Jedro

Ker po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku, je materialnopravne zaključke treba preveriti upoštevajoč po sodišču prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju. Tak preizkus pokaže, da je bilo materialno pravo – 15. in 883. člen OZ – pravilno uporabljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi tisti del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 20223/2009 z dne 20.2.2009, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila glavnice 1.003, 80 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2009 dalje in in obveznost plačila izvršilnih stroškov z obrestmi (1. točka izreka), razveljavilo pa sklep in zahtevek zavrnilo glede plačila obresti od glavnice za čas od 16.8.2008 do 22.8.2008 (2. točka izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v višini 310,38 € je naložilo v plačilo toženi stranki (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in posledično stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Prvostopenjskemu sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava – konkretno 15. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker pogodba ni bila sklenjena, saj se stranki nista dogovorili o ceni aranžmaja. Ker se pravdni stranki nista dogovorili o bistveni sestavini pogodbe - ceni letovanja, bi moral biti uporabljen 16. čl. OZ. Tožničina uslužbenka A.B. je namreč po podpisu nezavezujoče listine za toženko iskala nižjo, zanjo sprejemljivo ceno in jo tudi našla. Tudi tako znižana cena za toženko ni bila sprejemljiva, kar je tožeči stranki jasno povedala. Opozarja na dejstva: da tožeča stranka ni zahtevala plačila, ni izročila voucherja, ni zahtevala podatkov o potnikih. Opozarja tudi na neuporabo v 884., 885. in 886. čl. OZ. Graja dokazno oceno, zlasti vrednotenje toženkine izpovedbe. Ker toženka ni bila zaslišana, kako poteka prodaja letalskih kart, je sklicevanje na njeno poznavanje pogodb o potovanju nedopustno. Pojasnjuje, da pri izvrševanju njene službe velja, da kupec oz. potnik ni v pogodbenem razmerju z letalskim prevoznikom, dokler letalska karta ni plačana. Toženkin mož pa nalaga prtljago, zato je očitek, da ni povesem neuk potrošnik, irelevanten in smešen. Opozarja, da je tožeča stranka izdelala vse listine in jih dopolnjevala. Meni, da je do zapleta prišlo, ker A.B. v računalniku dne 29.7.2008 ni spremenila teksta „rezervacija po pogodbi“ v „informativni izračun“ ali „opcijska ponudba“. Zatrjuje bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke 339. čl. ZPP.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Očitek o bistvenih kršitvah pravdnega postopka označuje za pavšalen. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ( 1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bila pritožnica s pravnim poukom tudi poučena. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v tem pritožbenem postopku.

Pritožba le navidezno graja uporabo materialnega prava. Dejansko graja ugotovitev, da sta se stranki dne 29.7.2008 sporazumeli o bistvenih sestavinah pravnega posla. To je eno od odločilnih dejstev, torej del dejanske podlage. Ker po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku, je materialnopravne zaključke treba preveriti upoštevajoč po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Tak preizkus pokaže, da je bilo materialno pravo - 15. in 883. čl. OZ – pravilno uporabljeno. Pritožbeno zavzemanje za uporabo 16. čl. OZ, ki definira disenz, ni utemeljeno, saj nesporazuma med strankama sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Katere dejanske ugotovitve terjajo uporabo oz. sklicevanje na 884. do 886. čl. OZ in kateri materilnopravni zaključki naj bi zaradi neuporabe teh določil izostali, pritožba ne pojasni. Pritožbeno sodišče zato očitek nepravilne uporabe materialnega prava zavrača, na očitek nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa ne odgovarja, ker tovrstna presoja ni v njegovi prisojnosti.

Dokazno oceno pritožba graja za argumentom, da je pri oceni toženkine izpovedi in celo izpovedi njenega moža sodišče neutemeljeno upoštevalo njuno znanje in izkušnje, ki naj bi jih posedovala zaradi svoje dejavnosti. Iz tega očitka ni mogoče razbrati, katero od absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odstavka 339. čl. ZPP želi uveljaviti - le zaradi teh procesnih kršitev je sodbo mogoče izpodbijati. Neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. čl. ZPP samo po sebi ne predstavlja absolutne bistvene kršitve postopka, sicer pa je sodišče ravnalo pravilno, ko je pri oceni toženkine in pričine izpovedi upoštevalo tudi subjektivne okoliščine. Razumljivo je pojasnilo, zakaj je pri presoji odločilnega dejstva dalo listinskemu dokazu večjo težo, ocenilo pa vsak dokaz posebej, dokaze primerjalo med seboj in upoštevalo rezultat celotnega dokaznega postopka. V nadaljevanju se pritožba sklicuje na kršitev 14. in 15. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP, ki pa je ne konkretizira. Po uradni dolžnosti je sodišče preverilo, da sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, je jasna in razumljiva; pritožba pa konkretnih očitkov, ki bi tej ugotovitvi nasprotovali, ne vsebuje. Nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med temi listinami, pritožba ne konkretizira.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

Sodnica posameznica odloča na podlagi 5. odstavka 458. čl. ZPP.