Jedro

Čeprav je na prvi stopnji namesto poslovodnega organa (76. a člen ZTPDR) odločil drugi (nepristojni) individualni organ, ni mogoče sprejeti ugovora tožeče stranke, da je odločal nepristojni organ, če je o ugovoru odločal delavski svet. Ta organ je pristojen odločati o ugovorih, njegova odločitev je predmet odločanja v delovnem sporu.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov na razveljavitev sklepov direktorice Splošnega kadrovskega sektorja (v nadaljevanju: SKS) tožene stranke z datumi od 28.5. do 8.9.1992, s katerimi jim je na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) in 101. člena Pravilnika o delovnih razmerjih in disciplinski ter odškodninski odgovornosti podjetja v družbeni lastnini T. p.o. (v nadaljevanju: Pravilnik) prenehalo delovno razmerje. Zavrnilo je tudi nadaljnje zahtevke na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, na zagotovitev vseh pravic iz delovnega razmerja in na vrnitev tožnikov na delo. Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku, da je tožnikom prenehalo delovno razmerje dne 30.10.1992, ko je postala dokončna odločitev delavskega sveta, in da imajo do navedenega dne vse pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnike obvestila, da zaradi vojnih razmer v BIH ne bo mogoče izrabiti letnega dopusta in pravice do odsotnosti v mesecu aprilu 1992. Ugotovilo je tudi, da so se tožniki imeli namen vrniti na delo in da jim je to uspelo šele septembra 1992. Zato so organi tožene stranke pravilno odločili, da je tožnikom prenehalo delovno razmerje na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Tožena stranka ni opravila nadomestne vročitve sklepov v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77). Zato se šteje, da so bili tožnikom sklepi o prenehanju delovnega razmerja vročeni šele septembra 1992, ko so se vrnili na delo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi strank zavrnilo kot neutemeljeni. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke je navedlo, da so bili izpodbijani sklepi izdani na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 15.5.1992 in zato ni formalnih razlogov za njihovo razveljavitev. Tožniki so bili izrecno opozorjeni na izredne razmere v BiH. Na delo so se vrnili septembra 1992, zato jim je delovno razmerje prenehalo z dokončnostjo sklepov na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

O pritožbi tožene stranke je ugotovilo, da nadomestna vročitev sklepov ni bila opravljena v skladu z določbami ZPP. Tožniki so sklepe prejeli šele 22. in 23.9.1992 in so zoper nje vložili ugovore. O njih je Delavski svet odločil dne 19.10.1992. Sklepi so bili tožnikom vročeni dne 30.10.1992, ko jim je prenehalo delovno razmerje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta stranki pravočasno vložili reviziji.

Tožniki so pravnomočno sodbo izpodbijali zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagali so njeno spremembo in ugoditev njihovim zahtevkom. Navajali so, da je zmotno stališče sodišča, da so bili sklepi o prenehanju delovnega razmerja ugotovitveni. Sklepe o prenehanju delovnega razmerja je izdala direktorica SKS, torej nepristojna oseba. V 76.a členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) je določeno, da odločbe o prenehanju delovnega razmerja izda poslovodni organ. Tudi delavski svet sklepov o prenehanju delovnega razmerja ni smel sprejeti, ker je za to pristojen poslovodni organ. Tožniki so odšli domov z odobritvijo tožene stranke, ki jim ni prepovedala oditi v BiH, kjer imajo družine.

Tožena stranka je revizijo vložila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da so tožniki zamudili rok za vložitev pravnih sredstev, zato bi moralo sodišče njihove tožbe zavreči. Dopis Pošte Slovenije z dne 27.3.1997 kaže, da v letu 1992 ni bilo mogoče vročiti poštnih pošiljk v BiH, zato je bilo dovoljeno opraviti vročitve po 145. členu ZPP/77, torej z nabitjem sklepov na oglasno desko.

Ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se tožniki vrnili na delo, ker so jim oblasti v BiH dovolile le začasen odhod iz države.

