalih dokazih (npr. o predlogu, da ji sodišče dodeli rok, v katerem bo sporočila ime priče, ki bi lahko izpovedala o višini izplačevanja regresa), s čimer je tožnici onemogočilo podati ugovore na dokazne sklepe. Sodišče je s tem bistveno kršilo določbe postopka. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo, da je bila KP tožene stranke sklenjena dne 18. 3. 1993. Tožnica tudi nasprotuje ugotovitvi, da KP tožene stranke ni bila objavljena ne v uradnem glasilu ne na kakršenkoli drug način. Pri toženi stranki je bilo namreč običajno, da so se vsi pomembni dokumenti objavljali na oglasni deski v prostorih tožene stranke. Navedeno dejstvo bi lahko potrdila tako tožnica, kot tudi priča, katere zaslišanje je predlagala tožnica. Za objavo kolektivne pogodbe je bistveno, da je objavljena tako, da se z vsebino seznanijo stranke kolektivne pogodbe, na katere se le ta nanaša. Sodišče prve stopnje ni dovolj raziskalo pomembnih dejstev v zvezi s to ugotovitvijo in je upoštevalo zgolj navedbe tožene stranke, ki je pojasnila, da z dokazilom o objavi KP tožene stranke ne razpolaga. Tožnica oporeka tudi ugotovitvi, da je bila določba 30. čl. KP tožene stranke že od začetka veljavnosti KP tožene stranke nična, ker je bila v nasprotju z ZNOIP. Sodišče je sprejelo to odločitev ne da bi predhodno ugotovilo, ali je ZNOIP za toženo stranko sploh veljal. Skladno s 3. čl. ZNOIP so namreč pravne osebe iz 2. alineje 1. čl. javni zavodi in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegle 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je tožena stranka po zadnjem letnem obračunu dosegla 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev, torej ni ugotovilo ali ZNOIP velja tudi za toženo stranko. V letu 1993 je obstajala pravna podlaga za sklepanje kolektivnih pogodb na ravni organizacije (javnega zavoda), zato se je pravica do regresa za letni dopust lahko uredila s kolektivno pogodbo. Tožena stranka ne bi smela sklepati kolektivne pogodbe glede regresa le, če bi zakonodajalec izrecno prepovedal kolektivno pogajanje glede regresa za letni dopust. ZNOIP regres za letni dopust ne opredeljuje kot zadevo, o kateri se ne bi bilo dovoljeno kolektivno pogajati na ravni organizacije. ZTPDR, ki je veljal v času sprejetja KP tožene stranke je uzakonil načelo ugodnosti (in favorem laboratoris). V KP je bilo tako mogoče pravice določiti ugodneje. Tožena stranka je tako lahko urejala vprašanje regresa drugače, kot je to določal ZNOIP. Tožnica zatrjuje, da sodišče KP tožene stranke ne bi smelo presojati po pravilih obligacijskega prava. Vprašanje regresa in kolektivnih pogodb je namreč vprašanje, ki se nanaša na delovnopravna razmerja. Določilo 30. čl. KP tožene stranke ni nično, saj ni bilo v nasprotju s prisilnimi predpisi. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo, da je šlo za kršitev večjega pomena in je tudi zato določba 30. čl. nična. Tožnica se tudi ne strinja, da določilo ni bilo realizirano. Potrdila, ki jih je tožena stranka posredovala sodišču, se nanašajo na leta od 1994 do 2002, medtem ko tožena stranka potrdil za leto 1993 ni posredovala. Ravno iz potrdil za leto 1993 bi bilo razvidno, da je bil namen izplačevanja regresa tožene stranke v skladu s KP tožene stranke in ne KPND. Sicer pa je tožnica svoje dvome glede potrdil podala v pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2012, vendar pa sodišče prve stopnje njenih navedb ni upoštevalo. S tem je bistveno kršilo določbe postopka. Iz obvestil o višini izplačila regresa je razvidno, da je bila zaposlenim pri toženi stranki izplačana akontacija regresa, saj so vseskozi potekala pogajanja med sindikatom in toženo stranko glede višine regresa, česar pa sodišče ni upoštevalo. Tožnica dvomi, da tožena stranka ob vseh obvestilih o izplačilu regresa ne razpolaga ravno z obvestilom za leto 1993, ki je bilo prvo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tožeča stranka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust in zneskom regresa za letni dopust, ki ga določa Kolektivna pogodba tožene stranke, za leta od 2004 do 2007. Ta kolektivna pogodba v 30. členu določa, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila KP tožene stranke sprejeta dne 18. 3. 1993, kar je po uveljavitvi Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Uradni list RS, št. 13/93 in nadalj.), ki je bil prisilen predpis. Ker je bila določba, ki se nanaša na regres v KP tožene stranke v nasprotju z določbami ZNOIP je takšna določba KP tožene stranke že od samega začetka nična. Določba, ki je nična kasneje ne začne veljati, četudi je razlog za ničnost kasneje odpadel, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. ZNOIP je namreč veljal le do podpisa Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oz. do sprejema sporazuma o zagotavljanju socialne stabilnosti, najdalje pa do izplačil plač za december 1993. Konvalidacijska izjema je določena v 2. odst. 107. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), vendar pa v konkretnem primeru ni možno govoriti o kršitvi manjšega pomena, hkrati pa tudi ni prišlo do realizacije. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje štelo, da je določba 30. čl. KP tožene stranke nična in to tudi, če bi šteli KP tožene stranke, kljub izostanku objave, za veljavno. Ker nične določbe ni dopustno uporabiti, je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

