Jedro

Zakon o menici ne pozna pojmov meničnega dela in talona kot delov menične golice. Uporablja le pojem lice menice (na primer 1. odst. 24. čl., 3. odst. 30. člena)in tudi ne obvezuje strank, da uporabijo menične obrazce. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravno zmotno presodilo, da podpisa prvega in drugega toženca na licu menice le teh ne zavezujejo kot menična zavezanca zgolj zato, ker so podpisi dani na t. i. talonu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje in odločba o stroških (izrek pod točko I, II, IV) se r a z v e l j a v i in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od prvega in drugega toženca zahtevala plačilo zneska 31.974.305,82 SIT z obrestmi, kot podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od prvega in drugega toženca zahtevala plačilo 153.774,56 EUR z obrestmi (točka I in II izreka). S sklepom je pod točko III umik tožbe glede tretje toženke B. d.o.o. vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo. V točki IV je odločilo glede stroškov in jih naložilo v plačilo tožeči stranki, ki mora tako po sodbi plačati toženima strankama 1.421.560,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.08.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. Meni, da je nepravilna tudi odločba o stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavite sodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru je imelo na razpolago dve stališči o tem, kaj je menica in sicer stališče Jožka Žiberne in prof. dr. Miha Juharta. Slednji in tudi dr. Peter Grilc v delu Pravo vrednostnih papirjev, GV 1996, enako komentar Zakona o menici - dr. Šime Ivanjko - GV Založba 2001, zastopa stališče, da je menica papir, ki je lahko zapisana na čemerkoli. Po Zakonu o menici uporaba meničnih obrazcev ni predpisana, niti obvezna in ti tudi niso več določeni z nobenim podzakonskim predpisom. Menično golico je treba obravnavati kot vsako drugo listino, ki bi se lahko uporabila za menico. Da pa so menice, ki so bile podpisane, namenjene zavarovanju plačil obveznosti B. d.o.o., je v zadevi nesporno in je to potrdil tudi toženec S.B., ki je bil zaslišan kot stranka. Avtorji komentarjev Zakona o menici razen avtorja Žiberne se sploh ne dotikajo vprašanja veljavnosti zapisov na levi strani menice in jo vsi po vrsti smatrajo kot listino, ki je lahko zapisana na čemerkoli. Talon je imel svojo vlogo v preteklosti, saj je služil razkrivanju plačila davka ob nakupu menice. Ti predpisi, ki so talon predvidevali pa več ne veljajo. Stališče, kot ga zastopa sodišče, je tudi nevarno s stališča pravne varnosti, saj na levem delu meničnega blanketa (talonu) ni nikjer opozorila, da so zapisi tod neveljavni. Tožeča stranka se tudi sicer v pritožbi sklicuje na razlago, zakaj je pomembna le delitev na hrbet in lice menice, kot jo podaja prof. dr. Juhart. Dejstvo je, da sta toženca kot akceptatnta podpisala menično izjavo z dne 20.06.2002 in s tem tudi jasno izrazila svojo voljo, ki sta jo potrdila z akceptom, s podpisom na menici, kar je tudi nesporno. Sodišče tudi ni ponudilo nobenega argumenta proti stališču dr. Juharta. Glede na to stališče je zato za tožečo stranko tudi žaljiv očitek sodišča, da ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Sodišče se tudi z drugimi ugovori, ki se nanašajo na vprašanje, po katerih meničnih izjavah so bile izdane menice in za kolikšen primer ter koliko menic je bilo vrnjenih in nadalje na izpolnitev menične izjave v nasprotju s pooblastili toženke, niti ni ukvarjalo. Zato se tudi pritožba omejuje le na edino vprašanje, vprašanje veljavnosti podpisa tožencev na menici. Nenazadnje pa je nepravilna tudi stroškovna odločba, tožeča stranka je tožbo umaknila glede tretje toženke takoj po izpolnitvi njenega dela obveznosti tekom pravdnega postopka, zato ima pravico do povrnitve stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka tožeče stranke zavrnilo zato, ker se je postavilo na stališče, da podpisa tožencev na menični golici in sicer talonu, le-teh ne zavezujeta. Talon namreč po mnenju sodišča prve stopnje ne šteje kot menica ter se pri tem sklicuje tudi na mnenje Jožka Žiberne (Menica, 7. spremenjena izdaja, GV Ljubljana 1999). Opozarja še na Sklep o izdaji enotne menične golice, po katerem je obrazec golice sestavljen iz dveh delov, meničnega dela z elementi same menice velikosti 170 x 90 mm in talona velikosti 70 x 90 mm. Gre za menični blanket, ki ga je založila Pošta Slovenije skladno s predpisanim obrazcem Banke Slovenije, ugotovilo pa je tudi, da sta stranki sporazumno določili uporabo vnaprej natisnjenih obrazcev menične golice (blanketa) - torej tožeča stranka in družba B. d.o.o. Menico pa se na podlagi vnaprej natisnjenega obrazca, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, izpolnjuje samo na meničnem delu in ne na talonu (Sklep o izdaji enotne menične golice, ki je prenehal veljati 01.07.1999). Zaveza tožencev za plačilo ne kot akceptantov in ne kot avalistov ne more biti veljavna, ker podpis ni dan na sami menični golici, kjer se izvajajo vpisi na menici, pač pa na delu, ki ga ne moremo šteti kot del menice, to je talonu, ki je predviden za druge zaznamke. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna toženi povrniti v celoti, saj v pravdi ni uspela.

