Jedro

Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 7. 2011 in ista opr. št. z dne 21. 10. 2011, ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je invalid in se zaradi zdravstvenih težav še vedno zdravi. Na Hrvaškem mu je bila z odločbo z dne 14. 2. 2007 priznana trajna nezmožnost za delo in pravica do invalidske pokojnine. V nadaljevanju navaja izvide ter ugotovitve lečečih specialistov. Iz izvida psihiatra z dne 27. 4. 2010 izhaja, da je nezmožen za delo. Ne strinja se s podanim izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca, saj ni napisal tistega, o čemer sta se pogovarjala na razgovoru.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 10. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 7. 2011, s katero je bilo odločeno, da tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti od 10. 3. 2007 dalje, nima pravice do invalidske pokojnine.

Tožnik je s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožniku z odločbo hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja z dne 14. 12. 2007 (priloga A/2 sodnega spisa) priznana pravica do invalidske pokojnine od 10. 3. 2007 dalje zaradi splošne nesposobnosti za delo. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe tožene stranke izhaja, da je tožnik 12. 3. 2007 pri tujem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V Republiki Sloveniji je v obdobju od 14. 8. 1989 do 30. 6. 1993 dopolnil 3 leta, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe. Po podatkih hrvaškega nosilca zavarovanja pa je dopolnil 13 let, 1 mesec in 9 dni zavarovanja, torej skupno upoštevaje obe pokojninski dobi, 16 let, 11. mesecev in 26 dni.

V primeru, ko stranka uveljavlja priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine za pokojninsko dobo, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji, je v tem primeru potrebno ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje navedene pravice po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke. V 67. členu je določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63. let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 so v I. kategorijo invalidnosti razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. Ko gre za priznanje pravice do sorazmernega dela dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je potrebno uporabiti tudi določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (RHRSSZ, Ur. l. RS-MP, št. 21/1997). Navedeni predpis v 22. členu ureja seštevanje zavarovalnih dob, ki so potrebne za pridobitev pravice.

V predsodnem postopku sta vprašanje tožnikove invalidnosti ugotavljali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 28. 6. 2011, nato pa še invalidska komisija II. stopnje dne 19. 10. 2011. Iz skladnih izvedenskih mnenj izhaja ugotovitev, da gre pri tožniku za posttravmatsko stresno motnjo ter za trajno osebnostno spremenjenost po katastrofični izkušnji. Po mnenju obeh invalidskih komisij je zaradi navedenega pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in sicer od 10. 3. 2007 dalje. Tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je „delavec“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ne pod časovnim pritiskom ali za tekočim trakom in ne ob nezavarovanih strojih. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu predlogu ter izvedlo dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, ki ga je sodni izvedenec tudi pojasnil zaslišan na glavni obravnavi, izhaja, da so bili pri tožniku v letu 2006 ob psihološkem pregledu ugotovljeni elementi travmatske izkušnje iz bojišča, vendar brez jasnih elementov globljega regresa, ki pa so ob pregledu pri izvedencu izgubili vso ostrino oziroma jih ni mogoče enoznačno verificirati. Tožnik je socialno dobro kompenziran, ni odtujen družbi, ni osamljen ali nesposoben vzdrževanja emocionalne povezave z družino, prav tako ni izkazana anhedonija. Izvedenec meni, da ni jasnih znakov perzistentne posttravmatske stresne motnje. Psihofarmakoterapija, ki jo prejema tožnik (venlafaksin, klonozepam, apaurin) sodi med splošne anksiolitične terapije, ki jo lahko indicira in predpisuje splošni zdravnik in nima značilnosti psihiatričnega zdravljenja. V primeru, da bi posttravmatska stresna motnja v izraženi obliki še vedno vztrajala, bi moral tožnik poleg predpisanega prejemati vsaj še bazalni nevroleptik in bistveno višje odmerke antidepresivov. Sodni izvedenec sprejema ugotovitve obeh invalidskih komisij, torej da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti z omejitvami pri delu, kot jih navajata obe komisiji.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca. Le-ta je tožnika osebno pregledal ter tudi preučil medicinsko dokumentacijo v spisu. Iz izvidov sicer izhaja, da so lečeči specialisti ugotavljali posttravmatsko stresno motnjo, vendar pa morajo biti po mnenju izvedenca za postavitev diagnoze posttravmatskega sindroma izpolnjeni ključni fenomeni oziroma pojavi, kot na primer, epizode vnovičnega oživljanja travme v obliki vsiljivih spominov, sanj in nočnih mor, ki se pojavljajo na trajnem ozadju občutne „gluhosti“ in emocionalne otopelosti, odtujenosti drugim ljudem, neodzivanja okolici, anhedonije in izogibanje dejavnostim in okoliščinam, ki spominjajo na travmo. Navadno se opaža tudi stanje avtonomne prerazdražljivosti in prenapete budnosti, povečano vznemirjanje in nespečnost. S temi znaki je navadno povezana tudi tesnoba in depresija. Simptomatika se pojavi po travmi z latenco od nekaj tednov do mesecev. Potek je valujoč, vendar je v večini primerov pričakovati ozdravljenje. V majhnem številu primerov ta motnja postane kronična z možnim prehodom v trajno osebnostno spremenjenost. Po preučitvi dokumentacije in ob posebnem pregledu pa sodni izvedenec ne ugotavlja, da bi bila pri tožniku podana posttravmatska stresna motnja. Le-ta je sicer lahko bila podana prej, ne pa zdaj, saj je po mnenju sodnega izvedenca izzvenela. Sodni izvedenec je tudi pojasnil, kako je bilo na razgovoru s tožnikom in se torej s tem v zvezi pritožbene navedbe, da je izvedenec zapisal nekaj drugega, kot pa sta se pogovarjala, neutemeljene. Tožnik je imel možnost, da na naroku za glavno obravnavo sodnemu izvedencu tudi zastavi s tem v zvezi konkretna vprašanja, vendar pa se je tožnik skliceval zgolj na ugotovljeno trajno nesposobnost za delo ugotovljeno s strani hrvaškega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V pritožbi se nadalje sklicuje na izvide, ki se že nahajajo v dokumentaciji spisa in do katerih sta se ustrezno opredelili obe invalidski komisiji, pa tudi sodni izvedenec. Nenazadnje tudi iz izvedenskega mnenja hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 11. 10. 2010, ki je bil na obrazcu HR/SI 27 dne 11. 10. 2010 posredovan toženi stranki, izhaja ugotovitev, da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne omejitve pri delu.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi po stališču pritožbenega sodišča izhaja ugotovitev, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do izgube delazmožnosti. Sodni izvedenec s tem v zvezi celo ugotavlja, da je tudi diagnoza „posttravmatska stresna motnja“ že izzvenela, vendar pa se strinja z ugotovitvami obeh invalidskih komisij, da so pri tožniku v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne zgolj omejitve pri delu, nikakor pa ni podana izguba delazmožnosti.

Glede na to, da pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kot so določeni v 67. členu ZPIZ-1 niso izpolnjeni, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.