Jedro

Do poškodbe tožnika je prišlo na delovišču, kjer je delo opravljalo več izvajalcev. V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZVZD-1 morajo na deloviščih, na katerih hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev in samozaposlenih delavcev, ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Po določbi drugega odstavka 39. člena mora vsak delodajalec v sporazumu določiti delavca za zagotovitev varnosti svojih delavcev, delodajalci pa morajo po tretjem odstavku 39. člena sporazumno določiti delavca, ki zagotavlja usklajeno izvajanje ukrepov, določenih s pisnim sporazumom.

Tožena stranka je odgovorna po principu krivdne odgovornosti, saj je opustila potrebne ukrepe oziroma dovolila, da se delo opravlja ne da bi bil koordinator določen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Prva toženka je dolžna tožniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 687,75 EUR, druga toženka pa v znesku 535,50 EUR, obe v 8 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino v višini 37.557,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Prvi toženki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 10.141,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da sta toženki dolžni tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 5.947,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe toženki.

3. Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita, saj temelji na številnih absolutnih kršitvah določb postopka, zmotni uporabi materialnega prava in napačni ugotovitvi dejanskega stanja. Glede očitka, da sta prva toženka in italijanski podizvajalec v obravnavanem primeru opustila zavezujočo določbo varnostnega načrta, ker sta dopustila, da je tožnik delal v času premika silosa, oziroma da je bil premik izveden v času, ko je tožnik izoliral betonska tla, pritožba navaja, da je družba H. d. o. o. dne 20. 12. 2013 pri prvi toženki naročila opravo dela - premaz betonskega temelja s tekočim PVC premazom .... Prva toženka sploh ni vedela, da bodo tistega dne, ko je moralo biti skladno z danim naročilom njeno delo opravljeno, dela v istem prostoru in ob istem času izvajal tudi drugi izvajalec, italijanska družba B. s. r. l., ki je opravljala montažo težkih konstrukcijskih elementov, strojne opreme, ter pri tem premeščala kovinska silosa (od katerih je en padel na tožnika). Na to dejstvo je ob naročilu dela, še manj pa pred pričetkom izvedbe del 23. 12. 2013, ni nihče opozoril. Opozorjen tudi ni bil C.C., ki je bil pri prvi toženki odgovoren za koordinacijo dela in je tožnika in D.D. navedenega dne razporedil na delo. Tega tudi ni vedel D.D., ki je v imenu prve toženke kot njen odgovorni vodja del podpisal pisni sporazum. V kolikor bi namreč bila prva toženka seznanjena, da bodo istočasno tudi delavci izvajalca B. s. r. l. opravljali montažo strojne opreme, svojima delavcema ne bi odredila izvedbe del. Opozarja, da je bila njena vloga pri izvedbi del na objektu CČN (centralna čistilna naprava) v primerjavi z drugimi izvajalci zanemarljiva, saj je morala v okviru celotnega projekta gradbenih in preostalih del (zgolj) premazati betonski temelj s tekočim PVC premazom. To je bilo edino delo, ki ga je morala opraviti in za katerega je potrebovala le nekaj ur. Prva toženka ni sprejela varnostnega načrta. Kljub svoji le nekaj urni prisotnosti na delovišču pa je morala podpisati pisni sporazum po 39. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob vsej svoji skrbnosti torej ni mogla predvideti, da bodo ravno v času, ko bosta svoje delo opravljala tožnik in D.D., tudi delavci B. s. r. l. s paletnim viličarjem premeščali kovinska silosa. D.D. je izpovedal, da ju s tožnikom, preden sta šla na delovišče, ni nihče obvestil, da bodo v prostoru delali tudi delavci drugih firm. Ko sta začela delati, silosov še niso premikali. Pojasnil je, da ni razmišljal o tem, ali bo kdo ta viličar, na katerem je bil silos, začel premikati in da ni bilo videti, da je v prostoru nekdo z namenom premikanja silosov. Poudaril je, da s tožnikom nista bila ogrožena in da se je sam počutil varnega. C.C. si je pred pričetkom del ogledal prostor ter ni vedel, da bo več izvajalcev na gradbišču. V času ogleda drugih izvajalcev ni bilo, oziroma so bili samo električarji.

