Up-329/98

28. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 28. novembra 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. A. zoper:

- sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 591/97 z dne 4. 6. 1998 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 442/95 z dne 3. 11. 1997 in sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 190/98 se zavrže, - sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 401/98 z dne 22. 10. 1998 v zvezi s sklepom istega sodišča št. K 442/95 z dne 2. 9. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izrecno vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila obdolženka oproščena obtožbe, da je storila kaznivo dejanje opravljanja. Obtožbo je pritožnik vložil kot zasebni tožilec. Z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je bilo pritožniku naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov obdolženke ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega zagovornika. Z izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča pa je bilo pritožniku naloženo še plačilo stroškov pritožbenega postopka in povprečnine v znesku 100 000 SIT. Ustavno pritožbo vlaga tudi zoper pravnomočen sklep, s katerim je bilo pritožniku naloženo plačilo stroškov zagovornika obdolženke v znesku 136 266,50 SIT. Pritožnik izpodbija tudi sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno oprostilno sodbo. Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 25., 34., 35., prvega odstavka 38. člena in 61. člena Ustave ter predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe odpravi in zadevo z ustreznim navodilom vrne pristojnim organom.

2.Po mnenju pritožnika je sodišče odločalo skrajno pristransko in nepošteno. Stališče, ki ga je sprejelo sodišče v izpodbijani sodbi, da obdolženkine navedbe v spornem članku ne morejo biti žaljive za pritožnika, je po njegovem mnenju v nasprotju z duhom varstva človekovih pravic. Pritožbeno sodišče naj bi tudi prezrlo pritožbene navedbe in se v nasprotju s prvostopenjskim sodiščem spustilo na povsem politično področje. Z zavrženjem zahteve za varstvo zakonitosti naj bi bila pritožniku kršena pravica do enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do pravnega varstva.

Pritožnik meni, da je zato, ker mu je bila odvzeta pravica do izrednih pravnih sredstev, v slabšem pravnem položaju kot drugi udeleženci v sodnih postopkih. Povprečnina, odmerjena na 100 000 SIT, naj bi bila ciničen izraz samovolje sodišča druge stopnje, ki se je zavedalo, da zoper to odločitev prizadeti nima izrednega pravnega sredstva. Navaja tudi, da je pritožba zakonita pravica in da je treba stroške odmeriti v skladu z zapletenostjo zadeve in potrebnim delom, ne pa kot kazen, ker si je drznil vložiti pritožbo. V zvezi z izpodbijanim sklepom o odmeri plačila stroškov zagovornika obdolženke pritožnik navaja, da je večino njegovih stroškov povzročila obdolženka sama, ki se ni udeleževala razpisanih obravnav. Nadalje navaja, da je sodišče kljub temu njegovo pritožbo zoper neupravičene stroške odvetnika zavrnilo, tako da bi moral plačati stroške izmikanja obdolženke v kazenskem postopku on, čeprav bi ga smelo bremeniti le plačilo potrebnih stroškov.

B. - I.

3.Po določbi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

4.Z ustavno pritožbo zoper pravnomočno oprostilno sodbo pritožnik izpodbija tako odločitev sodišča, da se obdolženka oprosti obtožbe, kot tudi odločitev sodišča o stroških kazenskega postopka. Po stališču Ustavnega sodišča, sprejetem v sklepu št. Up-168/98 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01), zasebni tožilec iz kazenskega postopka ni aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno oprostilno sodbo. Iz navedenega pa sledi, da ni aktivno legitimiran niti za vložitev ustavne pritožbe zoper odločitve o vloženih izrednih pravnih sredstvih zoper pravnomočno oprostilno sodbo. Glede razlogov za tako odločitev se Ustavno sodišče tudi v tej zadevi sklicuje na obrazložitev sklepa št. Up-168/98. Ustavna pritožba pritožnika v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča, da se obdolženka oprosti obtožbe, da je storila kaznivo dejanje opravljanja, torej ni dopustna.

5.Razlog iz prejšnje točke ne bi bil ovira za dopustnost ustavne pritožbe zoper pravnomočno oprostilno sodbo v delu, v katerem se nanaša na izrek o stroških kazenskega postopka, saj je z njimi odločeno o obveznosti pritožnika. Vendar za njeno obravnavo tudi v tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka.

6.Ustavno pritožbo mora pritožnik v skladu z 52. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva pritožnik ne more ustvariti novega roka za vložitev ustavne pritožbe. Pritožnikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo drugostopenjskega sodišča je bila zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijano pravnomočno oprostilno sodbo začel teči z vročitvijo sodbe sodišča druge stopnje. Ob vpogledu v kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 591/97 z dne 4. 6. 1998 pritožniku vročena 12. 8. 1998, njegovemu pooblaščencu pa 27. 7. 1998. Glede na to, da je bila ustavna pritožba vložena dne 4. 12. 1998, je pritožnik rok iz 52. člena ZUstS očitno zamudil in je ustavna pritožba zoper pravnomočno oprostilno sodbo prepozna. Ustavno pritožbo zoper pravnomočno oprostilno sodbo je bilo treba zato tudi v delu, v katerem izpodbija izrek o stroških kazenskega postopka, zavreči.

B. - II.

7.Dopustna in pravočasna pa je ustavna pritožba v delu, v katerem izpodbija pravnomočen sklep, s katerim je bilo pritožniku naloženo plačilo stroškov zagovornika obdolžene v znesku 136 266,50 SIT.

8.Pritožnik smiselno zatrjuje napačno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) pri odločitvi o višini stroškov zagovornika obdolžene, ki jih je dolžan poravnati pritožnik. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. Zato se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo, ali je bilo v postopku odločanja o stroških kazenskega postopka pravilno uporabljeno pravo in pravilno ugotovljeno dejansko stanje. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano odločitev preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče torej lahko presoja le, ali je bila zaradi nepravilne uporabe zakona kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina oziroma ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču. Takšnih kršitev pa pritožnik ne izkaže. Odločitev tudi ni tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno, zato z njo tudi ni mogla biti kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave.

9.Ker z izpodbijano odločitvijo očitno niso bile kršene človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve in tretje alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk