Jedro

Napačno je stališče pritožbe, da je potrebno konkretno igralo šteti kot nevarno stvar in da torej tožena stranka odgovarja na podlagi domnevne vzročnosti. To igralo otroci množično uporabljajo brez nevarnosti. Do poškodbe ni prišlo zato, ker bi bilo igranje na tem igralu samo po sebi nevarno, temveč zato, ker je bilo igralo mokro. Odškodninsko odgovornost tožene stranke je potrebno zato presojati po pravilih o krivdni odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2005 dalje do plačila in tožeči naložilo toženi povrniti stroške postopka v znesku 31,71 EUR.

Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Navaja, da igrala sodijo na področje Direktive o splošni varnosti proizvodov 2001/95/EA, ki se v Sloveniji uporablja skladno z Zakonom o splošni varnosti proizvodov. Na podlagi navedenega se domneva, da so igrala nameščena varno in na ustrezni podlagi, kadar so skladna s standardom SIST EN 1176 in SIST EN 1177. Zavarovanec tožene stranke kljub temu, da je tekom postopka zatrjeval ustreznost in primernost svojih igral, nikoli ni izkazal niti zatrjeval, da je igralo, na katerem je prišlo do poškodbe, skladno z navedenima standardoma. Standard SIST EN 1177 nalaga, da mora biti nameščena varna podlaga pod vsemi tistimi igrali, kjer se otrok igra na višini nad 600 mm oziroma 60 cm nad tlemi. Standard SIST EN 1176 določa tudi zaščito pred padcem z višine z oprijemanjem varovalnih ograj, pregrad ali ročajev. Varnostne zahteve standarda SIST EN 1176 določajo, da je potrebno varnost igral in stopnjo zahtevnosti igre na igralih prilagoditi predvideni starosti uporabnikov in da se voda ne sme zbirati na igralih, razen če ni bilo igralo zasnovano posebej v ta namen. V konkretnem primeru igralo, na katerem se je poškodoval tožnik, ni bilo varno. Otrok je padel z višine, večje kot 60 cm, zaradi česar bi morali imeti skladno s standardom nameščene varovalne ograje, pregrade ali ročaje in ustrezno podlago. Tožena ni niti zatrjevala, da je igralo imelo ustrezno varovalno ograjo, niti da se je pri igralu nahajala ustrezna podlaga. Sodišče je štelo za dokazano, da so bile prečke, ki so otroku omogočale prijem na igralu, mokre in spolzke. Splošne varnostne zahteve standarda SIST EN 1176 pa določajo, da se voda in dež ne sme zbirati na igralih, razen če igralo ni zasnovano v ta namen. V primeru konkretnega igrala tako imenovane „tarzanovke“ gre za zelo zahtevno igralo, ki ga lahko petletni otrok uporablja le v primeru, da je igralo čisto in suho. Igralo ob danih lastnostih mokrote, višine padca in odsotnosti varoval, ki bi preprečevale padec ter odsotnosti obveščevalnih tabel za tožnika glede na njegovo starost predstavlja nevarno stvar, za katero odgovarja njen imetnik, zavarovanec tožene stranke. Ker pa tožena stranka tudi ni redno izvrševala ustreznih ogledov igral, je podana tudi krivdna odgovornost za varovanca tožene stranke. Otroško igralo zaradi svojih konstrukcijskih lastnosti in zlasti višine ne bi smelo stati na prostem, kjer je pogosto podvrženo vlagi in mokroti zaradi dežja in jutranje slane. V takem primeru postane zelo nevarno. Toženi stranki je moč očitati neskrbnost zaradi dejstva, da je na zunanje igrišče, ki je pod vplivom vremenskih razmer, namestilo otroško igralo, ki je funkcionalno, varno in primerno za otroško igro le v suhem vremenu. Na igrala, kjer je prišlo do poškodbe, je moč dostopati le v času uradnih ur za varovanca tožene stranke, torej ko je živalski vrt odprt, ne pa kadarkoli. Graja tudi odločitev sodišča, ki ni postavilo izvedenca za varnost igral. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. V konkretnem primeru gre za vprašanje odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ko se je igral na igralu zavarovanca tožene stranke. Tožeča stranka uveljavlja objektivno in krivdno odgovornost tožene stranke. Napačno je stališče pritožbe, da je potrebno konkretno igralo šteti kot nevarno star in da torej tožena stranka odgovarja na podlagi domnevne vzročnosti. To igralo otroci množično uporabljajo brez nevarnosti. Konkretno tudi sam tožnik in njegova sestra (potrditvah same tožeče stranke). Do poškodbe ni prišlo zato, ker bi bilo igranje na tem igralu samo po sebi nevarno. Do nesreče lahko pride na kateremkoli drugem igralu oziroma na vsakršni sami po sebi docela nenevarni stvari zaradi nepravilne uporabe in podobno. Vendar je v takih primerih vzrok nesreče nepravilna uporaba, ne pa nevarnost stvari. Za nevarno pa se šteje tista stvar, pri uporabi katere kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihaja do nesreč in kjer je možnost nastanka škode vnaprej vključena v njeno uporabo. Za to igralo tega ni mogoče reči. Zato je potrebno o odškodninskem zahtevku odločati po pravilih o krivdni odgovornosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno tudi storilo. Sodišče prve stopnje je presojalo dolžnostno ravnanje zavarovanca tožene stranke v okviru tožbene trditvene podlage. Tožnik je zatrjeval, da je zavarovanec tožene stranke za škodo odgovoren, ker ni poskrbel, da bi bilo igralo varno s tem, da bi ga pobrisal in pripravil za igro. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bilo v konkretnem primeru igralo vlažno zaradi vremenskih vplivov (ne dežja), najverjetneje zaradi jutranje slane. Tožnikov oče je izpovedal, da ker zjutraj ni deževalo, ni posumil, da bi bilo lahko igralo mokro, prvo sodišče pa je štelo, da zaradi istega razloga dejstva, da so igrala mokra niti ni mogel predvideti toženkin zavarovanec in mu zato tudi težko karkoli očita. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti sprejema razloge prvostopnega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožnik se v zvezi s tem v pritožbi sklicuje, da konkretno igralo ne ustreza standardom SIST EN 1177 in SIST EN 1176 ter da tožena stranka ni izkazala niti zatrjevala, da je igralo, na katerem je prišlo do poškodbe, skladno z navedenima standardoma ter da kljub temu, da standarda nista obvezna za uporabo, je proizvod varen šele tedaj, da če izpolnjuje varnostne zahteve, skladne s standardom. Tožeča stranka teh trditev tekom postopka ni podala in zato predstavljajo nedovoljeno novoto. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, ki se sklicujejo na odsotnost obveščevalnih tabel. Pomanjkanja opozorilnih tabel ni v vzročni zvezi z nastalo škodo, kar je argumentirano ugotovilo že prvo sodišče in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge sklicuje. Enako tudi glede pritožbene graje tega, da sodišče ni postavilo izvedenca za varnost igral. Sodišče je ocenilo, da vprašanje, ali predstavlja igralo nevarno stvar, za katero njen imetnik objektivno odgovarja, ne predstavlja dejansko marveč pravno vprašanje oziroma pravni standard in je zato ravnalo pravilno, ko je dokaz zavrnilo.

Po povedanem pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.