Reviziji sta bili na podlagi 390. člena ZPP/77 vročeni nasprotnima strankama, ki na njiju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP/77 izrecno določeni. Na podlagi 386. člena ZPP/77 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe navedene kršitve določb postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo.

K reviziji tožeče stranke: Tožeča stranka je navajala, da je o prenehanju delovnega razmerja odločil nepristojni organ, to je direktorica SKS. V 76. a členu ZTPDR je določeno, da odločbo o prenehanju delovnega razmerja delavca v primerih iz 75. in 76. člena tega zakona izda poslovodni organ oziroma delodajalec. V 3. točki drugega odstavka 75. člena ZTPDR je določeno, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neopravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma. To pomeni, da tudi v primerih iz 5. in 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR odloča o prenehanju delovnega razmerja poslovodni organ. Vendar je treba ugotoviti, da je poslovodni organ prvostopni organ odločanja in da velja načelo, da o pravnem sredstvu delavca (ugovoru ali zahtevi za varstvo pravic) ne odloča isti organ, ki je odločil na prvi stopnji. Na podlagi prvega odstavka 80. člena ZTPDR ima delavec pravico vložiti ugovor zoper prvostopno odločitev.

Direktorica SKS res ni pooblaščena za izdajanje sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ker je to v nasprotju z določbo 76. a člena ZTPDR. Vendar je pri odločanju v tej zadevi treba upoštevati, da so tožniki zoper prvostopne sklepe vložili ugovore. V zvezi z vsebino ugovorov tožniki niso trdili, o tem pa tudi ni dokazov, da so že takrat ugovarjali, da na prvi stopnji ni odločil pristojni organ. O ugovorih je odločil Delavski svet na seji dne 19.10.1992 (listina B11). O prenehanju delovnega razmerja tožnikov je torej odločil pristojni drugostopni organ, katerega odločitev je dokončna. Le takšna odločitev je lahko predmet odločanja v sodnem delovnem sporu (prvi odstavek 83. člena ZTPDR). Stranki nista trdili, da Delavski svet ni bil pristojen odločati o ugovorih. Tožniki so soglašali z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da so bili v delovnem razmerju do dokončnosti odločitve, ki je odvisna od sklepa delavskega sveta. Ker je postal izrek sodbe sodišča prve stopnje v II. točki, torej v delu, ki se nanaša na navedeno vprašanje, pravnomočen, tožniki ne morejo uspešno zatrjevati, da je o prenehanju delovnega razmerja odločal nepristojni organ.

Ugovor, da o prenehanju delovnega razmerja ni odločil pristojni organ, torej ni sprejemljiv. Materialno pravo zato ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožniki so v reviziji tudi navajali, da so odšli domov z odobritvijo tožene stranke. Te trditve, ki je trditev o dejanskem stanju, na revizijski stopnji ni dovoljeno obravnavati, ker je v tretjem odstavku 385. člena ZPP/77 določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

K reviziji tožene stranke: Po določbi 145. člena ZPP/77, na katero se tožena stranka v reviziji izrecno sklicuje (tako je storila tudi v pritožbi), ureja vročanje v primerih spremembe stanovanja tistega, ki mu je treba pisanje vročiti. Če delodajalec vročitve delavcu ne more opraviti, je na podlagi navedene določbe njegova dolžnost organizacije, da pri pristojnem upravnem organu skuša izvedeti za naslov naslovnika. Šele takrat, če tak poskus nima uspeha, je dovoljeno pisanje nabiti na oglasno desko. Tožena stranka ni dokazala, da je tako ravnala. Dopis Pošte Slovenije, na katerega se tožena stranka sklicuje, ima datum 28.3.1997, torej je bil izdan po končanem postopku na prvi stopnji. Prva vročitev sklepov torej ni bila opravljena v skladu z določbami ZPP/77. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se tožniki vrnili na delo. To je dejanska ugotovitev, ki je na podlagi že navedenega tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, ju je kot neutemeljeni zavrnilo.

Določbe ZPP/77 in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpisa Republike Slovenije.