V istovrstnem sporu je že odločalo Ustavno sodišče RS (opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11, Up-505/11 z dne 8. 11. 2012).

Tožnica neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji konkretnega primera ne bi smelo uporabiti splošnih pravil civilnega prava. Tudi Ustavno sodišče RS je v obrazložitvi zgoraj citirane določbe izhajalo iz pravila, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in nadalj.) oziroma 10. člena ZOR. Gre za temeljno načelo obligacijskega prava, ki se smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Uradni list RS, št. 43/06) ali v drugem zakonu (drugi odstavek 1. člena ZKoIP). Zato je za odgovor na vprašanje, ali je določba kolektivne pogodbe tožene stranke lahko veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če je namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, je sporna določba kolektivne pogodbe nična (prvi odstavek 88. člena OZ, prvi odstavek 105. člena ZOR).

ZNOIP je prisilni predpis, ki je uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 (prvi in drugi odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral je izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega (9. alineja 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP. Po prvem in drugem odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 % za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev (3. alineja 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu ... vključen v sistem javnih financ (1. člen ZJF), od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo. Tožnica kaj drugega ne dokaže, njene navedbe v tej smeri so zgolj pavšalne, zato je zavrniti njeno pritožbeno navedbo, da za toženo stranko ZNOIP ne velja.

ZNOIP je začel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe (2. alineja 1. odstavka 27. člena ZNOIP). V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče RS razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93; Uradni list RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Po tem, ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena dne 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati dne 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica zgolj pavšalno navaja, da se ne strinja z ugotovijo, da je bila KP tožene stranke sklenjena dne 18. 3. 1993, konkretnih navedb o tem, kdaj torej meni, da je bila ta pogodba sklenjena, pa ne navede, zato je tudi v tem delu njeno pritožbo potrebno zavrniti.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bil namen ZNOIP določiti enaka izhodišča, ki bodo veljala za vse sindikate in vse delodajalce, ne glede na dejavnost oz. panogo. Ker sta stranki KP tožene stranke z dogovorom v 30. čl. KP tožene stranke prekršili navedena skupna izhodišča za vse dejavnosti in panoge, je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev manjšega pomena, zaradi česar tudi ni mogoče uporabiti določbe 107. čl. ZOR. Glede na vse obrazloženo je pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Iz zapisnika glavne obravnave z dne 25. 10. 2012 je razvidno, da sta stranki izjavili, naj sodišče po prejetih listinskih dokazih odloči o sporu izven naroka oz. brez obravnave. Sodišče prve stopnje je po prejetih listinskih dokazih tudi odločilo izven naroka. Sodišče resda ni sprejelo dokaznega sklepa, s čimer je kršilo pravila pravdnega postopka (287. čl. ZPP), vendar pa navedena kršitev ni imela vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

Pritožbeno sodišče pa glede na pritožbene navedbe še dodaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse bistvene dokaze in se tudi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Ker ugotovitev o (ne)objavi KP tožene stranke ni bistvena za presojo v tem sporu, sodišču prve stopnje v zvezi s tem dejstvom tudi ni bilo potrebno izvajati nadaljnjih dokazov. Enako velja za ugotovitev v zvezi z (ne)realizacijo 30. čl. KP tožene stranke.

Ker je sodba sodišča prve stopnje pravilna že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih razlogov (predvsem glede objave KP tožene stranke) ne opredeljuje, saj niso odločilni za drugačno presojo v tem sporu (360. čl. ZPP). Z ozirom na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).