Jedro

Poravnavo, sklenjeno pred sodiščem splošne pristojnosti v postopku, ki se je posledično začel, ker ni bila spoštovana začasna odredba iz denacionalizacije (po 11. členu ZLPP), je treba upoštevati tudi v denacionalizacijskem postopku, saj se odškodnina, ki izhaja iz enega temelja, ne more zahtevati po dveh različnih naslovih.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.5.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika in prizadete stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 27.11.2003. Prvostopni organ je z navedeno odločbo zavrnil spremenjeno zahtevo za denacionalizacijo poslovne stavbe s pripadajočim zemljiščem, ki so jo zahtevali vlagatelji sprva v naravi, kasneje pa v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD). Poslovna stavba je bila podržavljena pravnemu predniku tožnika in prizadete stranke J.J., premoženje pa se je kot družbena lastnina nahajala v sredstvih podjetja P. p.o., nad katerim pa je bil uveden stečajni postopek. Tožnik in prizadeta stranka so nato v pravdi sklenili sodno poravnavo z zavezano družbo P. p.o. - v stečaju, in sicer v postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, na podlagi katere je P. p.o. izplačal tožniku in prizadeti stranki skupno 39. milijonov SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v sodnem postopku sklenjena poravnava z zavezano družbo P. p.o. ni sporna, čeprav so tožniki zahtevali sprva vrnitev hiše v naravi. Kasneje spremenjen zahtevek (18.8.2003) po plačilu odškodnine v obveznicah SOD je za sodišče prve stopnje pravno irelevanten, saj je bila s poravnavo izpolnitev vložene zahteve že dosežena. Denarni znesek je nadomestil izročitev v naravi. Sodna poravnava je bila podlaga za izplačilo dogovorjenega zneska, ki izvira iz denacionalizacijskega postopka. Prav tako ni sporno, da je bila izdana začasna odredba glede lastninskega preoblikovanja podjetja in začasna odredba, ki je varovala izročitev premoženja za primer stečaja ali likvidacije denacionalizacijskega zavezanca. Prav ti začasni odredbi sta bili podlaga, da je lahko prišlo do sklenitve poravnave. Pri tem ni pomembno, ali so ob sklenitvi poravnave računali še na dodatni delež odškodnine, ki naj bi šla v breme SOD, saj slednja pri poravnavi ni sodelovala. Tožnik je tudi v zmoti glede 25. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj ta omogoča le izbiro med zahtevki, kadar gre za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj zavezanca oziroma tretje osebe, kar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, ki se nanaša na izjavo stečajnega upravitelja, da lahko tožnik in ostali vlagatelji ne glede na sklenjeno poravnavo v pravdi uveljavijo svoj denacionalizacijski zahtevek v upravnem postopku. Upravičenci nimajo pravice, da bi del zahtevka, ki bi se nanašal na isto premoženje in bi temeljil na isti podlagi, uveljavili v pravdnem postopku, preostali del pa v upravnem postopku. Te pravice jim tudi stečajni upravitelj ne more priznati. Ostale tožbene ugovore je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklicevanjem na razloge tožene stranke v odločbi, ki je predmet tega upravnega spora (2. odstavek 67. člena ZUS).

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v ponovno sojenje. Z izpodbijano sodbo se ne strinja, ker meni, da je presoja o tem, da je s sklenitvijo sodne poravnave izčrpan denacionalizacijski zahtevek, dejansko in pravno napačna. Ni res, da bi se sodni zahtevek nanašal na vrnitev nacionaliziranega premoženja, ampak na ugotovitev obstoja izločitvene pravice zaradi dosežene začasne odredbe po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Tudi v poravnavi ni določbe, da je zahtevek izčrpan. Iz dopisa stečajnega upravitelja pa celo izhaja, da je prišlo do sporazuma o pokritju 80% vrednosti nacionaliziranega premoženja, razliko pa naj bi dobili v upravnem postopku denacionalizacije. Tudi ni pomembno, da pri poravnavi ni sodeloval SOD. Ker pa je prišlo v stečaju do prodaje premoženja, ki je bilo predmet denacionalizacije, bi moral SOD plačati 100% vrednosti nacionaliziranega premoženja, s poravnavo pa je bil te obveznosti razbremenjen za 80%. Ker vlagateljem pripada odškodnina po stanju v času podržavljenja, je SOD zavezanec za 20% vrednosti podržavljenega premoženja.