Glede očitka, da ni bil določen vodja skupine, ki bi skrbel za varno delo v primeru sodelovanja več delavcev ter da naj bi prva toženka dopustila opravljanja dela brez vodje skupine, ki bi skrbel za varno delo na delovišču z več osebami, pritožba poudarja, da prva toženka ni bila dolžna poskrbeti oziroma zahtevati, da se določi koordinator na gradbišču, saj ta obveznost ne izhaja iz varnostnega načrta. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je prva toženka s podpisom pisnega sporazuma z dne 20. 12. 2013 prevzela zaveze iz pisnega sporazuma in varnostnega načrta. Prva toženka ni bila dolžna poskrbeti, da se lahko v bližini zadržujejo samo tisti delavci, ki so potrebni za izvedbo delovne operacije, ni kršila, saj ni vedela, niti ni mogla ali morala vedeti (in kljub vsej skrbnosti tudi ne pričakovati), da bodo takrat v istem prostoru svoje delo opravljali tudi drugi izvajalci. Zgolj podpis pisnega sporazuma z dne 20. 12. 2013 tega ne potrjuje. Splošna navodila pod točko 1.1. varnostnega načrta določajo, da je naročnik del dolžan v primeru, da na gradbišču izvajajo dela dva oziroma več izvajalcev istočasno, zagotoviti koordinatorja za izvajanje nalog in varnosti in zdravja pri delu. E. d. o. o. je bila kot investitor tista, ki je bila dolžna imenovati koordinatorja za varno in zdravo delo in to že v samem začetku izvajanja del javnega naročila in ne šele, ko je svoje delo pričela opravljati prva toženka. Tudi do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Vzročna zveza med domnevno protipravnim ravnanjem prve toženke in nastalo škodo ni podana. Do nesreče in posledične poškodbe je prišlo izključno zaradi malomarnega ravnanja delavca italijanske družbe B. s. r. l. V prvi vrsti je zato odgovoren delavec italijanskega podizvajalca, ki je manipuliral z viličarjem, ne da bi se pred tem prepričal o tem, da v manipulativnem prostoru ni drugih ljudi.

Nadalje navaja, da je denarna odškodnina, ki jo je sodišče dosodilo tožniku, previsoka. Sklicuje se na zadevo II Ips 203/2006, v kateri je bila odškodnina določena v višini 18 neto mesečnih plač za padec na poledenelem pločniku ter za prelom stegnenice med grčama. V zadevi II Ips 251/2003 je bila določena odškodnina v višini 22,6 takratnih mesečnih plač, pri čemer je šlo za žensko, staro 44 let, ki se je poškodovala v prometni nesreči, v kateri je utrpela pretres možganov, udarnino glave, zlom obeh lokov desne sramnice, udarnino desnega kolena ter zvin levega skočnega sklepa. V zadevi II Ips 93/2004 je bila določena odškodnina v višini 32,32 takratnih neto mesečnih plač, pri čemer je šlo za poškodbo moškega starega 41 let, fizičnega delavca, ki je utrpel odprt zlom desne stegnenice. V zadevi II Ips 716/2007 pa je bila določena odškodnina 30 mesečnih plač za zvin gležnja, okvaro fibulokalkanearnega ligamenta, defekt hrustanca na golenici in defekt kože na kolenu ter utrpen zlom kolčne ponvice. Sodišče je tožniku dosodilo 25.000,00 EUR, oškodovancem v predstavljenih primerih pa je pripadla bistveno manjša odškodnina.

Iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je dosojen previsok znesek. Pri tem se pritožba sklicuje na zadevi II Ips 203/2006 in II Ips 93/2004. Neutemeljeno je tudi prisojen znesek 6.186,81 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka, in sicer razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal v višini 629,29 EUR in zneskom 266,06 EUR. Navaja, da je tožnik odškodnino zahteval za celotno obdobje od 1. 6. 2016 do 30. 10. 2017, to je za 17 mesecev in ne od 1. 8. 2015 do 30. 10. 2017. Tožnik tudi ni dokazal, da bi mu prva toženka podaljšala pogodbo, če ne bi prišlo do prenehanja pogodbe (po poteku določenega časa). Glede na navedeno meni, da so trditve pomanjkljive, da tožnik ni postavil dokazov zanje, zato niti ni bila dolžna odgovarjati na nesklepčne trditve in mu pomagati pri odpravi njene nesklepčnosti.

4. Druga toženka se prav tako pritožuje zoper ugodilni del sodbe, ki se nanaša na njeno obveznost plačila odškodnine ter povračilo stroškov. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje neživljenjska in nepravična. Sodišče prve stopnje je prezrlo številne navedbe toženk, ki so odločilnega pomena, ki jih tudi tožnik ni prerekal in jih je zato šteti kot nesporne. Navaja, da prva toženka ni vedela, da bodo delavci italijanske družbe v istem prostoru ob istem času opravljali montažo težkih konstrukcijskih elementov. Na to dejstvo je pred pričetkom del ni nihče opozoril. Prav tako kot že prva toženka tudi druga toženka v svoji pritožbi izpostavlja, da je bila njena vloga v projektu zanemarljiva, da ob vsej svoji skrbnosti ni mogla predvideti, da bodo ravno v času, ko sta tožnik in D.D. opravljala delo, to delo opravljali tudi B. s. r. l. s paletnim viličarjem, da takrat ko sta pričela opravljati svoje delo, delavcev B. s. r. l. še ni bilo v prostoru in da si je C.C. pred pričetkom del osebno ogledal kraj, kjer se bo delo opravilo. Varnostni načrt je stvar naročnika in glavnega izvajalca. Prva toženka ni bila dolžna poskrbeti oziroma zahtevati, da se določi koordinator na gradbišču. Dolžnosti, da bi morala skrbeti za to, da se lahko v bližini zadržujejo samo tisti delavci, ki so potrebni za izvedbo delovne operacije, prva toženka ni kršila, saj ni vedela niti mogla in morala vedeti, kljub vsej skrbnosti, da bodo ob istem času v istem prostoru svoje delo opravljali tudi drugi izvajalci. Delavci podjetja B. s. r. l. niso ustrezno zavarovali kovinskega silosa med prevažanjem (privezali) tako, da ta ne bi padel. Zato vzročna zveza med domnevnim protipravnim ravnanjem prve toženke in nastalo škodo ni podana. Prva toženka ni bila naročnik gradbenih del, temveč je bil naročnik investitor F. oziroma sedaj E. d. o. o., glavni izvajalec pa G. d. o. o. Prva toženka je dela na gradbišču opravljala kot podizvajalec družbe H. d. o. o. Prva toženka ni v ničemer ravnala protipravno niti ni opustila dolžnega skrbnega ravnanja. Breme, ki je v konkretnem primeru na prvi toženki in je nesorazmerno in absolutno presega rizike, ki bi jih lahko pripisali odgovorni osebi. Opozarja na previsoko odškodnino ter se sklicuje na enake primere iz sodne prakse, ki jih je v svoji pritožbi navedla že prva toženka. Glede pomoči za tujo pomoč navaja, da je dosojeni znesek 5,10 EUR na uro znesek oskrbe CSD I., torej institucije, ki se profesionalno ukvarja s pomočjo osebam.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbi obeh toženk. V odgovorih prereka navedbe iz pritožb, predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Prva toženka je odgovorila na pritožbo druge toženke, pri čemer se v celoti pridržuje razlogom, ki jih je navedla druga toženka.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Toženi stranki v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasno obrazloženi in med seboj niso v nasprotju, prav tako izpodbijana sodba vsebuje razumljiv izrek, ki z razlogi sodbe ni v nasprotju. Pritožbi zmotno menita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da prva toženka ni sprejela varnostnega načrta ter da je morala kljub svoji le nekaj urni prisotnosti podpisati pisni sporazum v smislu določbe 39. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 4/2011). Glede vprašanja, kako naj se sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih navedb, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake navedbe posebej, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi obrazložitve, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih navedb ne šteje za relevantne (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve).

K odločitvi glede temelja odškodninske odgovornosti:

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - Tožnik kot delavec prve toženke uveljavlja plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu z dne 23. 12. 2013, ki se je zgodila pri izoliranju betonskih tal v notranjosti objekta na gradbišču centralne čistilne naprave v I..