Po oceni sodišča druge stopnje je pravna presoja prvostopenjskega sodišča zmotna. Stališče Jožka Žiberne v navedenem delu je v teoriji osamljeno, drugi avtorji, npr. prof. dr. Miha Juhart v Zakonu o menici s komentarjem (GV Založba, Ljubljana 2001), tudi ne dr. Peter Grilc (Zavarovanje in utrditev obveznosti, GV, Ljubljana 1995, poglavje z naslovom Menica) takega stališča ne zagovarjajo, in tudi v sodni praksi ni zaslediti takih stališč. Nasprotno, zaslediti je le, tako v praksi kot v teoriji, delitev na lice in hrbtno stran menice. Nenazadnje pa pritožba tudi pravilno opozarja, kar je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe, da je bil tudi Sklep Sveta Banke Slovenije z dne 14.04.1992 o izdaji enotne menične golice (Ur.l. RS, št. 20/92) razveljavljen (Ur.l. RS, št. 89/98 - 79. čl. Zakona o davku na dodano vrednost). Menična izjava in s tem povezana izdaja več "bianco menic" pa je bila dana kasneje, v letu 2002. Tudi Zakon o menici, kar je prav tako ugotovljeno v sodbi, ne pozna pojmov meničnega dela in talona kot delov menične golice. Uporablja le pojem lice menice (na primer 1. odst. 24. čl., 3. odst. 30. člena). Zakon o menici tudi ne obvezuje strank, da uporabijo menične obrazce. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravno zmotno presodilo, da podpisa prvega in drugega toženca na licu menice le teh ne zavezujejo kot menična zavezanca zgolj zato, ker so podpisi dani na t. i. talonu. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče glede učinkov podpisov prvega in drugega toženca na menici, se z drugimi vprašanji, pomembnimi za presojo utemeljenosti zahtevka, ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, v kakšni zavezi sta toženca glede na dana podpisa, ob tem pa izčrpati trditveno podlago tožbe in presoditi utemeljenost ugovornih navedb tožencev. Sodišče druge stopnje je razveljavilo tudi odločbo o stroških, glede vseh treh tožencev, tudi družbe B. d.o.o., glede katere je sicer postopek ustavljen. Iz razlogov ni mogoče razbrati, zakaj sodišče pravdnih stroškov tožeči stranki, kolikor je ta povrnitev zahtevala od tretje toženke, ni priznalo, saj sodišče citira le zakonski tekst (156. in 158. čl. ZPP), razlogov pa ne poda, pritožba pa opozarja, da je tožbo umaknila takoj po izpolnitvi, kar pa načeloma pomeni, da bi do stroškov lahko bila upravičena (158. čl. ZPP). Tudi v tem delu bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku te navedbe tožeče stranke, ki jih je podala že ob umiku vloge, presoditi in se do njih opredeliti, da bo lahko pravilno odločilo o stroških glede na določbe 154. in 158. čl. ZPP. V posledici razveljavitve je sodišče druge stopnje moralo razveljaviti tudi odločbo o stroških glede prve in druge toženke ter je tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (165. čl. ZPP).