Pritožbo je vložila tudi prizadeta stranka, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS, uveljavlja pa tudi kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker o denacionalizacijskem zahtevku denacionalizacijskega upravičenca pokojnega P.P. ni bilo vsebinsko odločeno, pač pa se je štela poravnava, sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kot odločitev o denacionalizacijskem zahtevku. Stranke v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, so bile na strani tožeče stranke sedanji tožnik in prizadeta stranka, na strani tožene stranke pa P., p.o. - v stečaju, in A., d.o.o. M. Sodna poravnava učinkuje le s temi pravdnimi strankami. V upravnem postopku pa je denacionalizacijski upravičenec pokojni P.P., roj. 10.3.1906, ki je umrl 19.4.1971, denacionalizacijski zavezanec pa je Slovenska odškodninska družba d.d.. Sklenitev sodne poravnave v pravdnem postopku ne more urejati vprašanj denacionalizacijskega postopka. To, da je bila v nekem pravdnem postopku sklenjena sodna poravnava (ne glede na njeno vsebino), namreč nima nikakršnega vpliva ali pomena na denacionalizacijski postopek. V pravdnem postopku ni sodelovala SOD, niti predmet omenjene poravnave ni denacionalizacijski zahtevek vlagateljev. Zato sklenjena sodna poravnava v ničemer ni ovira v denacionalizacijskem postopku. Tožnik in prizadeta stranka zahtevajo, da se jim za celotno podržavljeno premoženje izplača odškodnina v obliki obveznic SOD v višini ocenjene vrednosti podržavljenega premoženja, to je 297.888,71 DEM. Sodišče prve stopnje tudi ni razpisalo glavne obravnave, na kateri bi se lahko seznanili z okoliščinami konkretnega primera v zvezi s sklepanjem sodne poravnave v stečajnem postopku. Gre za povsem drugo zadevo (stečaj, napotitve na pravdo, na ugotovitev obstoja terjatev, sodno poravnavo itd.).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki je pričel veljati s 1.1.2007, je Vrhovno sodišče RS tožnikovo pritožbo obravnavalo kot pritožbo po navedeni prehodni določbi ZUS-1, saj je po ZDen pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi je sporno, ali se lahko poravnava, sklenjena med tožnikom (skupaj s prizadeto stranko) in toženo stranko P. p.o. - v stečaju dne 4.9.2002, v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, upošteva v denacionalizacijskem postopku kot odškodnina za podržavljeno premoženje pokojnemu P.P. Na podlagi navedene sodne poravnave se je tožena stranka P. p.o. - v stečaju zavezala za rešitev zadeve izplačati tožnikom znesek 39. milijonov SIT takoj po sklenitvi sodne poravnave. Iz upravnih in sodnih spisov je razvidno, da so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo zahtevali sprva vrnitev stavbe s pripadajočim zemljiščem, ki je bilo med sredstvi v družbeni lastnini P. p.o., v naravi. Vlagatelji so izposlovali izdajo začasne odredbe po 10. in 11. členu ZLPP, vendar je zavezana stranka za vrnitev nacionaliziranega premoženja zašla v stečaj in je bilo njeno premoženje prodano na dražbi družbi A. d.o.o. iz M. Ker ni bilo upoštevano zavarovanje premoženja, so tožniki vložili tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer je prišlo do že omenjene poravnave. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so upravni organi pravilno upoštevali sklenjeno sodno poravnavo v denacionalizacijskem postopku, pravilno pa je tudi stališče, da upravičenec ne more pridobiti vrednosti istega premoženja po istem temelju iz dveh različnih naslovov. Tožnik zatrjuje, da sodna poravnava nima vpliva ali pomena za denacionalizacijski postopek, hkrati pa je postavil trditev, da so s to poravnavo bili vlagatelji denacionalizacijskega zahtevka poplačani do višini 80% ocenjene vrednosti nacionaliziranega premoženja. Plačilo odškodnine, dogovorjeno s poravnavo, ne more biti le delno plačilo in delno poravnana krivica, storjena s podržavljenjem premoženja pokojnemu P.P., pač pa že iz same poravnave, ki se doseže z medsebojnim popuščanjem, izhaja, da so poravnane vse obveznosti, ki jih je imel P. do vlagateljev zahteve za denacionalizacijo. Zato je bilo treba sklenjeno sodno poravnavo upoštevati v postopku denacionalizacije in materialno pravo pri tem ni bilo nepravilno uporabljeno.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje imelo v upravnih in sodnih spisih dovolj podlage za odločanje na seji, saj iz upravnih spisov izhaja, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno.

Sodišče pa pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zavrača, saj sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa ga je ugotovilo na podlagi upravnih spisov, med strankami pa tudi ni bilo sporno, da je bila sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani sodna poravnava.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbi tožnika in prizadete stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.