- Tožnik je bil v času poškodbe pri delu zaposlen pri prvi toženki za opravljanje dela pomožnega izolaterja.

- Prva toženka se je kot podizvajalec zavezala za družbo H. d. o. o. izvesti premaz betonskega temelja s tekočim PVC premazom. Dela je bila dolžna izvesti dne 23. 12. 2013. - Delavec H. (delovodja J.J.) je tožniku in sodelavcu D.D. 23. 12. 2013 pokazal, kaj je potrebno narediti, v tistem času pa je bil v hali vsaj še en izvajalec - eden od teh je upravljal z viličarjem, na katerem je prevažal silos. Zaradi nestabilnosti ročnega viličarja, s katerim je italijanski podizvajalec prevažal silos, je ta zanihal in padel na tožnika.

- Tožnik ni slišal in ne videl, da se približuje viličar, slišal je le krik in ko se je obrnil, je videl, da silos pada nadenj.

- Tožnik in njegov sodelavec pred prihodom na delovišče nista bila obveščena, da bodo istega dne na njem tudi drugi izvajalci.

- Lastnik prve toženke C.C. je posel dogovoril s predstavnikom H., K.K., in sicer za premaz, za katerega bi potrebovali približno dve uri dela. Dogovorjeno je bilo, da se tožnik in D.D. na dan izvedbe dela zjutraj zglasita pri K.K.. Tam jih je čakal H. delovodja J.J.. C.C. si je pred sklenitvijo posla delovišče ogledal in v času ogleda na njem razen električarjev ni bilo drugih izvajalcev. Silosa sta bila tedaj še pred vhodom v prostor. O varnostnem načrtu ali pisnem sporazumu mu ni bilo nič znanega, ker je prva toženka opravljala le manjša dela v okviru drugih vzdrževalnih del na objektu.

- Predstavnik H., K.K. je kritičnega dne prišel pogledat delovišče ob 7.30 in tudi takrat silosov še ni bilo v prostoru. Prav tako ni vedel, da bodo istega dne na delovišču še drugi izvajalci. Nato je odšel na drugo gradbišče. - Pred pričetkom del sta 9. 10. 2013 G. d. o. o. in H. d. o. o. podpisala pisni sporazum, na podlagi katerega se je delo usklajevalo med njima in prvo toženko. Odgovorna oseba za izvajanje varnosti in zdravja pri delu je bil vodja gradbišča, koordinator na gradbišču med izvajanjem del pa ni bil določen. Dne 20. 12. 2013 je sporazum za toženko podpisal D.D..

11. Odškodninska odgovornost delodajalca je urejena v 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava. Ta pravila je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, in sicer je na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) ugotavljalo, ali so v konkretnem primeru podane vse predpostavke odškodninskega delikta, torej protipravno ravnanje toženke, pravno priznana škoda na strani tožnika, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odškodninska odgovornost na strani toženke, ki se domneva.

12. Pri ugotavljanju protipravnega ravnanja prve toženke je ključno, ali je izpolnila svoje obveznosti kot obveznosti delodajalca, da zagotovi pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1), torej v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.).

13. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do poškodbe tožnika prišlo na delovišču, kjer je delo opravljalo več izvajalcev. V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZVZD-1 morajo na deloviščih, na katerih hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev in samozaposlenih delavcev, ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Po določbi drugega odstavka 39. člena mora vsak delodajalec v sporazumu določiti delavca za zagotovitev varnosti svojih delavcev, delodajalci pa morajo po tretjem odstavku 39. člena sporazumno določiti delavca, ki zagotavlja usklajeno izvajanje ukrepov, določenih s pisnim sporazumom. Skladno z navedeno določbo so vsi udeleženci oziroma izvajalci del ter naročnik sklenili pisni sporazum o skupni organizaciji varstva pri delu, o skupnih varstvenih ukrepih in normativih ter pravicah in obveznostih delavcev, ki so odgovorni za zagotavljanje varnega dela okolja in varnih delovnih razmer na delovišču (A/56). K temu sporazumu je, kot že navedeno, dne 20. 12. 2013 pristopila tudi prva toženka oziroma ga je (so)podpisala, ko je sprejela naročilo družbe H. za opravo dela. Bistveno je, da je sporazum predvideval koordinatorja na gradbišču v fazi izvajanja del in sicer v primeru, da se na gradbišču pojavijo pogoji v smislu varnostnega načrta (pod točko 1.1. Ureditev gradbišča splošni pogoji),1 vendar pa koordinator del v pisnem sporazumu ni bil določen, saj je to polje ostalo prazno. S podpisom takšnega (nepopolnega) sporazuma je torej prva toženka prispevala k temu, da v kritičnem času na delovišču ni bil določen koordinator del. Pritožbi neutemeljeno navajata, da je bila obveznost naročnika (F. d. o. o. - sedaj E. d. o. o.) oziroma glavnega izvajalca del (G. d. o. o.), da določita koordinatorja. Nasprotno, prva toženka je s podpisom sporazuma, ki ni določal koordinatorja, sklenila sporazum, ki njenim delavcem ni zagotavljal ustreznega varovanja v primeru opravljanja dela več izvajalcev na delovišču v smislu določbe 39. člena ZVZD-1. S podpisom takšnega sporazuma je namreč obvezo določitve koordinatorja del lahkomiselno prepustila naročniku oziroma glavnemu izvajalcu del, čeprav bi morala ob ustrezni skrbnosti že pred podpisom sporazuma zahtevati, da se prazno polje izpolni in da se jasno določi koordinatorja del. Zato se ne more uspešno sklicevati na to, da za imenovanje koordinatorja ni bila upravičena, oziroma da je to stvar naročnika in glavnega izvajalca del. 14. Na podlagi vsega navedenega je torej tožena stranka odgovorna po principu krivdne odgovornosti, saj je opustila potrebne ukrepe oziroma dovolila, da se delo opravlja ne da bi bil koordinator določen. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da prva toženka ni opustila nobenega dolžnostnega ravnanja. Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da v trenutku, ko sta tožnik in sodelavec pričela z delom, ostali delavci niso bili na delovišču, niti to, da sta bila silosa pred tem pred prostorom, v katerem so se izvajala dela, in da so ju šele kasneje pripeljali v sam prostor, kjer je navsezadnje tudi prišlo do nesreče. Prav zaradi možnosti, da se v hali nahaja več delavcev, je bil v sporazumu predviden koordinator del, ki pa (tudi) po krivdi prve toženke ni bil določen. Le če bi prva toženka podpisala sporazum, ki bi določal tudi koordinatorja del, ji ne bi bilo mogoče očitati nobene opustitve. Zaradi navedenega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da prva toženka ni mogla predvideti, da bodo ravno v času, ko sta tožnik in njegov sodelavec opravljala delo, v prostoru tudi drugi izvajalci. Tudi če se je silos pred pričetkom del, ko si je delovišče ogledal predstavnik prve toženke, nahajal izven hale, to še ne izključuje možnosti, da silos pripelje na delovišče kasneje, v času opravljanja del tožnika, ko predstavnika prve toženke ni bilo več na delovišču. 15. Zmotno je stališče pritožb, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem prve toženke in nastalo škodo zaradi malomarnega ravnanja delavca italijanske družbe B. s. r. l., zaradi katerega je med prevažanjem s paletnim viličarjem silos zanihal in padel na tožnika. Glede na zgornje stališče, da koordinator del, ki bi preprečeval prav nastanek situacije, ki je privedla do tožnikove poškodbe, ni bil določen tudi po krivdi prve toženke, je podana vzročna zveza, četudi bi se štelo, da je bilo ravnanje delavcev B. s. r. l. pri premiku silosa nepravilno.

16. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti prve toženke, ter da druga toženka odgovarja, ker je imela prva toženka pri njej sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje odgovornosti. Na drugačno stališče ne vplivajo navedbe toženk, da je bila vloga prve toženke minimalna, saj je to ne odvezuje do sprejema ustreznih ukrepov v smislu 39. člena ZVZD-1, ter da so očitki zoper toženko neživljenjski in nepravični.

K odločitvi glede višine odškodnine:

17. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (prvi odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

18. Tožnik je utrpel izpah levega kolka, zlom glave leve stegnenice druge stopnje, zlom obeh sramnih kosti, zlom leve sednice, zlom leve črevnice in zlom križnice, oziroma kompleksno poškodbo medenice. Zdrobljen zlom medenice predstavlja visokoenergetsko poškodbo.

19. Trpel je številne nevšečnosti med zdravljenjem. Bil je 22 dni hospitaliziran v bolnišnici L., nato še 44 dni v bolnišnici M.. Enkrat je bil operiran v splošni anesteziji, odstranili so mu šive oziroma sponke, trikrat je opravil prevezo, zaradi izgube krvi je dobil transfuzijo. Prejemal je visoke doze nesteroidnih analgetikov, kar lahko okvari želodčno sluznico ali povzroči krvavitve. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je prejemal tudi opiatne analgetike, ki lahko povzročijo odvisnost. Injekcijo proti strjevanju krvi je prejel 35 krat, 18 dni je imel urinski kateter, ki je povzročil vnetje sečil, ki jih je zdravil z antibiotiki. Med hospitalizacijo je moral ležati. Zaradi poškodbe je bil sedem dni popolnoma odvisen od drugih, nato še 15 dni pretežno vezan na ležanje v postelji. V bolnišnici v M. se je privajal na hojo s hoduljo, obiskoval je fizioterapijo, ki je bila občasno boleča in neprijetna, kasneje pa se je nadaljevala ambulantno. Nadalje je bil 14 krat izpostavljen nizkim dozam ionizirajočega sevanja, ki je škodljivo, dvakrat pa je bil slikan s CT - računalniško tomografijo, ki povzroči bistveno višje doze sevanja. S hoduljo je hodil 40 dni, nato šest mesecev z dvema berglama in eno leto z eno. Zaradi hoje s hoduljo in berglami ni mogel prosto uporabljati rok. Opravil je 11 pregledov pri specialistih in imel nevšečnostmi s prihodi na preglede. Približno 35-krat je bil tudi pri osebnem zdravniku.

20. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik 14 dni trpel zelo hude bolečine, nato hude stalne bolečine mesec dni in pol. Srednje hude stalne bolečine so trajale 14 dni, zatem so sledile blage in pretežno stalne bolečine približno pol leta. Občasne bolečine trpi še danes in jih bo imel tudi v prihodnje. Ugotovljeno je, da se bodo ob hudih naporih povečale v srednje hude in jih bo moral blažiti z analgetiki. Glede bolečin je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je pri tožniku pričakovati napredujoče degenerativne spremembe levega kolka, zaradi katerih se bo intenzivnosti bolečin še povečala.

21. Pritožbeno sodišče se strinja, da tožniku iz tega naslova pripada odškodnina v višini 25.000,00 EUR, kar na dan odločitve sodišča prve stopnje pomeni približno 22,44 povprečne plače v Republiki Sloveniji (povprečna neto plača v Sloveniji za maj 2019 znaša 1.113,88 EUR - vir: Statistični urad RS). Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitve iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za področje travmatologije dr. N.N.. Trajanje in intenziteta bolečin (pri tem 14 dni zelo hudih), več kot dvomesečna hospitalizacija, dolgotrajna hoja z berglami, namestitev urinskega katetra, dolgotrajni bolniški stalež, izpostavljenost rentgenskemu sevanju s CT tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljujejo dosojeni znesek. Takšna višina odškodnine ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Primeri, ki jih navajata toženki v pritožbah niso primerljivi, saj v teh zadevah ni prišlo do takšnih posledic, predvsem glede stopnje bolečin in ostalih nevšečnosti, npr. dolgotrajna uporaba bergel. 22. Neutemeljeni sta pritožbi v delu, ki se nanaša na dosojeno odškodnino za strah v višini 2.000,00 EUR. Na tožnika je padel silos, visok 3,5 metra, preseka 1,5 metra z motorjem teže približno 450 kg. Tožnika so štirje delavci na delovišču reševali izpod silosa. Takšen dogodek, ko je tožnik celo videl, kako silos pada nanj, pa se mu ni mogel povsem umakniti, ter je obležal stisnjen pod njem, tudi po stališču pritožbenega sodišča povzroči izredno hud primarni strah za svoje življenje, saj gre za grozljiv dogodek. Tožnik je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje trpel hud primarni strah ob nudenju prve pomoči na mestu nesreče, med prvimi preiskavami v bolnišnici in pred operacijo, kasneje pa utemeljen zelo hud tri tedne trajajoč strah glede izida zdravljenja. Bal se je za svoje bodoče delovne sposobnosti in siceršnje življenjske aktivnosti, kasneje je hud strah trajal mesec dni in pol. Sledil mu je srednje hud strah sedem mesecev in nato blag še nadaljnjih osem mesecev. Primeri, ki jih navajata pritožbi, ne dosegajo takšen intenzitete strahu in trajanja, zato zavzemanje za nižjo odškodnino iz tega naslova ni utemeljeno.

23. Glede prisojene odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 18.000,00 EUR (približno 16,17 povprečnih plač), ki jo je sodišče zaradi prejemanja invalidnine za telesno okvaro v višini 41,46 EUR mesečno znižalo za 5.000,00 EUR na 13.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je kakovost tožnikovega življenja bistveno spremenila. Tožnik je invalid III. kategorije, s precejšnjimi omejitvami pri delu in težje najde in obdrži delo. Za doseganje mnogo slabših rezultatov se mora mnogo bolj truditi, kot pred poškodbo. Težje se uveljavlja v svojem socialnem okolju in težje navezuje intimne stike. Zaradi nesreče ima zavrto gibljivost levega kolka srednje stopnje in oslabele mišice ter izgubo potence. Močno je zmanjšana sposobnost za dela, ki zahtevajo daljšo stojo, hojo, hojo po neravnem terenu, hojo navkreber in navzdol, dela, ki zahtevajo dolgotrajno sedenje, dvigovanje bremen nad 8 kg, dela, ki zahtevajo poklekanje in počepanje. Prav tako je zmanjšano sposoben za dolge transporte. Ne more igrat iger z žogo, pred nezgodo pa je igral nogomet, močno zmanjšana je tudi njegova sposobnost vožnje kolesa, za delo na vrtu ali na polju. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje ne more delati v gozdu.

24. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik zaradi posledic duševno trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na tožnikovo starost 37 let ob dogodku (rojena je leta 1976) ter dejstvo, da gre za končno stanje, bo moral tožnik še veliko časa trpeti posledice poškodbe. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča prisojena odškodnina primerna odškodnina v smislu določbe prvega odstavka 179. člena OZ.

25. Tožniku je bila dosojena tudi odškodnina za skaženost v višini 500,00 EUR (ostala mu je 17 cm dolga brazgotina na zunanji strani levega stegna v predelu kolka, ki je vidna že iz razdalje nekaj metrov, če ni pokrita, ki pa ne vzbuja odpora ali pomilovanja, temveč le radovednost), tožnik pa tudi rahlo šepa. Skupaj mu je bila torej dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 45.500,00 EUR oziroma 40,84 povprečne plače. Takšna odškodnina je povsem primerljiva, če ne celo nižja, od podobnih primerov v objavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča. Tako je bila v sodbi II Ips 394/2004 z dne 15. 12. 2005 oškodovancu za odprt zdrobitveni zlom leve stegnenice dosojen znesek 50 povprečnih plač, pri čemer je oškodovanec krajši čas trpel manj intenzivne telesne bolečine (hude 3 dni, občasne hude 5 dni, srednje hude 14 dni, občasne srednje hude 21 dni, lahke 2 meseca, občasne lahke 3 mesece, trajno bo trpel občasno ponavljajoče lahke bolečine tudi v bodoče), 14 dni je bil stacionarno zdravljen v bolnišnici, imel 2 operaciji; 9-kratno RTG slikanje, brez CT slikanja, trpel je blažji oziroma manj intenziven strah - sekundarni strah za izid zdravljenja v hujši obliki nekaj dni, nato še zmeren strah nadaljnje 3 mesece, manj je sposoben je za opravljanje poklica avtokleparja (delo sedaj opravlja sedeče), za vse dejavnosti, ki zahtevajo daljšo hojo in počepe, omejen je pri teku in skokih. Opustil je športno aktivnost, kot tožnik, prav tako je manj sposoben za fizična opravila doma. Resda je utrpel tudi poškodbo kolena, vendar pa je bila dosojena za 10 plač višja odškodnina.

V zadevi II Ips 366/91 je bila oškodovancu dosojena odškodnina v znesku 47 povprečnih plač za izpah desnega kolčnega sklepa z odlomom dela strešice kolčne ponvice in rano na čelu in desni roki, torej za sorazmerno zelo podobno poškodbo kolka. Oškodovanec je nekaj dni hude telesne bolečine, 10 dni srednje hude telesne bolečine, lahke telesne bolečine 10 dni, občasne bolečine trpi še vedno, primarni in sekundarni strah je trajal 4 tedne, vlaga pa 10 odstotkov več truda za enake rezultate kot prej, omejen je pri igrah z žogo, hoji navkreber, po stopnicah, nakazana pa je tudi atrofija. Če se upošteva, da gre za mlajšega oškodovanca (29 let ob poškodbi), kar sicer utemeljuje višji znesek odškodnine, je odškodnina, dosojena tožniku, povsem primerna.

Primerljiva je tudi zadeva II Ips 153/2000. Oškodovanki, sicer bistveno mlajši od tožnika, je bila dosojena odškodnina v znesku 43 povprečnih plač za izpad križničnočrevničnega sklepa levo in obojestranski prelom sramnih kosti. En dan je trpela zelo hude bolečine, 9 dni hude, 40 dni srednje hude, 50 dni lahke. Lahke bolečine se še vedno pojavljajo ob daljši hoji ali sedenju, fizični obremenitvi ali spremembah vremena. Hospitalizacija je trajala 29 dni - 2 operaciji v splošni anesteziji, 1 teden je bila povsem nepokretna, opravila je več RTG slikanj. Trpela je intenziven primarni strah, ter dolgotrajen in utemeljen sekundarni strah glede poškodbe v predelu medenice, ki lahko povzroči tudi hude posledice. Otežena je dolgotrajna stoja in nošnja bremen, zaradi česar opušča tudi športne aktivnosti. Prikazani primeri negmotnih škod torej ne utemeljujejo nižje odškodnine tožniku od dosojene.

26. Pritožba druge toženke tudi neutemeljeno izpodbija urno postavko pomoči za tujo pomoč in postrežbo v višini 5,10 EUR na uro. Znesek ne odstopa od dosojenih zneskov v sodni praksi, sklicevanje na ceno, ki jo določa CSD I., pa ne more biti odločilno.

27. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi pravilno dosodilo odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka v znesku 6.186,81 EUR, torej 17 mesečnih zneskov po 363,93 EUR (razlika med invalidsko pokojnino in plačo 629,99 EUR, ki bi jo prejemal pri prvi toženki). Tak zahtevek je tožnik postavil že v tožbi in sicer za čas od 1. 6. 2016 do 30. 10. 2017. Pri tem ni bistveno, da tožnik ni izkazal, da bi bil še vedno zaposlen pri prvi toženki, potem ko mu je potekla zaposlitev za določen čas. Tožnik namreč uveljavlja znesek, ki ne presega zneska minimalne plače, zato je v vsakem primeru upravičen do povračila škode v navedeni višini, za katero odgovarja prva toženka.

28. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe obeh strank ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožb niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

30. Toženki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP. Prva toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo druge toženke.

31. Toženki sta dolžni tožniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018). Prva toženka mu je dolžna povrniti stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 1125 točk (675,00 EUR) in materialne stroške - pavšal (11/3 OT), ki znaša 2 odstotka od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, ter še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk (skupaj 12,75 EUR). Glede na vrednost točke 0,60 EUR je prva toženka dolžna tožniku povrniti stroške odgovora v znesku 687,75 EUR.

32. Druga toženka je dolžna tožniku povrniti stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 875 točk (525,00 EUR) in materialne stroške - pavšal (11/3 OT), ki znaša 2 odstotka od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk (10,50 EUR) Glede na vrednost točke 0,60 EUR je prva toženka dolžna tožniku povrniti stroške odgovora v znesku 535,00 EUR.

1 Varnostni načrt predvideva, da mora naročnik del ali nadzornik projekta imenovati koordinatorja za varno in zdravo delo na gradbišču. Če pa pri izvajanju del posameznega pogodbenega udeleženca obstaja možnost ogrožanja drugih izvajalcev, se mora poklicati koordinatorja, ki je dolžan ukrepati.